Kažuni – kamniti stražarji istrskih olivnjakov in vinogradov

Kažuni so del istrske tradicije, istrske krajine, istrske zgodovine in prav vsak vaški otrok je bil očaran nad njimi.

Ali veste, da ima največji kažun v Istri premer 4,5 metra in da je visok več kot 4 metre?! Za tiste, ki veste, da govorimo o majhnih kamnitih hišicah s suhimi zidovi na polju, največkrat tako majhnih, da v njih odrasel človek ni mogel stati zravnan ter da bi vanj le stežka šle tri osebe, je ta podatek pravo odkritje.

Ti pravi velikani nas spominjajo tudi na neke davne stavbe, ki jih najdemo na področju Vodnjana, področju, ki je bogato s temi tradicionalnimi stavbami in ki jih v zadnjem desetletju še posebej ščitijo pred propadom in uničenjem.

Kolosalni Vodnjanski kažuni

V Istri je registriranih okoli 5.000 kažunov, od katerih se jih prav v tem delu Istre nahaja med dva in tri tisoč. Zanimivo je, da je bilo nekoč na področju Vodnjana  med 10 in 20.000  kažunov, ki jih je, na žalost, uničil zob časa, saj se v modernem času ne uporabljajo več, služijo le še kot okras olivnjakov ali vinogradov.

Kadarkoli sem v bližini vasi Batvač, nedaleč stran od cerkvice Sv. Foške, si ne morem kaj, da ne bi obiskala tako imenovanih »kažunov dvojčkov«. Prvi kažun ima notranji premer 4 metre, notranjo višino 4,3 m, debelina zidov pa je 1,2 m. V njem so verjetno imeli živino.

Drugi je nekaj manjši, vendar zanimiv, saj ima na strehi majhno odprtino namesto dimnika in majhno ognjišče, kar je znak, da so tukaj ljudje med časom poljskih opravil tudi živeli.  Nekaj nižji kažun od tega velikana v Batvačih je kažun družine Moscarda v Galižani, ki je visok 4,2 metra. Ker pa so zidovi in vhodna vrata nekaj višja, je verjetno, da so kmetje iz okolice v njem imeli svoje govedo. Tretji velikan je v okolici Gajane, ki tudi napravi vtis s svojimi dimenzijami.

Zatočišče pastirjem, pa tudi dom siromakom

Ob teh izjemnih primerkih kažunov jih je še cela vrsta tistih manjših na področju Barbana, Savičenta, Žminja in Rovinja. Pritegnejo nas zaradi svoje dovršene gradnje, pa tudi mesta, na katerem so zgrajeni, kot na primer tisti na cesti med Svetvinčentom in Žminjem blizu vasi Otočani. Večino so jih zgradili v 19. st., ko so kmetom in pastirjem služili kot zatočišče v slabem vremenu, za hrambo poljskega orodja, pa tudi za zaklon za živali, največkrat drobnico. Zgodovinski zapisi in pripovedi nas spominjajo tudi, da so kažuni služili tudi kot nastanitev za najsiromašnejše.

Za en kažun – 30 kubičnih metrov kamenja

Gradili so jih samo z istrskim kamenjem, brez kakršnegakoli vezivnega materiala. Za en kažun povprečne velikosti je potrebno tudi do 30 m3 kamenja, težkega 70 ton! Kamniti zidovi se dvigujejo na pravilni krožni osnovi. Streho, kise zožuje na način »navideznega oboka«, pa so pokrili s kamnitimi ploščami. Vsak kažun ima na vrhu svoj pinčuk, to je stožčasti kamniti okras.

Pogosto so zaradi prihranka materiala zidali ob obstoječih suhozidih. Poleg običajnih okroglih kažunov pa lahko  na istrskih poljih najdemo tudi štririkotne kažune, tako imenovane kažete, ki pa so mnogo redkejši. Vedno se bom spominjala ene razvaline kažete v vasi Štokovci. Škoda, da je niso nikoli obnovili. Podobne stavbe lahko najdemo tudi v Dalmaciji, vendar z drugimi imeni: bunje, ćemeri, poljarice, trini, kućarice. Tudi na področju Sredozemlja niso podobne stavbe nobena redkost.

Čeprav so bile nekdaj predvsem siromašna nastanitev na poljih, imajo danes te gradnje veliko vrednost in so, tako kot suhizidi, zaščitene. Že vrsto let prav Vodnjan organizira številne delavnice obnove kažunov z imenom«Moj kažun«. Nanje so vabljeni vsi tisti, ki jih zanima, kako so nekoč gradili kažune. Na njih obnavljajo tiste najlepše in najbolj dragocene, ob katerih tečejo pešpoti in kolesarske steze. Ob samih lastnikih kažunov, ki želijo izvedeti, kako jih lahko obnovijo, so se vabilu odzvali tudi ljubitelji tradicionalne arhitekture iz celotne Evrope.

Za tekst in fotografije se zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri.