»Pogodak u sridu«
Sinjska alka in Muzej sinjske alke
Sinjska alka je tradicionalna viteška igra, živi spomenik, ki je od leta 2010 vpisana na seznam Unescove nematerialne kulturne dediščine. Sinjska alka je spomin na slavno bitko s Turki leta 1715, v Sinju pa si jo lahko ogledamo vsako leto v začetku avgusta. Če pa Sinja ne bomo obiskali prav v času tega znanega konjeniškega tekmovanja, lahko obiščemo vsaj odličen muzej, ki nam bo zlahka pričaral celotno razkošje tega (zgodovinskega) spektakla. Poglejmo podrobneje.
Sinjska alka je “zakon”! Korenine Sinjske alke segajo v leto 1715. Takrat naj bi Turki s kar 60.000 možmi oblegali Sinj (v zaledju Splita), ki ga je branilo le 700 hrabrih mož dalmatinske Zagore. Močni in neuklonljivi so prebivalci Sinja, z neskončno vero v boga in devico Marijo (”Osmanlije vidješe ženu u bijelom kako hoda zidinama Sinja”) v krvavi bitki 14. avgusta 1715 premagali osovražene muslimanske napadalce iz Otomanskega cesarstva. Sinjski bojevniki, ki so se branili za zidovi sinjskega gradu, naj bi ubili kar 10.000 Turkov, ostali pa so se, zgroženi in obupani, umaknili iz te bitke za Cetinsko krajino.
V slavo veličastne zmage nad Turki, vodil je vojaški poveljnik Mehmed paša Čelić, so Sinjani pisali pesmi (”Sinju grade, zlatni buzdovane, od davnine junački megdane”), v znak svojega spoštovanja in kot večno obljubo zvestobe svoji nebeški zaščitnici, devici Mariji, »Gospi Sinjski«, pa so utemeljili Sinjsko alko. Sinjska alka se odvija že več kot 300 let (to okroglo obletnico so praznovali leta 2015, prva pisna omemba Alke sega v leto 1784). Le štirikrat so Sinjsko alko organizirali izven Sinja: leta 1832 v Splitu, leta 1922 v Beogradu, leta 1946 v Zagrebu in leta 2017 v Vukovarju.
Sinjska alka je v bistvu konjeniška in viteška igra, ki se je ohranila že stoletja, v Sinju jo organizirajo vsako leto, v začetku avgusta. Tekmovalci, ti so lahko samo iz Sinja in njegove okolice, saj so »neposredni potomci pogumnih braniteljev Sinja«, si nadenejo čudovito, tradicionalno bojevniško opravo, nato pa se usedejo na bojnega konja. Cilj sinjskih vitezov oz. jezdecev je pregalopirati 180 metrov v času 12-ih sekund in na višini 3,32 metra s kopjem zadeti na vrv obešen (dvojni) kovinski obroč, ki se imenuje alka. Sam naziv alka izhaja iz turščine (halga – prstan, obroč), alka pa je tudi simboličen detajl stremena na sedlu (zaplenjenega konja turškega poveljnika paše Čelića).
Ta dvojni kovinski obroč, alka, je razdeljen na različno velike »prekate«, tudi na najmanjšo »sridu« (sredino). Tekmovalcu zadetek s kopjem prinaša točke. »Srida«, ki je najmanjša »odprtina«, vitezu, alkarju, prinaša tri točke. Če konjenik zadane manjši prekat dobi 2 točki in če zadene nekoliko večja prekata, odprtini prejme le eno točko (če zgreši celo alko, ne dobi nobene točke). Zmaga vitez oz. tekmovalec (teh je lahko na Sinjski alki najmanj 11 in največ 17), ki v treh galopih in v popolni opremi nabere največ točk. Vsak zadetek »v srido«, se zaradi težavnosti naloge, proslavi s svečanim strelom iz starinskega topa imenovanega mačkula.
Sama alkarska prireditev, na kateri ne manjka politične in družabne smetane, traja tri dni. Pred samo Alko sta dve generalni probi, v petek in soboto, imenujeta se Bara in Čoja. Tudi na teh dnevih se odvija tekmovanje, vendar tukaj tekmovalci niso oblečeni v slavnostne bojne uniforme. Celotna prireditev ima vrhunec v nedeljo, ko se odvija »tista ta prava Sinjska alka« in se razglasi tudi ponosni zmagovalec, ki ima »sokoljevo oko«, močno desnico, predvsem pa mora biti pošten in časten človek. Zmagovalec po koncu Alke po mestu ponosno ponese perjanico, hrvaško trobojnico, vsi Sinjani pa ga – kot velikega junaka – častijo vsaj do naslednje Alke.
Seveda pa sama zaključna prireditev ne bi bila tako lepa in svečana, če v alkarski ceremoniji ne bi sodelovalo veliko število ljudi. Alkarsko povorko, ki jo občuduje nekaj desettisočglava publika, sestavljajo: vojvoda (in njegova dva pribočnika), četa alkarjev, četa »momaka« in spremstvo. Alkarsko četo tvorijo alkari-tekmovalci, na čelu je poveljnik – alajčauš. Četo »momaka« sestavljajo sinjski fantje, na čelu s harambašo.
Spremstvo pa sestavljajo tudi alkarji, ki ne tekmujejo na alkarskem tekmovanju (in njihovi spremljevalci), dva fanta vodita »edeka« (zaplenjenega konja turškega vojaškega poveljnika), v povorki lahko opazimo tudi ščitonošo (nosi zaplenjen turški ščit) in »buzdovandžije«, tri bobnarje in tri trobentače. Naj omenimo tudi »namještača alke in njegovega pomočnika« ter sodnike častnega sodišča, ki pa ne sodelujejo v sami mestni povorki.
Prireditelji Sinjske alke radi poudarijo, da prav ime prireditve, alka (prstan), s svojim turškim izvorom odseva zgodovinski soobstoj (če že ne sožitja) med obema različnima kulturama.
V sedanjem času pa alka tudi s svoj zgodovinsko privlačnostjo, pa tudi z otroško alko (in ostalimi spremljevalnimi prireditvami, npr. uprizoritvijo bitke iz leta 1715), lomi nasprotja in razlike med vsemi narodi, med Vzhodom in Zahodom, med vsemi navzočimi in je tudi zaradi tega zmeraj večji hrvaški oziroma evropski turistični spektakel.
Ob koncu tega zapisa o Sinjski alki vas bomo prijazno opozorili tudi na multimedijski alkarski muzej (Muzej Sinjske alke), kjer lahko zlahka podoživite najslavnejše trenutke hrvaške zgodovine. Muzej, ki je bil zaradi svoje izvrstnosti že večkrat nagrajen, je bil odprt ob 300-letnici Sinjske alke, leta 2015.
Muzej najdete na spletnem naslovu www.alka.hr, z obiskom muzeja pa se boste lahko spoznali z vsemi detajli Sinjske alke. Očarale vas bodo naslednje zbirke: dragocenosti in darila, konjenikova oprema, orožje, svečane obleke. Se vidimo v Sinju, na Sinjski alki, mogoče v muzeju?
