Compare Listings

Adrenalinska izkušnja Alenke Galun

Glavani Park: ko se zašibijo kolena

  • 14. aprila, 2023
  • Blog

Moram priznati, da sem bila malce na trnih, ko sem ob vstopu v Glavani Park visoko nad seboj zagledala žice, čisto tanke, pa zibajoče prečke in nihajoče vrvi, vse nekje visoko nad krošnjami. Ojej, sem pomislila, pa menda ja ne…

Glavani Park: ko se zašibijo kolena

Mahajoči pasji repi okrog nog, topel in navihan pogled osebja Glavani Parka, sproščen klepet in natančni strokovni odgovori na moja vprašanja: Je varno? Je tehnično ustrezno? Je oprema pregledana? Me bo kdo gledal in me usmerjal? Kaj, če ne bom zmogla? Kako dol? Sem bila kar pomirjena in sem se že bolj korajžno smejala.

Najprej so mi nadeli varovalni pas, čelado in vponke in pokazali tehniko vpenjanja, hoje in majhne trike. Za začetek sem v istrskem Glavani Parku preizkusila rumeno progo, 2 m nad tlemi, tisto, ki je tudi za otroke… Mi je šlo, hehe. Tudi tisto guncanje ni bilo nič strašnega, mini zip line pa prav posrečen. Vedno si pripet, držiš se vrvi in samo stopaš, po lestvi, vrvi, prečki, mreži, platojih, pa si že naokrog. Juhu, saj bo.

Potem smo šli na katapult. Ojej, ko sem videla tisto ogromno in visoko fračo ter ogromen prazen prostor spredaj, sem si skoraj premislila. Kar naenkrat sem se spomnila tisoč argumentov, zakaj ne bi… moj želodec je bolj nežen… hitro se mi zvrti… imam visok pritisk…kaj, če se utrga… kaj, če bom bruhala… Ne, ne bom prva, naj gre kdo drugi…

Seveda so me, kot verjetno že tisoč drugih pred menoj, pomirili, da sem samo 4 m nad tlemi, da vpišejo vsakega »adrenalinarja« na seznam in da se po 30 »poletih« vrv menja, da za vsakega preračunajo težo in obremenitve, da je pospešek 4 G (sliši se grozno), ampak je tako, kot pri vzletu letala, fajn občutek, ko te potisne v sedež, in najbolj pomembno zame, da še nobenemu ni bilo slabo, da se nobenemu ne vrti, da ni kepe v želodcu, samo pospešek in potem nihanje sem in tja. In da je vsem, res vsem, to najboljše v celem parku.

No, pa sem šla, druga po vrsti. Najprej so me dvignili, noge sem namestila na okvir in se močno prijela, kjer so mi pokazali. Potem pa so, vsaj meni se je zdelo, v nedogled daleč napenjali tiso fračo. In naenkrat sem poletela, ko so sprostili vrv. O-ti-ljubi-bog, kako je to šlo. Krik je kar sam poletel iz ust, bolj od presenečenja, kot od groze. Gozd na drugi strani se je super ekspresno približal in prav tako super ekspresno tudi oddaljil, noge pa so bile naenkrat spredaj, jaz pa sem šibala nazaj. Prav hecno. Pa super tudi. In tako še parkrat sem-in-tja. Res je bilo fajn. Povlekli so me dol, psi so me polizali za nagrado, samo smejalo se mi je. Ja, pa res ni grozno, fajn je, sem postala zgovorna, bi še kar šla enkrat.

Zadovoljna in opogumljena sem zakoračila nazaj na progo v zraku. Tokrat srednje težavnosti, modro, 5m nad tlemi. Kar naenkrat se mi je zazdelo strašno visoko in daleč od tal. Hm. Bolj, ko sem gledala, kje vse je treba iti, bolj me je mineval zanos. Kar malo me je bilo sram, pa sem šla na začetek, se vpela in po lestvi splezala na prvi podest. So rekli, da so prve ovire najtežje, ko premagaš strah, je potem vse lažje.

Ja, na tleh je lahko govoriti, sem si mislila, ko sem zbirala pogum, da grem po žici na drugo stran. Za držat je bila tudi žica nad višino glave, tu bom ja padla vmes, sem si mislila. In saj nisem vrvohodec, kako naj grem tu po tej, cm široki žički, ki se gunca in zvija. Ehm, mislim, da ne bo šlo, sem drhtela tam zgoraj, sam zrak je okoli mene in daleč do tal…

Saj ne boš padla, si pripeta, grem jaz pred tabo, boš videla, da ni tako strašno. Samo prvi korak napravi, z eno nogo, še vedno si na podestu in lahko takoj stopiš nazaj, če res ne bi šlo. Pa ne gledat na tla, samo pred sebe, korak za korakom podrsaj naprej, pa žico drži stran od sebe, bo lažje, ker se ne bo migala, ker bo napeta. Dobro, bom naredila en korak, toliko že zmorem. In sem ga. Nič strašnega se ni zgodilo, tla se niso odprla, še vedno sem bila zgoraj.

Hm, bom še enega. Če tu, v varovanem okolju, pod nadzorom in ob lepem vremenu, ne bi poskusila, kako bi se počutila šele nekje v naravi, brez vsega. Bravo, si že na pol, zdaj imaš naprej manj kot nazaj, samo nadaljuj. Ja, ok, saj bom, saj gre. In že sem bila preko. Uf, sem si oddahnila. Preklop na drugo oviro, neke palčke so bile za prehodit, k sreči, povezane med sabo. Pa lojtrca, mreža, zip line, en, dva, trije, kar kmalu sem bila na koncu, pred zadnjim juhuhu dolgim zip linom v dveh delih, do trdnih tal pod nogami. Jupi, bravo jaz. 🙂

Vsa rdeča od vznemirjenja in zadovoljstva sem ponosno gledala naokrog, če me kdo vidi, kakšna frajerka sem. Zadovoljna sama s sabo, da sem šla preko svojih zadrtih in plašljivih predstav o sami sebi. Če sem to zmogla, le nisem taka strahopetka in lahko zmorem še kaj. Hvala ekipi Glavani Parka, da mi je pomagala to odkriti in me »potisnila« iz cone udobja. Ker najlepši spomini in doživetja so prav tam, izven nje.

Ps. Fotografije: www.pag.si, vabimo na branje članka z naslovom Glavani Park.

Sorodni članki

Dolina mamutov

Na samem vzhodu Hrvaške, ob reki Donavi, na pobočju Fruške gore, se nahaja majhna vasica Mohovo. Na prvi pogled je Mohovo popolnoma »navadna, povprečna in skorajda nič kaj drugačna vasica« kot je tudi veliko drugih, predvsem bližnjih. Toda v vasici Mohovo, s približno 200 prebivalci, vas bo ob prihodu pričakala zanimiva pozdravna tabla »Dolina mamuta« (slovensko »Dolina mamutov«). Ta mimobežna »prometna« tabla, ki izžareva iskreno dobrodošlico, pri potnikih vzbuja veliko radovednost.

Nadaljujte z branjem

Naj dopust na Hrvaškem postane cenejši

Govori se, da je počitniško poletje v Hrvaški drago. Kdorkoli trdi tako, še nikoli ni odkril skritih lokalnih restavracij, kupoval v lokalnih trgovinah, obiskoval lokacij, ki jih poznajo le domačini, ali rezerviral namestitev preko lokalnih agencij brez provizije.

Nadaljujte z branjem

5 idej za aktivne počitnice v Slavoniji in Baranji

Spoznati obalo bližnjega Jadrana, vendar se ob tem – vsaj tu in tam - ne obrniti proti »celinskemu hrvaškemu vzhodu« ter okušati čarov slavonskega gostoljubja, je velika napaka. Nihče ne zna tako neizmerno ter odlično gostiti, niti domačini v obmorskih mestih, kot to znajo prebivalci slavonskih ravnic ali baranjskih kleti.

Nadaljujte z branjem