Dinara, streha Hrvaške

Dinara?! Pri imenu »Dinara« moramo biti zelo pazljivi, da ne bomo »narobe mešali stvari«.

Hrvaška planinska zveza je to npr. razložila tako: »Ime Dinara zajema več različnih izrazov. Dinara v ožjem pomenu velja za planino vzhodno od Knina in severno od Peručkega jezera. V starih časih se je ta planina imenovala Adrion oros in pod tem nenavadnim imenom jo najdemo na najstarejših ohranjenih zemljevidih.

V širšem smislu je Dinara 84 kilometrov dolgo pogorje, ki poleg Dinare nad Kninom vključuje tudi planini Troglav (tam na bosanski strani, s svojimi 1913 metri nadmorske višine kraljuje najvišji vrh celotnega pogorja Dinare, to je t.i. Veliki Troglav, mnogi ga poznajo samo z imenom Troglav) in planino Kamešnico. Planina Dinara ima asimetričen videz. Severovzhodno pobočje je strmo, medtem ko se jugozahodna stran postopoma, stopničasto spušča.

Zanimivo je, da se tudi polovična nižja planina nad izlivom Cetine v morje imenuje Dinara, a v izogib zmedi je povsod omenjena kot omiška Dinara«. Ko izrečemo besedo Dinara, marsikdo od nas takoj pomisli tudi na Dinarsko gorovje.

Dinarsko gorovje je gorski sistem zahodnega Balkanskega polotoka. To razvejano planinsko gorovje se razprostira vse od slovenskih Alp preko Hrvaške, BiH, Črne gore in Srbije do Kosova in Makedonije ter vse do Albanije. Pogorje Dinara je celemu Dinarskemu gorovju dalo ime. »Zanimivi in višji« vrhovi Dinarskega gorovja so Jezerski vrh v severni Albaniji (2694 m), Durmitor (2522 m), Troglav na Dinara (1913 m), Vaganski vrh na Velebitu (1758 m), v Sloveniji pa Snežnik (1796 m).

Toda vrnimo se nazaj k bistvu našega članka, k planini Dinara in to »tisti«, ki je na hrvaški strani meji (ne bosanski) in »tisti«, ki je postala v začetku leta 2021 že dvanajsti naravni park Hrvaške.

»Skupaj z osmimi narodnimi parki bomo sklop od države zavarovanih območij povečali na 20. Z razglasitvijo Dinare za naravni park se bo delež zavarovanih območij v kopnem območju Hrvaške povečal z 12 na 13 odstotkov, v okviru evropskega ekološkega omrežja Natura 2000 pa ne bo več 36,7, ampak kar 39 odstotka hrvaškega ozemlja,« ponosno razlagajo Hrvati.

Lokalni politični veljaki »izpod Dinare« upajo, da bo razglasitev naravnega parka Dinara odprla ta “čudovit prostor kot potencial za razvoj celotnega območja, na način, ki ne bo motil prvotne naravne lepote in bo hkrati naredil Dinaro dostopnejšo za domačine in obiskovalce ter bo hkrati Dinara dana v funkcijo gospodarskega razvoja v skladu s stoletno tradicijo človeške rabe prostora na tem območju.

Hrvaški parlament je zaščitil površino 62.944 hektarjev naravnega parka Dinara, kar je največje območje naravnega parka po Velebitu, kjer je zaščitenih 200.000 hektarjev. Naravni park Dinara vključuje hrvaški del (treh) planin Dinara, Troglav in Kamešnica, izvir in zgornji del reke Cetine ter kraška polja Hrvatačko, Paško in Vrličko.

Naravni park Dinara bo zajemal območje splitske in šibeniške županije. Večja mesta/kraji, ki so v neposredni bližini NP Dinara so Knin, Kijevo, Sinj, Vrlika in Hrvace (v začetku leta 2021 se še ne, v katerem od teh krajev bo sedež te nove javne ustanove, ki bo upravljala z naravnim parkom), omeniti pa je treba tudi vasice Civljane, Cetina, Otok in Polača.

Dinara je morebiti najdragocenejša naravna kraška celota na svetu, debelina nanosov presega osem kilometrov, bogata je z endemičnimi in ogroženimi živalskimi vrstami (ob medvedu, risu in volku posebej omenjamo še – dinarskega voluharja), na Dinari uspeva tudi več kot tisoč rastlinskih vrst (petina hrvaške flore). Z razglasitvijo naravnega parka bodo zaščitene naravne in druge vrednote masiva Dinare na podlagi ekoloških, krajinskih in drugih vrednot.

Hrvaška turistična skupnost je o Dinari – med drugim – zapisala: »Čeprav je Dinara tipična skalnata gora s pomanjkanjem vode, se pod njo nahaja razmeroma veliko vode – pri Kninu žuborijo Krčić in Krka, v vasi Cetina pa se rojeva istoimenska reka, ki z vodo polni jezero Peruča, največji sladkovodni rezervoar na Hrvaškem.

Zraven zaselka Kovačić, danes kninskega predmestja, po skali visoki 22 metrov pada slikoviti slap Krčića, Topoljski buk. Ko po taljenju snega korito Krčića naraste, vse slap prši od kapljic, ki v močnem curku ustvarjajo oglušujoči hrup. V zgornjem delu Krčić oblikuje slikovito sotesko, prav tukaj pri Kovačićih pa se soteska konča, vodo Krčića pa nedolgo zatem pogoltne Krka«.

Zdi se, da se planina Dinara, ki je naravna ločnica med mediteranskim in kontinentalnim, ne razlikuje kaj dosti od drugih gora Dinarskega gorovja. Ogromne apnenčaste skale, prostrani travniki suhe trave in le nekaj sledov človeške prisotnosti so glavne značilnosti večine kraških gora.

Če poenostavimo, hrvaška Dinara je »planinsko-krajinski raj«, kjer ljudje zagotovo niso v »prvem planu«. To je še bolj izrazito v zadnjih letih in desetletjih, ko so ljudje »skorajda popolnoma zapustili Dinaro«.

Na portalu hrvaških planincev (hps.hr) lahko preberemo, da »stare, že porumenele, časopisne kronike pričajo, da so imeli Hrvati pred drugo svetovno vojno na Troglavu in Dinari 500 pastirskih koč in 135.000 ovac, Bosanci pa 20 pastirskih domovanj s 15.000 ovcami.

Ovce so že stoletja za dinarskega človeka zaklad v dobesednem pomenu besede. Poleti so šli pastirji z ovcami v gore na pašo, pozimi pa so se spustili nižje, bližje jadranskemu morju.

Okrog leta 1985 je bilo to območje že skoraj popolnoma zapuščeno: mlajši so odšli v mesto ali v tujino, posledično je zamrla tudi živinoreja. Vojna ob razpadu Socialistične federativne republike Jugoslavije je samo pospešila in končala proces izseljevanja Dinare. Le čas bo pokazal, ali se bodo ljudje vrnili na Dinaro in nadaljevali življenje, ki je tu obstajalo v prejšnjih stoletjih«.

Kaj še reči o Dinari? Da je nekoliko žalostno, da Dinara za Hrvate vendarle še nima tako močnega, silnega simbolnega čustvenega naboja kot ga npr. Slovencem predstavlja Triglav. Je pa vendarle Dinara že stoletja vir navdiha za številne pesnike, potopisce in avtorje ljudskih legend.

Najbolj znana legenda govori o Samogradu, kamniti steni v obliki soda na jugozahodni strani Dinare; ki je – v sončnih dnevih – ogromna naravna ura, ljudem v »dolini« kaže točen čas.

Tatjana Šavorić, izkušena hrvaška planinka, ki je prehodila tudi zmeraj bolj uveljavljeno obmorsko planinsko pot Via Adriatica, je za hrvaški medij Jutranji povedala naslednje: »Dinara je mati našega gorništva in hribov, Velebit pa oče. Obe omenjeni planini sta zelo veliki, prostrani, z najvišjimi hrvaškimi vrhovi.

Toda Dinara je za razliko od Velebita veliko mehkejša, nežnejša, polna travnikov. To je njena prednost v mojih očeh. Dinara ima vse: ko se začnete vzpenjati – seveda je odvisno v katero smer – ponuja čudovita dolga pobočja, cvetne livade, veliko je gozdičkov, višje ko si, vse več je značilnega krasa s skalami, stenami in značilno kraško vegetacijo. Poleti iz kamna raste obilo sredozemskih rastlin, vonj tega rastja je zelo močan, čarobno dišeč.«

Tatjana Šavorić, tudi nekdanja gorska reševalka, dodaja: »Tam zgoraj v  Dinari je veliko makadamskih cest, veliko je (nekdanjih pastirskih) poti, po katerih pa vendar lahko vozijo terenska vozila, tako da se lahko gorska reševalna služba, če je tam nekdo poškodovan, zelo hitro in povsem približa kraju nesreče. To je na nek način dokaj čudno. Ponekod na Dinari imate občutek, kot da hodite po cesti, po drugi strani pa je prava divjina le korak ali dva oddaljena od vas.«

Alan Čaplar je v že omenjenem prispevku z originalnim naslovom Dinara – najviša planina u Hrvatskoj v uvodu zapisal: »Dinara ni le najvišji hrvaški vrh, ampak tudi ena izmed lepših planin.

Njena jugozahodna skala, visoka nekaj sto metrov, obiskovalce osupne s svojo velikostjo in privlači poglede vsakogar, ki se znajde ob njenem vznožju, posebno lepoto pa Dinari zagotavljajo bogati cvetni travniki in gozdovi, ki ne razkrivajo, da gre za območje brezvodnega krasa«.

Na spletnem portalu www.pag.si, kjer pišemo o hrvaškem turizmu, verjamemo, da bodo številni planinci, hribolazci, pohodniki, pa tudi »navadni turistični izletniki in dopustniki«, prav zaradi dejstva, da je Dinara postala naravni park, še raje odkrivali to prekrasno kraško planino. Obljubimo pa, tudi zato, ker se je – ob pisanju tega članka – Dinara znašla na naši listi želja, da bomo o tej športno-rekreativni-turistični plati najvišje hrvaške planine zagotovo še pisali.

Ps. Za fotografije se uredništvo www.pag.si zahvaljuje Srećku Vukovu, ki je gonilna sila atraktivnega projekta Via Adriatice. Slike Dinare so v fotogaleriji razdeljene v dve skupini (Sinjal in Troglav).