Zagrebška katedrala, največja hrvaška cerkev

Postavitev stolnice v Zagrebu se je pričela z začetkom prejšnjega tisočletja. Leta 1094 je bila ustanovljena zagrebška nadškofija in s tem so bili postavljeni temelji za gradnjo nove  rimskokatoliške cerkve. »Prva cerkev na tem mestu« je bila postavljena v romansko-gotskem arhitekturnem slogu, ki je značilen za srednjeveško Evropo.

Romanski slog se je razvijal v sredini obdobja, gotika pa je značilna za pozen srednji vek. Zanju so značilni polkrožni loki vrat in oken, rebrasti oboki in zidovi. Romanska arhitektura je izrazito močna, ima debele in trdne zidove. Gotska arhitektura je te zamenjala tako z vitkejšimi stebri kot nosilci. Prva postavljena Zagrebška katedrala je našla »zlato sredino« obojega.

Romansko-gotska cerkev pa ni stala dolgo. Leta 1242 je doživela svoj prvi napad. Napad Tatarov – turškega ljudstva, ki so katedralo zrušili v prah. Škof Stjepan je na zrušenem območju zgradil gotsko kapelo, posvečeno sv. Janezu Krstniku. Škof Filip pa je imel drugačno vizijo. Prosil je za dovoljenje podrtja Stjepanove kapele, da bi začel z gradnjo popolnoma nove. Tega se je lotil njegov naslednik, škof Timotej, in sicer leta 1254.

Do leta 1284 je zgradil katedralo v klasičnem gotskem slogu. V zagrebški katedrali je zgradil svetišče, zakristijo – sobo za obrede v cerkvah, in levo ter desno apsido – polkrožen stavbni del, ki se razprostira v glavno dvorano. Škof Timotej je za gradnjo uporabil celo kamne, ki so bili porušeni v prej stoječi cerkvi. S tem pa katedrala ni bila niti blizu svojemu zaključku.

Naslednji škof, ki se je lotil njenega preoblikovanja, je bil škof Jakob. Ta je sredi 14. stoletja cerkvi dodal tri kupole, ki simbolizirajo nebesa. Škofa Eberhard in Ivan Alben sta dodala cerkvene gotske ladje komaj v začetku 15. stoletja. Takrat se je prav tako začela zidava severnega in južnega obzidja. Škof Eberhard ni pustil pečata v katedrali le s svojim delom, temveč tudi z vklesanjem svojega grba v fasado. Ta upodablja kronanega leva znotraj ščita, obdanega s trni.

V naslednjem stoletju so se takratni škofi lotili gradnje dveh zvonikov. Zaradi pomanjkanja denarja je eden od zvonikov ostal nedokončan.

V 16. stoletju je zagrebško katedralo doletela druga velika nesreča. V tistem času je namreč potekala vojna, ob kateri so bili močno poškodovani fasada, oba zvonika in streha, ki je bila ujeta v plamene. Na žalost to ni bil zadnji požar za Zagrebško katedralo. Manj kot stoletje po obnovitvi poškodovane cerkve, leta 1624, sta bila v kar dveh novih požarih uničena zbor in oltar.

Popravilo in dopolnitev zagrebške katedrale je tokrat vzel v roke slovenski gradbenik Ivan Albertal. Ivan Albertal je bil gradbenik iz Trebnjega, ki je v Zagrebu deloval med letoma 1600 in 1648. Popravil je vse od obokov do oltarja. A njegovo delo se ni končalo po obnovi. Leta 1633 je začel z gradnjo južnega zvonika. Ko ga je leta 1641 dokončal, je obnovil še kupolasto streho.

Zagrebška katedrala je s tem prejela celostno podobo, a ker očitno ni imela sreče, je leta 1646 doživela še en požar. Albertal je ponovno obnovil oboke. Leta 1665 je bila katedrala obnovljena in za tisti čas dokončana. Ob koncu stoletja je bila nadgrajena z marmorno prižnico in dvaintridesetimi marmornimi oltarji. Oltarji so bili značilnega baročnega sloga, ki je izstopal v gotski cerkvi.

Zagrebška katedrala je v naslednjem, 18. stoletju, imela premor od vseh požarov in drugih nesreč. Iz tega obdobja namreč ni zabeležena nobena gradbena sprememba.

V 19. stoletju je bil čas za prenovo zagrebške katedrale. Tokrat so se izbrani arhitekti odločili za neogotski slog. Prenova se je začela s preurejanjem svetišča. Nanj je bil postavljen neogotski leseni glavni oltar.

Oltar je izdelal münchenski kipar Anzelm Sickinger. Na vrhu oltarja so zgradili kip Jezusa Kristusa z apostolom Petrom in apostolom Pavlom.

Pod vrhom so bili postavljeni kipi štirih cerkvenih očetov, Avguština, Ambrozija, Gregorja in Jeronima. Cerkveni očetje so krščanski avtorji, ki so razlagali nauk Svetega pisma v prvih stoletjih po Kristusu.

Spodnji del oltarja je krasil relikviarij – shramba za shranjevanje krščanskih objektov ali ostankov mučenikov ali svetnikov. Nad njim so se razprostirali prizori Kristusovega trpljenja. Okoli postavljenega oltarja je bilo postavljenih šest stebrov. Anzelm Sickinger je v cerkvi postavil tudi lesene kipe desetih svetnikov.

Münchenski umetnik Heinrich Maria Hess je v obnovljeni cerkvi izoblikoval visok, izjemen vitraj, ki upodablja Marijino vnebovzetje. Postavil je tudi štiri okna s podobami svetnikov zagrebške škofije in madžarskih kraljev.

Obnovljeno katedralo so krasile tudi nove orgle, za katere je poskrbelo podjetje Walcker. Danes še stojijo, ampak ne v Zagrebški katedrali. Najdemo jih lahko v župnijski cerkvi v hrvaškem mestu Pregradi.

Ker pa nesreča nikoli ne počiva, oziroma pri Zagrebški katedrali ne počiva dolgo, jo je leta 1880 doletel hud potres. Magnituda potresa je bila ocenjena s 6,3. Uničeni so bili trezorji, oltar in tla. Poškodovan je bil celo (takrat) edini zvonik.

Potrebna je bila restavracija katedrale. Načrte za prenovo je izdelal nemški arhitekt Fridrich Schmidt. Schmidt je bil znan po svojem delu na Dunaju, kjer je zgradil Cerkev svetega Lazarja v gotskem slogu. Pri prenovi Zagrebške katedrale je načrt oblikoval v sodobnejšem, neogotskem slogu. Temelji sloga so bili postavljeni že pred potresom.

Neogotski slog se razlikuje od gotskega predvsem v velikih oknih, ki spuščajo svetlobo v ves prostor. Pri gotskem slogu so okna mala, in zato je prostor temnejši.

Druge značilnosti neogotske arhitekture so visoki in obokani stropi ter poudarjeni loki. Poleg Zagrebške katedrale je tudi katedrala Notre-Dame neogotska.

Po načrtu Friedricha Schmidta je delo izvajal avstro-ogrski arhitekt Hermann Bolle. Značilnosti baročnega sloga so bile v celoti zamenjane z neogotskim, zgrajena je bila nova grobnica za zagrebške nadškofe, postavljena sta bila dva zvonika, novi stebri in oltar. Prenova je trajala do leta 1906. Katedralo, kot jo vidimo danes, torej »datira« iz tega leta.

V dvajsetem stoletju katedrala ni doživela bistvenih sprememb. Leta 2001 pa je bila olepšana s tremi velikimi pozlačenimi lestenci. Ti so bili darilo hrvaškega emigranta Stefana Stankića. Odkupil jih je iz igralnice Gold Coast v Las Vegasu.

Takrat je Zagrebška katedrala dobila končno podobo, ki jo ima še danes.

No, ki jo je imela do letos 22. marca 2020, ko je Zagreb stresel potres z magnitudo 5,5. Bil je ocenjen s 7. stopnjo po evropski potresni lestvici. Žal je tudi katedrala utrpela poškodbe.

Porušil se je vrh južnega zvonika, ki je posledično poškodoval tudi streho stolpnice. Zaradi poškodbe vrha je grozilo, da se bo zvonik zrušil. Hrvaška vojska ga je morala odstraniti. To so naredili z eksplozivom, ki so ga nastavili na predvidoma 92 metrih višine. Z žerjavom so nato odstranili 30 ton težek vrh.

Še en dokaz, da Zagrebška katedrala nima sreče.

Bližamo se samemu koncu članka. Omenjamo, da so v katedrali številne grobnice. Med drugimi so v cerkvi pokopani: hrvaška mučenca Peter Zrinski in Fran Krsto Frankopan, katerih kosti so bile sem prinešene leta 1919 iz Wiener Neu Stadta, Ivan Anton Zrinski, Evgen Kvaternik … V zagrebški katedrali počivajo tudi prvi zagrebški nadškof Jurij Haulik, kakor tudi zadnji trije zagrebški nadškofi blaženi Alojzije Stepinac, Franjo Šeper in Franjo Kuharić.

Omembe vredno je tudi, da je 5. junija 2011 zagrebško stolnico obiskal papež Benedikt XVI., ki je molil na Stepinčevem grobu.

Za fotografije se na portalu www.pag.si zahvaljujemo zagrebški turistični skupnosti, za konec pa poudarjamo “turistične prednosti” zagrebške katedrale.

KAJ MORAMO POGLEDATI V ZAGREBŠKI KATEDRALI?

1. Neverjetne tipične značilnosti neogotske arhitekture in vplive srednjega veka.
2. Orgle, ki z več kot 6000 cevmi in 78 registri veljajo za ene najbolj impresivnih orgel na svetu. Prav posebno jih lahko doživite na festivalu orgel, ki v Zagrebu poteka že deset let zapored.
3. Uro z ustavljenim časom. Ura vedno kaže čas 7:03, kar obeležuje točen čas začetka potresa 1880.
4. Pozlačene lestence iz igralnice Gold Coast v Las Vegasu.
5. Estetsko notranjost, ki jo olepšujejo pisani vitraji in slike krščanskih motivov.