Spoznati obalo bližnjega Jadrana, vendar se ob tem – vsaj tu in tam – ne obrniti proti »celinskemu hrvaškemu vzhodu« ter okušati čarov slavonskega gostoljubja, je velika napaka. Nihče ne zna tako neizmerno ter odlično gostiti, niti domačini v obmorskih mestih, kot to znajo prebivalci slavonskih ravnic ali baranjskih kleti.
Življenje ob rekah je v zgodovini zapisano bodisi kot hrbtenica življenja bodisi kot hrbtenica vojn. Ne gre za reko, ampak za ljudi. Ista reka lahko s svojim dolgim tokom skozi kraje in narode lahko življenje, ki teče, hrani, zdravi, rešuje, a tudi odnaša, a zagotovo reka tudi vedno vrača.
“Kuća Biljkinog Oca”, po slovensko bi lahko to morebiti prevedli v Hiša Očeta Rastlin, je več stoletij stara počitniška hiša v Baranji, v vasici Lug, v občini Bilje. Biljkin Otac je sicer alter ego, »drugi jaz«, vsestranskega Vedrana Grizbacherja. Biljkin Otac, Vedran, je od otroštva zaljubljen v zelene in cvetoče rastline, sam se najraje opiše z naslednjimi besedami ljubitelj rastlin, kreativec in permakulturni navdušenec. Posledično je zato njegova počitniška hiša dobila ime po njegovem vzdevku Biljkin Otac, poimenovana je »Kuća Biljkinog Oca«.
Ali ste vedeli, da so na Hrvaškem, v Baranji, postavili pravo graščino za pernate živali in jo poimenovali »Kokingrad« (ljubkovalno slovensko bi lahko morebiti rekli »putkin grad«)? Na simpatično idejo je prišla družina Balaš, ki na svojem kmečkem turizmu imenovanem Bakine čarolije (Slovenci bi rekli Babičine čarovnije), v baranjski vasici Karanac, – med drugim – obiskovalcem nudi tudi prenočišča (sobe, pa še kakšen apartma bi se našel).
Antonio Ivičević, ki je zagnal projekt »Putni Kofer« (potovalni kovček) v intervju pove: Putni kofer vidim kot mesto, ki ljudi spodbuja k potovanjem, druženju, branju, lepim stvarem in pozitivnim občutkom. Navajeni smo hitre hoje skozi življenje, vendar pa življenje ni dirka, temveč potovanje, na katerem je potrebno uživati na vsakem koraku.
Kaj ponuja Osijek turistu? Najprej je treba omeniti Tvrđu, zgodovinsko jedro mesta (to so »ostanki« nekdanje osiješke trdnjave). Konkatedralo sv. Petra in Pavla. Prekrasne trge in zgradbe. Kar 17 cvetočih parkov. Ob Dravi teče eno izmed najdaljših evropskih mestnih sprehajališč. Enega izmed najlepših mostov za pešce na svetu. Muzeje (nasploh kulturo).
V izčrpnem intervju »strokovnjak za Baranjo«, Gordan Trtanj, med drugim pove naslednje: »Živim z Baranjo, ob Baranji, za Baranjo. Baranja je užitek. Vse delam z ljubeznijo do Baranje. Najbolj dragocena in najbolj posebna stvar v Baranji so prav ljubeznivi, gostoljubni, nasmejani in velikodušni domačini.«
Zakaj bi se turist odpravil v Baranjo? Mogoče zaradi močvirnatega naravnega parka Kopački Rit, ki je izredno bogat s ptičjim »svetom«? Mogoče zaradi »eksotičnih« baranjskih vasic (npr. Batina, Draž, Zmajevac, Karanac)? Raztresenih dvorcev? Idiličnih porečij Drave in Donave? Sproščujočega ribolova in adrenalinskega lova? Vinskih kleti z odličnimi vini in turističnih kmetij z odlično hrano? Gostoljubnih ljudi?