Ferski otoki, skrivnostni raj sredi severnega Atlantika

Milica Bogdanović, ki že leta in leta živi na Ferskih otokih, nam je med drugim govorila o: lepoti narave, pašnikih in ovcah, tunelih, slapovih, običajih in legendah, pa o tradiciji in življenju na Ferskih otokih. Na dolgo in široko nam je predstavila turistične Ferske otoke, podala nam je tudi zares zelo uporabne turistične informacije. In nas seveda pozvala, da jo obiščemo (klik na link za nočitev, tudi za izposojo avta!).

1. Milica Bogdanović, pozdravljeni. Zelo me veseli, da bomo tokrat imeli »eksotično turistično vsebino«, čeprav se Ferski otoki, o katerih bomo danes govorili, nahajajo v naši dragi stari Evropi – a daleč na severu, nekje med Norveško in Islandijo, v prostranstvih (divjega) Atlantskega oceana. Najprej pa, kot je običaj na našem turističnem portalu, bi vas prosil, da nam poveste nekaj o sebi, svojem življenju, svoji družini in kako vas je pot pripeljala v ta osamljen del sveta?

Lep pozdrav s Ferskih otokov za vaše bralce! Na Ferske otoke smo se preselili – lahko bi rekla, da po naključju. Moj mož Željko je med odmorom v službi prebiral časopis in naletel na oglas, v katerem je pisalo, da v Danski iščejo avtoličarja. Na koncu se je izkazalo, da to vendarle ni Danska, temveč Ferski otoki, ki sicer spadajo pod Dansko, a uživajo visoko stopnjo avtonomije.

Takrat, leta 2007, še nismo imeli računalnika ali interneta, zato smo morali Ferske otoke poiskati v šolskem atlasu. Videti so bili kot drobna lisa sredi prostranega Atlantskega oceana, kar naju je sprva nekoliko prestrašilo. Kljub temu sva se odločila, da poskusimo. Po nekaj mesecih je Željko dobil delovno dovoljenje, se zaposlil v enem izmed avtomehaničnih servisov, našel stanovanje in začel tam živeti sam, medtem ko je utiral pot za našo družino, da bi lahko ponovno živeli skupaj.

Minila so tri leta, preden smo otroci in jaz dobili dovoljenje za bivanje in se dokončno preselili. Odločitev ni bila lahka – starejšo hčerko smo morali izpisati iz šole, a smo se vseeno odločili, da gremo. Ko smo se preselili, sem želela, da bi imela starejša hčerka eno leto premora in se najprej naučila jezika, a me je ravnatelj šole prepričal, naj tega ne storimo, saj bi se jezika hitreje naučila v stiku z otroki. Na žalost ni bilo tako preprosto – bila je v občutljivih letih in se je upirala novemu načinu življenja. Mlajša hčerka pa skorajda ni imela težav in kmalu smo premagali tudi to oviro.

2. Milica, vrnimo se v čas vašega osebnega preseljevanja na Ferske otoke (bralci si lahko osnovne splošne informacije ogledajo na Ferski otoki – Wikipedia). Kot ste že razložili, je bil vaš mož Željko na Ferskih otokih že pred vami in vam je skupaj s hčerkama utiral pot za prihod. Tako ste Ferske otoke precej dobro spoznali že iz njegovih pripovedi. Zanima pa me, kaj je vas in vašega moža na Ferskih otokih presenetilo – pozitivno ali negativno? Verjetno so ogromne razlike med življenjem na Ferskih otokih, kjer živi približno 55.000 ljudi, in na primer Beogradom, kjer živi več kot milijon prebivalcev?

Ko smo se preselili v naše lepo mesto Klaksvík, nismo vedeli, kakšni izzivi nas čakajo. Vse se je zdelo idilično – ljudje so bili nasmejani in prijazni, vreme pa je bilo tistega avgusta 2010 čudovito. Dnevi so bili dolgi, sonce je sijalo ves dan, mi pa smo raziskovali ulice in obalo ter se privajali na novo okolje. Toda ta “medeni mesec” ni trajal dolgo. Hitro smo ugotovili, da je način življenja popolnoma drugačen od tistega, na kar je bila vajena naša slovanska duša.

Prva velika ovira je bil jezik. Uradni jezik je ferski, različica staronorveškega, ki spada v skupino skandinavskih jezikov. Nismo imeli možnosti, da bi se ga naučili pred prihodom, zato nam je to oteževalo komunikacijo. Res je, da skoraj vsi zelo dobro govorijo angleško, a sčasoma so začeli zavračati pogovor v angleščini. Kasneje sem ugotovila, da je bilo to za naše dobro – če bi nadaljevali v angleščini, se ferskega jezika nikoli ne bi tekoče naučili.

Naša starejša hčerka je začela obiskovati peti razred brez znanja jezika in težko se je vključevala v družbo, saj so otroci po navodilu učiteljev z njo govorili le fersko. Ker je bila v občutljivih letih, se je zaprla vase in zavračala druženje. Po skoraj enem letu se je vpisala na odbojko in ker je bila visoka ter dobra v tem športu, so jo soigralke sprejele, ona pa se je sprostila do te mere, da je začela govoriti jezik.

Mlajša hčerka je bila še v vrtcu, kjer so bili bolje organizirani. Vrtci tu delujejo po odprtem konceptu in temeljijo na delavnicah. Otroci vsak dan izbirajo, ali bodo pomagali v kuhinji, na vrtu, v ustvarjalnih delavnicah, kjer lahko zabijajo žeblje, barvajo male stolčke, izdelujejo kolaže, rišejo, šivajo ipd. Vzgojiteljice so pametno dodale še eno delavnico – »Naučimo Tanjo fersko«, pri kateri so se otroci prostovoljno prijavljali za pomoč. To ji je zelo pomagalo in po dveh letih je začela šolo z enakim znanjem jezika kot vsi ferski otroci.

Največji šok smo doživeli oktobra, ko na Ferskih otokih tradicionalno koljejo ovce. To je velik dogodek, ljudje si vzamejo proste dni, da si medsebojno pomagajo pri zbiranju in zakolu ovc ter predelavi mesa in volne. Ovce se vse leto prosto pasejo v gorah, vsak kmet ima svojo ograjeno parcelo velikosti več sto hektarjev, zberejo jih le maja, ko na svet privekajo mlada jagnjeta in oktobra, ko jih zakoljejo. Otroci sodelujejo v celotnem procesu in niso zaščiteni pred spoznanjem, od kod prihaja njihova hrana. Na prvi pogled se zdi brutalno, a če dobro premisliš, je povsem smiselno.

V tem obdobju imajo otroci pri naravoslovju poseben pouk. Veliko šolsko telovadnico pokrijejo s folijo, pripeljejo eno ali dve ovci in jih skupaj z otroki zakoljejo. Kri zberejo za pripravo krvavic, operejo čreva za nadaljnjo uporabo itd. Otroci brez težav uporabljajo nože, režejo meso, mešajo kri, da se ne strdi – vse pod budnim očesom učiteljev.

Njim je to v veselje, se smejijo in uživajo. Mi pa na to nismo bili pripravljeni. Naša hči, takrat stara 12 let, ni nikoli prej videla ubijanja živali in je bila popolnoma pretresena, ko je prišla domov. Jokala je in pripovedovala, kako je ovca jokala, preden jo je učitelj zaklal, in kako so se otroci škropili s krvjo. Kasneje nas je učitelj poklical in razložil celoten proces. Naslednje leto je že sama sodelovala pri pripravi krvavic in ni več jokala.

To nam je odprlo oči. Naučili smo se, da otrok ne smemo preveč ščititi pred življenjem, da je normalno, da znajo uporabljati nože in da se morajo zavedati, da meso ne prihaja iz pakiranih izdelkov v supermarketih. Vse te izkušnje jim bodo koristile v življenju – prej kot jih osvojijo, prej lahko napredujejo in se naučijo še več.

Druga velika razlika je organiziranost vsakdanjega življenja. Farani se veliko družijo, a na drugačen način kot pri nas. Pri njih je močno razvita kultura klubov, kjer se ljudje srečujejo v točno določenem času in z določenim namenom. Eden najbolj znanih je bindiklubbin – dobesedno »pletilski klub«.

Pletenje je velik del ferske kulture – vsaka ženska plete, brez izjeme. Pletejo na tribunah med tekmami, na roditeljskih sestankih, med odmorom v službi … Nikoli nimajo praznih rok in sploh ne gledajo v svoje delo – tako naravno jim je pletenje.

Že kot mlada dekleta, še v šoli, se prijateljice organizirajo v skupine po 6–7 članic in se srečujejo vsak drugi teden, običajno ob četrtkih zvečer, vsakič pri drugi članici doma. Red je natančno določen, vsaka ve, kdaj je na vrsti za gostiteljico. Takrat pospravi dom, postreže najboljše jedi in pripravi sladico. Prijateljice pridejo ob dogovorjenem času, vsaka s svojim pletenjem. Ob hrani se plete, pogovarja in nujno pohvali hrano – nevljudno bi bilo ne vprašati za recept. Vse poteka disciplinirano – govori se tiho, brez hrupa, smeh je diskreten, grdega govorjenja o drugih ni. Na koncu vsi pomagajo pri pospravljanju in odidejo domov.

Ti klubi trajajo desetletja, ženske se včasih preselijo v drug kraj, a redko izpustijo srečanje, četudi morajo prevoziti več ur. Pogosto tradicijo nadaljujejo njihove hčere, klub se širi, in ko postane prevelik za srečevanja doma, se razdeli na dva manjša in se tradicija nadaljuje. To je čudovita tradicija in vesela sem, da sem lahko del enega takšnega kluba.

3. Milica Bogdanović, že nekaj časa delujete kot turistična vodnica po Ferskih otokih, poleg tega oddajate nekaj apartmajev, izposojate avtomobile. Če se ne motim, pa lahko gostom pripravite tudi “tradicionalne ferske jedi”? Kot izjemno dobro poučena oseba o tej turistični destinaciji, kaj bi povedali o Ferskih otokih? Koga ti otoki privlačijo? Zakaj bi jih ljudje sploh želeli obiskati?

S turizmom sva se z možem začela ukvarjati pred približno desetimi leti. Začela sva z enim apartmajem, lani pa sva dodala še enega. Najinim gostom oddajava tudi avto, saj brez lastnega prevoza težko vidiš kaj več, do mnogih znamenitosti pa javni prevoz, ki vozi redko, sploh ne pelje – razen med večjimi mesti.

Pred nekaj leti sva se pridružila tudi čudoviti ferski tradiciji, imenovani heimablidni – gostoljubje domačinov pri domači mizi. To je odlična priložnost, da turisti spoznajo avtentično fersko kuhinjo in jedi, ki jih v restavracijah ne morejo dobiti, pa tudi, da poklepetajo z domačini in dobijo koristne nasvete za preostanek svojega potovanja. Vsaka družina, ki sprejema goste na ta način, pripravlja svoje posebne jedi po starih receptih iz lokalnih sestavin. Pri nama lahko gostje izbirajo med ovčjim in ribjim menijem:

Ovčji meni
Predjed – domače ovčje salame, krvavice, sušeno ovčje meso s svežim domačim kruhom in maslom. Bogata juha – ovčje meso in zelenjava, postreženo z domačim kruhom in zeliščnim maslom. Glavna jed – počasi dušena jagnječja krača z zelišči, domača ovčja omaka in krompirjev pire. Sladica – rabarbarina sladica v kozarcu z drobtinami makronov in domačo smetano.

Ribji meni
Predjed – kanapeji s kaviarjem, dimljen losos, sušeno kitovo meso in mast ter sušeni polenovka z maslom. Bogata ribja juha – polenovka, losos in skuša, postreženo z domačim kruhom in maslom. Glavna jed – lokalni losos z zelišči in krompirjem po izbiri. Sladica – rabarbarina sladica v kozarcu z drobtinami makronov in domačo smetano.

Po starem ferskem običaju goste pričakamo pri vratih z Akvavitom v znak dobrodošlice in skupaj nazdravimo s slavnim vikinškim “SKAAL!” Akvavit je lokalna pijača, ki v prevodu pomeni “voda življenja” in jo pri nas v Klaksviku proizvaja pivovarna Foroya Bjór, ki je že več kot 150 let v družinski lasti. K večerji postrežemo tudi pivo iz iste pivovarne.

Vse sestavine, ki jih uporabljamo, so lokalne: a) jagnjetina prihaja od prijateljice Johane (morda ste jo videli v dokumentarcu Sasvim prirodno kot žensko, ki vzreja konje). b) losos se goji v našem fjordu, polenovko lovi moj mož Željko. c) rabarbara raste na najinem vrtu. D) maslo in smetana pa sta s kmetije na sosednjem otoku. Med temi kulturnimi večeri imajo gostje poleg nepozabne hrane priložnost pokukati v vsakdanje življenje lokalne družine, postavljati vprašanja in se sprostiti na ferski način.

Kaj najbolj privablja turiste? Največ ljudi sem pride zaradi narave, pohodništva in fotografije. Kot turistična vodnica imam priložnost vsak dan obiskovati najlepše kraje in to je preprosto najboljša služba, kar si jih lahko zamislim. Zrak je čist, brez onesnaženja, razgledi pa – milo rečeno – spektakularni. Poleg tega spoznavam izjemno zanimive ljudi z vsega sveta in vedno znova lahko doživim svoje čudovite otoke skozi oči nekoga, ki jih prvič vidi.

4. Ferski otoki, vsaj jaz jih tako doživljam, niso klasična turistična destinacija, kot si jo običajno predstavljamo mi, “klasični turisti”. Če poskusim to razložiti: Ferski otoki, na primer, niso Italija, kjer se vozimo iz enega čudovitega zgodovinskega mesta v drugo, se sprehajamo med slikovitimi umetninami in uživamo v neskončnih dobrotah italijanske kuhinje. Glede na to, kar sem prebral in videl na spletu (fasciniral me je dokumentarni film Sasvim prirodno: Faroe Islands, v katerem imate tudi vi pomembno vlogo), se mi zdi, da je glavno “turistično bogastvo” Ferskih otokov predvsem narava in (izjemno prijazni) ljudje. Mimogrede, v dokumentarcu so se vsi Ferski prebivalci zdeli zelo veseli. 🙂

Da, popolnoma prav imate. Turizem tukaj je nekaj povsem drugačnega od klasičnega množičnega evropskega turizma, kjer ljudje sedijo na avtobusu, medtem ko jim vodič razlaga, katere znamenitosti so na levi in katere na desni. Tukaj – vsaj jaz kot vodička – za vsakega gosta pripravim poseben načrt, prilagojen njegovim interesom. Na primer, zakonca v poznih šestdesetih letih bosta dobila drugačen itinerarij kot skupina študentov v dvajsetih. V teh desetih letih dela sem se naučila, da lahko skozi pogovor s stranko ugotovim, kaj ji bo najbolj ustrezalo. Nekateri si želijo otoke raziskovati sami z mojim načrtom, spet drugi se počutijo varneje, če jih spremljam in vodim ves čas.

Nekateri obiskovalci si želijo predvsem pohodništva in doživeti čim več narave, medtem ko jih kulturni del zanima le, če jim ostane še kaj dopustniškega časa. Takšnim popotnikom vedno predlagam, da začnejo raziskovanje na zahodnih otokih in se postopoma pomikajo proti severu. Če je vreme lepo, naj cel dan preživijo zunaj, če pa je slabo, je vedno dobra izbira muzej.

Na primer: S otoka Vágar, kjer je letališče, vozi ladja do otoka Mykines, kjer je največja kolonija atlantskih mormonov (puffins). To je odlična celodnevna tura. Naslednji dan bi lahko dopoldne prehodili pot med vasema Bour in Gásadalur, popoldne pa obiskali Tralanípa – tako imenovane suženjske pečine in znamenito jezero, ki “visi” nad oceanom.

Če bi naslednji dan deževalo, bi jim svetovala obisk glavnega mesta Tórshavn: ogled Nacionalnega muzeja, sprehod po Tinganesu (stari del mesta, kjer še vedno deluje ferski parlament in so vladne pisarne – tiste slikovite hiške s travnatimi strehami, ki ste jih omenili, obisk lokalnih knjigarn in kosilo v enem izmed prijetnih bistrojev v starem mestu. Če se vreme izboljša, znova načrtujemo izlet v naravo.

»Kulturni turisti«
Mnogi obiskovalci si želijo spoznati fersko kulturo, se pogovarjati z domačini, obiskovati cerkve in kulturne dogodke. Takšne stranke bi peljala na katero izmed kmetij, kjer bi lahko iz prve roke doživeli kmečko življenje – spomnite se prizora iz dokumentarca Sasvim prirodno, ko smo televizijsko ekipo odpeljali na avtentično družinsko kmetijo. Prav tako je za take goste idealno fersko gostoljubje heimablidni, kjer so povabljeni na večerjo k domačinom.

Najboljši čas za obisk kulturnih dogodkov
Ljubiteljem kulture priporočam obisk v času nacionalnega praznika Ólavsoka, ki poteka 28. in 29. julija. Takrat se domačini in turisti iz vsega sveta zberejo v Tórshavnu, kjer se odvijajo praznovanja. Ljudje v narodnih nošah se sprehajajo po mestnih ulicah, pozdravljajo prijatelje in sodelujejo v različnih slovesnostih. Tradicionalni pozdrav za ta praznik je: “Gó?a Ólavsoku!” (Srečen Olafov dan!).

Dogajanje vključuje: a) Slovesno povorko – športniki iz lokalnih klubov, člani mestnega sveta, godba na pihala in jezdeci korakajo skozi mesto do Tinghúsvollurja (Parlamentarno polje), kjer poteka uradni nagovor. b) Koncerte in umetniške razstave. c) Tradicionalni ferski ples – verižni ples (chain dance) ob petju balad, ki se običajno odvija v gledališču Sjónleikarhúsi?. d) Gastronomski užitki – restavracije ostanejo odprte do poznih ur, gostje pa lahko poskusijo tako tradicionalne ferske kot tudi tuje jedi. e) Pomorsko veslanje – to je nacionalni šport Ferskih otokov, katerega finalno tekmovanje na Ólavsoki velja za vrhunec športnega leta. f) Odprtje ferskega parlamenta (Logtingi?) – že 900 let se 29. julija ob 11. uri začne seja parlamenta, ki jo spremlja svečana procesija in cerkvena služba v Tórshavnski katedrali.

Dodajam, da je »ferski narodni ples« – več kot le ples. Ferski narodni ples ni zgolj ples – je gledališka predstava, ki združuje ples, ritem, dramo, pripovedovanje in družbeno povezanost. Brez inštrumentov – ples spremljajo izključno balade, ki jih prepevajo plesalci. Verižni ples – plesalci se držijo za roke in tvorijo krog. Koraki so preprosti: dva koraka v levo, en nazaj. Pevski vodja (skiper) – začne vsak verz, ostali mu sledijo.

Modernizacija tradicije. Da bi ohranili tradicijo, je ferska glasbena skupina Hamradun priredila stare balade v heavy metal ritmih, kar je postalo zelo priljubljeno med mlajšo generacijo. Tako starodavne zgodbe ostajajo žive. Lahko jih poslušate na njihovem uradnem YouTube kanalu: Hamradun – YouTube kanal.

5. Bralci mi bodo morda zamerili, če vas kot odlično poznavalko Ferskih otokov (mislim, da jih je v celotnem arhipelagu 18 in so vulkanskega izvora, povezani so s cestami ali podzemnimi tuneli :-)) ne bi pozval, da nam zaupate najbolj pomembne “turistične znamenitosti” Ferskih otokov. Katere so glavne atrakcije, ki jih morajo turisti videti? Prosim, navedite (in na kratko opišite) predvsem glavne naravne čudeže Ferskih otokov.

Otokov je res 18, od tega jih je 17 naseljenih. Velik del proračunskih sredstev se vlaga v infrastrukturo, kar ljudem omogoča življenje v majhnih vaseh in delo v večjih mestih, s čimer se preprečuje modernizacija in centralizacija manjših skupnosti. Na Ferskih otokih je okoli 25 tunelov, številni so povezani z glavnimi prometnimi potmi, kar omogoča hitrejša in varnejša potovanja med otoki. Ti tuneli so večinoma izkopani skozi gore in hribe, saj geografski teren otokov onemogoča preprosto gradnjo cest.

Ferski otoki so znani pa tudi po nekaterih najdaljših podvodnih tunelih na svetu, med njimi je tudi prvi oceanski tunel na svetu, ki povezuje otoka Streymoy in Eysturoy ter vključuje krožišče. Ta tunel je dolg 11,2 kilometra. Najnovejši podmorski tunel, Sandoyartunnilin, povezuje otok Sandoy z glavnim mestom Tórshavn. Ta 10,8 km dolg tunel je omogočil prebivalcem Sandoya, da v prestolnico prispejo v 20 minutah namesto v eni uri in pol.

Če bi turistom priporočila kraje ali znamenitosti, ki jih morajo obiskati, bi to bili naslednji.
Múlafossur slap in vas Gásadalur
Do leta 2004 je bila vas popolnoma odrezana od sveta, a zahvaljujoč sodobnemu tunelu je zdaj lahko dostopna. Po mojem mnenju gre za enega najbolj impresivnih slapov na svetu. Najbolje ga je obiskati takoj po pristanku, saj se nahaja le 15 minut vožnje od letališča.

Slap v Gásadalurju pada s 60-metrske pečine, skale neposredno v ocean, kar obiskovalcem vzbuja občutek osuplosti. Pokrajina v Gásadalurju ponuja pravo transformacijsko izkušnjo. Vas deluje kot da je obstala v času, domačini pa so izjemno prijazni in z veseljem poklepetajo s turisti o svojem načinu življenja. Na poti nazaj se peljete skozi vas Bour, ki je majhna in pravljična, z značilnimi hišami s travnatimi strehami ter slikovito cerkvijo. Iz Boura se odpira čudovit pogled na ostro in nenaseljeno otočje Tindhólmur ter skalne formacije Drangarnir.

Otok Kalsoy
Kalsoy spada v severno skupino Ferskih otokov in je zaradi svoje podolgovate oblike ter štirih tunelov, ki potekajo skozenj, dobil vzdevek “piščal” (glasbeni instrument). Na otoku so štiri vasi s približno 80 prebivalci. Do njega se pripeljete s trajektom Sam iz Klaksvíka, ki vozi večkrat dnevno. Čeprav lahko vzamete avto, to ni potrebno, saj je avtobusni prevoz odlično usklajen s trajektnimi prihodi.
Najbolj priljubljen svetilnik na Ferskih otokih stoji v vasi Trollanes, ki je zadnja vas na otoku. Pot do vrha je strma in blatna, a kratka. Ko prispete na vrh, pozabite na ves napor in večina pohodnikov opisuje pot kot precej enostavno.

Ob svetilniku Kallur se razprostira dih jemajoč razgled na zahod, kjer lahko vidite otoka Eysturoy in Streymoy. V daljavi se dvigata tudi znameniti skali Risin in Kellingin, o katerih bom pisala kasneje. Turisti pravijo, da je stati ob svetilniku Kallur čarobna izkušnja, ki se je ne sme nikakor zamuditi.

Za bolj pogumne je na voljo tudi dodatna panoramska pot po gorskem grebenu. Ta pot ni primerna za tiste, ki se bojijo višine, saj so na obeh straneh 200-metrske strme pečine. Priporočljivo je, da se nanjo ne odpravite v meglenem vremenu. Tik ob svetilniku se nahaja spomenik Jamesu Bondu, ki simbolizira povezavo s filmom o agentu 007 – Ni čas za smrt (No Time to Die).

Naslednja vas vredna ogleda na otoku Kalsoy je vasica Mikladalur. Tam je znameniti kip tjulnja Selkie ali Kopakonan v ferskem jeziku.

Legenda o Selkie gre na kratko približno takole.
V noči treh kraljev pridejo tjulnji na kamnito plažo v vasi Mikladalur, odvržejo kožo in se spremenijo v ljudi ter plešejo in pojejo do zore. Vaščanom je bilo tisto noč prepovedano iti ven, vendar se je neki mlad kmet odločil, da gre ven in pogleda. Videl je lepo žensko plesati in ji je vzel kožo. Ko se je zdanilo, so vsi tjulnji razen enega vzeli svoje kože in odšli v ocean.

Tjulnja je bila zelo vznemirjena, ko ni našla svoje kože, čeprav je bil njen vonj še vedno v zraku, nato pa jo je prijel moški iz Mikladalurja, a je kljub njenim obupanim prošnjam ni hotel vrniti, zato je bila prisiljena iti z njim na njegovo kmetijo. V naslednjih letih mu je rodila več otrok in njeno kožo je hranil zaprto v skrinji, do katere je imel samo on ključ, ki jo je vedno nosil na verižici okoli vratu.

Ko je nekega dne na morju s prijatelji lovil ribe, je ugotovil, da je ključ pustil doma. Prijateljem je sporočil: “Danes bom izgubil ženo!” – in jim razložil, kaj se je zgodilo. Moški so potegnili svoje mreže in trnke ter hitro odveslali nazaj na obalo, a ko so prispeli do kmetije, so našli otroke čisto same in njihovo mamo pogrešano. Oče je vedel, da se ne bo vrnila, saj je pogasila ogenj in pospravila vse ostre pripomočke, da se otroci po njenem odhodu ne bi poškodovali.

Takoj ko je prispela do obale, si je nadela tjulnjo kožo in se potopila v morje. Moški jo je ljubil še naprej in jo potrpežljivo čakal. Ko so njeni otroci tu in tam prišli na obalo, je tjulenj priplaval na plano in pogledoval proti kopnemu. Ljudje so verjeli, da je to mati otrok. In tako so minevala leta.

Potem pa se je nekega dne zgodilo, da so ljudje iz Mikladalurja nameravali iti globoko v eno od jam ob oddaljeni obali, da bi lovili tjulnje, ki so tam živeli. Noč preden so odšli, se je moškemu v sanjah prikazala tjulnja ženska in mu rekla, da če bo v jami lovil tjulnje, naj pazi, da ne ubije velikega tjulnjega samca, ki bo ležal na vhodu, ker je to njen mož. Prav tako ne bi smel poškodovati dveh tjulnjev globoko v jami, saj sta bila to njena mlada sinova. Opisala je njuni koži, da ju je lahko prepoznal. Toda kmet se ni zmenil za sanjsko sporočilo. Pridružil se je drugim v lovu in pobili so vse tjulnje, ki so jih lahko dobili. Ko sta se vrnila domov, je bil ulov razdeljen, kmet pa je za svoj delež prejel velikega tjulnja samca ter sprednjo in zadnjo plavut dveh mladih mladičev.

Zvečer, ko so se glava velikega tjulnja in okončine majhnih dveh kuhali za večerjo, je v dimniku močno treščilo in mati tjulnja se je prikazala v obliki grozljivega trola; povohala je hrano v skledah in zavpila kletvico: »Tukaj leži glava mojega moža s širokimi nosnicami, Hárekova roka in Fredrikova noga! Zdaj bo prišlo do maščevanja, maščevanja nad možmi iz Mikladalurja in nekateri bodo umrli na morju, drugi pa bodo padli z vrhov gora, dokler ne bo toliko mrtvih, da bi lahko naredili sklenjeno verigo na obalah otoka Kalsoy, če bi se držali za roke!’

Ko je izgovorila te besede, je z močnim grmenjem izginila in nikoli več je niso videli. A še danes se žal občasno zgodi, da se ljudje iz vasi Mikladalur utopijo v morju ali padejo z vrhov skalnatih pečin; zatorej se je treba bati, da število žrtev še ni dovolj veliko, da bi si vsi mrtvi podali roke okoli celega otoka Kalsoy in bi se prekletstvo nehalo.

Vas Saksun
Saksun je vas s samo 15 prebivalci, ki leži na severozahodni obali otoka Streymoy. Vas sestavljajo cerkev, muzej in ovčja farma Dúvugar?ur, ki je prav tako muzej. Vse hiše v starem delu vasi imajo travnate strehe, vključno s cerkvijo. Peščena laguna v ozadju, amfiteater visokih gora okoli vasi in slikovite hišice očarajo vsakega obiskovalca.

Vas Gjógv
Gjógv, ki leži na severovzhodu otoka Eysturoy, je priljubljena destinacija zaradi izjemne naravne lepote in edinstvene geografske značilnosti – dolge naravne soteske, morskega fjorda, ki služi kot odlično pristanišče. Okolica ponuja fantastične pohodniške poti z razgledi na morje.
Vas Tjornuvík
Tjornuvík je znana po široki plaži s črnim peskom in razgledu na znameniti skali Risin in Kellingin (Velikan in čarovnica). Fotografom je to zelo priljubljena točka.
Slap Fossa
Nahaja se na poti do Tjornuvíka. Sestavljen je iz treh kaskad in v deževnih dneh postane tako velik in mogočen, da lahko hodite za njim.

Risin og Kellingin sta dva morska sklada, čeri tik ob severni obali otoka Eysturoy blizu mesta Eioi. Ime Risin og Kellingin pomeni velikan in čarovnica in se nanaša na staro legendo o njihovem izvoru. Velikan (Risin) je 71 m velik hrib dlje od obale, čarovnica (Kellingin) pa 68 m koničast hrib bližje kopnemu, ki stoji z razkrečenimi nogami.

Legenda pripoveduje, da so bili nekoč islandski velikani zelo zavistni in so si zato zaželeli Ferskih otokov. Tako so velikana in čarovnico poslali na Ferske otoke, da bi otoke odvlekla na Islandijo. Dosegla sta najbolj severozahodno fersko goro Ei?iskollur in velikan je obstal v morju, medtem ko se je čarovnica povzpela na goro s težko vrvjo, da bi privezala otoke, ki bi jih potem zvlekla na ogromen velikanov hrbet.

Ko pa je čarovnica vrv pritrdila na goro in potegnila, se je severni del gore razklal. Tudi nadaljnji poskusi so bili neuspešni, z velikanom sta se borila celo noč, vendar je bilo vznožje gore trdno zasidrano in ga nista mogla premakniti. Če pa sonce obsije velikana ali čarovnico, se ta spremeni v kamen. Med trudom nista opazila, kako hitro mineva čas, in ko se je zdanilo, je sončni žarek ustavil njune napore in ju je hipoma spremenil v kamen. Od takrat okamenela velikan in čarovnica stojita tam in hrepeneče gledata čez ocean proti svoji Islandiji.

Tinganes je zgodovinsko okrožje v glavnem mestu Ferskih otokov Tórshavn, ki je še posebej pomembno zaradi svoje kulturne in politične dediščine. Njegovo ime v ferščini pomeni “parlamentarni pomol” ali “parlamentarni sedež”. Parlament se je tam prvič sestal v vikinški dobi, ko so norveški kolonisti leta 825 na tem mestu postavili svoj Ting (Parlament) in to je bilo eno najstarejših parlamentarnih srečanj na svetu. Logting se je od takrat preselil v severni del mesta, vendar lokalna vlada še vedno sedi tukaj. Te stavbe s travnatimi strehami in rdeče pobarvanimi lesenimi fasadami so stare stavbe parlamenta in so še vedno v uporabi.

Jezero Sorvágsvatn je največje jezero na Ferskih otokih, veliko 3,4 kvadratnega kilometra, znano je kot “Jezero nad oceanom“, saj zaradi optične iluzije mislimo, da lebdi nad morjem. Na koncu jezera se nahaja slap Bosdalafossur, ki se izliva neposredno v Atlantski ocean.

Drangarnir je najbolj znana skalna formacija Ferskih otokov. Nahaja se med otokom Vágar in vizualno dramatičnim otočkom Tindholmur in je priljubljena atrakcija za raziskovanje v arhipelagu. Vidimo jih tudi iz vasi Bour, ki smo jo zapisali na začetku seznama. Impresivni 70 metrov visok morski lok se dviga naravnost iz severnega Atlantskega oceana. Ta spektakularni morski lok z ikonično luknjo v njem je ključna značilnost Ferskih otokov. Obstajata dva morska niza, ki skupaj tvorita Drangarnir. Vizualno najbolj presenetljiv od teh dveh skalnih formacij je morski lok.

Tindhólmur je otoček zahodno od Vágarja in pogled na majhen otok je spektakularen in redek. Pokrajina otoka je edinstvena zaradi petih koničastih vrhov. Tindhólmur je zdaj nenaseljen in za to obstaja razlog. Legenda pravi, da je na otočku živel lokalni kmet po imenu Rasmus. Rasmus je bil po rodu iz Sorvágurja, vendar je imel toliko nesoglasij s sovaščani, da so mu ponudili svoj kos zemlje na otočku Tindhómlur, da bi se ga znebili in ga prisilili, da se preseli tja.

Rasmus je imel bogato življenje na otoku. Imel je veliko ovc, dovolj trave, da je nahranil ovce, na otoku pa je imel veliko ptic in rib. Toda nekega dne se je vse spremenilo. Prišel je ogromen orel, vzel Rasmusovega dveletnega otroka in z njim poletel na najvišji vrh otočka. Otrokova mati je planila na vrh, a takrat je bilo že prepozno. Mladi orel je otroku že zatisnil oči. Ta vrh se imenuje Ornatindur, kar lahko prevedemo kot “orlov vrh”. Po tem se je Rasmus z družino odselil z otočka Tindhólmur – in od takrat je nenaseljen. Na otočku Tindhólmur je še vedno mogoče videti ostanke Rasmusove rezidence in čolnarno.

Otok Mykines
Najboljšega smo pustili za konec, to je otok Mykines. Ta otok je bil spremenjen v naravni rezervat, ker je dom največje kolonije atlantskih pufinov v Evropi. Na otok lahko pridete s trajektom iz vasi Sorvagur, vendar se tam ne morete peljati z avtomobilom. Za ta otok je značilno, da je tja pozimi nemogoče priti, zato ljudje tam živijo le poleti. Najboljše pri otoku je to, da se lahko sprehajate med drobnimi atlantskimi pufini, ki se na Ferskih otokih zadržujejo od 5. do konca 7. meseca.

To je le nekaj najbolj impresivnih naravnih čudes, ki jih Ferski otoki ponujajo. Vsak obiskovalec, ki si želi neokrnjene narave, osupljivih razgledov in mističnih legend, bo na Ferskih otokih našel nekaj zase. 🙂

6. Kaj pa zgodovina Ferskih otokov. Ali so na Ferskih otokih kakšni zanimivi muzeji ali galerije? Kako najlažje izvedeti kaj o življenju lokalnega prebivalstva, ki živi predvsem od ribištva in gojenja lososov? Kaj nam svetujete, kakšni so vaši predlogi?

Ne vemo veliko o naseljencih na Ferskih otokih pred Vikingi, vemo pa, da so bili tam od 6. do 8. stoletja in domnevajo, da so bili to irski menihi, ki so odšli (ali bili ubiti) zaradi nenehnih napadov, domnevno norveških Vikingov.

Vikingi so prišli kasneje iz Norveške okoli 9-ega stoletja, ko so bežali pred svojim kraljem Haraldom Lepolasim, za tiste, ki ste gledali serijo Vikingi je v seriji to kralj Harald Finehair. Živeli so v dolgih hišah, Longhus, kjer so imeli na sredini veliko ognjišče za ogrevanje in kuhanje, ob straneh v enem delu so bile živali, v drugem pa shramba. Pod hišami so bili izkopani sistemi kanalov, tlakovanih s kamni, ki so odvajali vlago iz hiše in služili tudi za dovajanje čiste vode v hišo in umazane vode zunaj. Menijo, da je več generacij živelo skupaj pod eno streho. Hiše so bile blizu oceana in ljudje so bili večinoma kmetje.

Krščanstvo je na Ferske otoke prišlo okoli leta 1000 s Sigmundurjem Brestissonom, več o njem si lahko preberete na naslednji povezavi https://en.wikipedia.org/wiki/Sigmundur_Brestisson.

Na Ferskih otokih je veliko muzejev, tako na prostem kot v zaprtih prostorih. Največji je Narodni muzej Ferskih otokov, ki vključuje mnogo razstavnih predmetov. Glavna stavba narodnega muzeja se nahaja v Tórshavnu in hrani dragocene ostanke lokalne zgodovine, prikaze geološke zgodovine in izvora otokov, izkopanine iz vikinške dobe, okostnjake, vsakdanje predmete.

Del muzeja sestavlja prirodoslovni muzej, zato je na ogled veliko nagačenih rib in ptic. Muzej ima več zgradb, izpostav na različnih lokacijah, vključno s staro kitolovsko postajo, kjer so velike kite nekoč predelovali za pridobivanje kitovega olja za svetilke, ki so osvetljevale svet. Skoraj vsak otok ima svoj majhen lokalni muzej. Kar se pa tiče galerij, jih je največ v sami prestolnici.

O življenju tamkajšnjega prebivalstva lahko največ izveste preko »heimablidni«, o tem smo že nekaj pisali, gre za tradicionalno fersko gostoljubje, ki ga ljudje še vedno prakticirajo za turiste. Prav tako bi priporočala, da greste v soboto zvečer v manjši lokal, ne v prestolnici, ker so tam večinoma turisti, ampak v manjših krajih.

Vsak kraj ima cerkev in pub/bar in priporočam obisk obeh, puba v soboto zvečer in cerkve v nedeljo zjutraj. V barih manjših krajev, kot sta Roykstovan v Klaksviku ali Caféin á Molini v Skalaviku, se zbirajo domačini in to je najboljši način, da občutite vzdušje. Ponavadi kakšna lokalna glasbena skupina igra živo glasbo in ljudje so sproščeni in veseli.

Prebivalci Ferskih otokov so versko razdeljeni predvsem na protestante in katoličane, čeprav se v zadnjem času s priseljevanjem prebivalstva pojavlja potreba tudi po pravoslavnih cerkvah. Vsem priporočam, da gredo v nedeljo zjutraj v protestantsko cerkev ali v nedeljo popoldne v baptistično cerkev, da poslušajo bogoslužje in evangelij, ki ga njihovi zbori tako lepo pojejo.

7. Kaj pa hrana na Ferskih otokih? Verjetno sloni na ribah in ovcah (teh je na otokih nekaj več kot 70 tisoč, na zelenih pašnikih pa se bohotijo v 40-ih različnih barvah), ki so preplavili vaše Ferske otoke? Lahko na kratko predstavite lokalno hrano? Kako in kje naj jemo kot turisti, kaj nam svetujete?

Hrana na Ferskih otokih je precej drugačna, kot smo je vajeni Evropejci. Podnebje je veliko hladnejše in bolj vlažno, veliko je dežja in premalo sonca, zato sveže zelenjave in sadja sploh ni, razen v supermarketih. Imamo pa zato sveže ribe, zato jih priporočam turistom. Od svežih rib jedo Farani največ polenovke, pa še veliko druge hrane, ki je ni nikjer drugje.

Kot izolirano otočje v severnem Atlantiku so se prebivalci Ferskih otokov zanašali na to, kar jim je dala lastna narava. Naučili so se uporabiti vsak delček ujete ribe, vsakega zaklanega sesalca in vsako ptico, ujeto v mrežo. Razvili so tudi metode shranjevanja in konzerviranja hrane, da bi prebrodili težke čase. Te starodavne tehnike konzerviranja se uporabljajo še danes in dajejo hrani edinstvene, prepoznavne okuse, ki jih oblikujejo specifične podnebne razmere.

Eden od značilnih okusov Ferskih otokov je tisto, čemur pravijo rast, kar dobesedno pomeni fermentirana hrana. Gre za sušenje mesa in rib na prostem, pri čemer poteka naraven proces zorenja. To pravzaprav pomeni, da neslano ovčetino, ribo ali kita obesimo na vetrovno mesto in pustimo zoreti, medtem ko slan zrak in hladnejše podnebje poskrbita za proces fermentacije.

Seveda imajo gojišča lososov tudi veliko vlogo v ferski kulturi in v zadnjem času tudi v kulinariki. Turistom bi priporočala, da vsekakor preizkusijo storitev heimablidni, saj je to odličen način, da poskusite lokalno fersko hrano, ki jo jedo domačini. Med restavracijami izpostavljam nekaj meni najljubših in vse so v starem delu prestolnice, v Tinganesu, o katerem smo nekoliko že govorili, in se nahajajo v starih tradicionalnih hišah s travnato streho.

Rast je restavracija, ki je leta 2024 prejela Michelinovo zvezdico. Kot že ime pove, gre za restavracijo, ki streže pretežno fermentirano hrano. Ni poceni, a izkušnja je neprecenljiva. Več o restavraciji in jedilnem listu na naslednji povezavi https://raest.fo/raest/. Ribja hiša Barbara ima koncept skupnega menija in streže izključno lokalno morsko hrano. Povezava do restavracije: https://barbara.fo/barbara/.

Katrina Christiansen je restavracija v hiši, polni zgodovine. Osebje bo z veseljem z gosti delilo zgodbe o prejšnjih prebivalcih hiše, ki je bila zgrajena v začetku 18. stoletja. Hiša je skozi zgodovino spreminjala namene, celo zgorela je in v tej tragediji je življenje izgubilo več članov družine Christiansen. Ostanke požara so namerno pustili v stranišču v zgornjem nadstropju. Meni je sestavljen iz 4-ih ali 6-ih hodov in hrana je čudovita. Več o celotnem konceptu obedovanja v tej restavraciji si morate pred rezervacijo prebrati na naslednji povezavi: https://en.katrina.fo/.

Seveda pa restavracij ne najdemo samo v glavnem mestu, vsak kraj ima svojo restavracijo ali kavarno, kjer lahko kaj dobrega pojeste.

8. To pa odpira še eno pomembno podvprašanje: ali je turistično “potovanje na Ferske otoke drago, zelo drago”? Na kaj moramo biti pozorni, da ne zapravimo “preveč denarja”? Ali je dovolj, da na Ferskih otokih preživimo recimo 10 dni, da bi spoznali to turistično destinacijo? In koliko denarja potrebujejo turisti za npr. 7 ali 10 dni?

Potovanje na Ferske otoke ni poceni – otoška država z visokimi davki ne more ponuditi ugodnih cen namestitev in najema avtomobilov. Avto je nujen, saj mestni in medkrajevni prevoz nista najbolje organizirana za turiste. Do manjših krajev se sploh ne da priti drugače kot z avtomobilom. Cena najema avtomobila za 10 dni v glavni turistični sezoni znaša približno 1000 evrov, če ga rezervirate vnaprej. Cene namestitev so odvisne od lokacije in kakovosti – bivanje za 4 osebe za 10 dni v Klaksvíku prek priljubljenih platform, kot sta booking in airbnb, stane od 1000 evrov naprej. V Tórshavnu ali na bolj priljubljenih destinacijah, kot je vas Saksun, je cena lahko tudi 2 do 3 krat višja.

Pri nas so cene namestitev precej ugodnejše, če jih rezervirate neposredno prek naše instagram strani, brez posrednikov, kot je Booking. Na primer, naše apartmaje oddajamo po ceni 220 € na noč, pri čemer je v ceno vključen tudi avtomobil nissan qashqai. Osebno vas poberem na letališču in vas ob odhodu tudi odpeljem nazaj, med bivanjem pa avto uporabljate kot običajen najeti avtomobil.

Kar se tiče varčevanja, je najbolje izogibati se dragim restavracijam. Cene v trgovinah so podobne kot v Evropi, morda malenkost višje, zato je priporočljivo izbrati namestitev s kuhinjo in si obroke pripravljati sam. Tudi oblačila so zelo draga, zato svetujem, da si pohodniško in drugo opremo prinesete s seboj od doma.

Cene letalskih vozovnic nihajo, zato je najbolje začeti iskati ugodne lete čim prej. Brez stroškov letalskih kart bi paru priporočila, da si zagotovi vsaj 1500 evrov, če namestitev in avto rezervira zasebno. Če pa se odločite za dražjo možnost – hotel in obroke v restavracijah – boste potrebovali precej večji proračun.

Vedno bi priporočila najem vodnika – na tem ne bi smeli varčevati. Vodnik vam bo pripravil dober načrt in vam bo stal ob strani ves čas obiska, kar vam bo prihranilo veliko časa in denarja. Za turistični obisk Ferskih otokov je povsem dovolj 8 do 10 dni.

9. Milica Bogdanović, ali nam lahko poveste kaj več o svojem vsakdanu, svojem kraju, otoku, na katerem živite s svojo družino? Ljudje na Ferskih otokih verjetno večinoma živijo od ribolova? Ali se motim? S čim se vaši someščani ukvarjajo v prostem času?

Mi živimo na otoku Bordoy, ki spada v skupino severnih otokov. Naše mesto Klaksvík je drugo najbolj naseljeno na Ferskih otokih, a ima le približno 5.000 prebivalcev. Klaksvík imenujejo tudi “ribiška prestolnica Ferskih otokov”, saj se tu nahaja največ tovarn za predelavo rib ter ribiških ladij in podjetij. Najpogosteje se predeluje polenovka in skuša (»makrel«), sveže ulovljene ribe se hitro obdela in zamrzne.

Pri nas doma imamo servis in čistilnico za avtomobile. Do pred nekaj let je bil to naš glavni posel. Vendar pa sem se z razvojem turizma preusmerila in se zdaj ukvarjam izključno s turizmom, medtem ko je moj mož ostal pri avtomobilih. Letos sem diplomirala iz ferskega turizma in sedaj sem licencirana turistična vodnica za Ferske otoke (in njihove gore! :-)). Poleti se cel dan ukvarjam z gosti – jih vodim, jim razkazujem našo prelepo deželo z vseh zornih kotov, kuham in pripravljam apartmaje.

Naši someščani se največ družijo prek klubov in športa. Ferci se zelo posvečajo športu – tudi starejši ljudje so zelo vitalni in dolgoživi. Najbolj priljubljena športa sta nogomet in rokomet, igrajo pa tudi odbojko, plavanje, veslanje, gimnastiko, košarko, badminton itd. Vsak kraj ima svoj bazen, športno dvorano in nogometno igrišče. Nogomet se tu igra in trenira na prostem v vseh vremenskih razmerah, tekme pa le redko odpovejo zaradi dežja ali vetra.

Otočani so tudi zelo glasbeno nadarjeni – mnogi igrajo kakšen instrument ali pojejo v zboru. Seveda ne smemo pozabiti na tradicijo obdelave volne in pletenja. Obstaja veliko delavnic, kjer se je mogoče naučiti vse o predelavi volne, tkanju, polstenju itd. Cerkev ima pomembno vlogo v družbenem življenju otočanov. V cerkvi in ostalih cerkvenih prostorih se redno zbirajo mlade mamice z otroki, starejši prebivalci itd., vsak ima svoj termin. Ob nedeljah so vsi oblečeni v najboljša oblačila in skupaj družno pojejo gospel, cerkveno oziroma versko glasbo.

V Klaksvíku imamo tudi planinsko društvo Nordoya Gongufelag, in kadar nam vreme in obveznosti dopuščajo, smo zunaj v gorah. Na Ferskih otokih je registriranih 340 vrhov, ki jih je treba osvojiti, da bi pridobili priznanje Top Foroyar. To je velika čast, saj preplezati oziroma splezati vse te vrhove ni tako zelo enostavno. Kljub temu pa sama poznam ljudi, ki so Top Foroyar osvojili že celo 3 do 4 krat.

10. Vreme, vlažno in mokro, dež je stalnica na otokih, “sonce je čudež” (če malo karikiram ??), verjetno zelo pogosto dirigira življenju, načinu življenja na Ferskih otokih. Kako se spopadate z vašimi precej nenavadnimi vremenskimi pojavi?! Vedeti je treba, da ni nenavadno, da na Ferskih otokih sredi avgusta več dni zapored dežuje in da je podnebje tudi takrat “povsem jesensko”. Tukaj se vidi polarni sij, čez poletje je “cel dan svetloba, ni teme, ni noči” in podobno?!

Ferski otoki imajo zmerno oceansko podnebje, za katerega so značilne mile zime in hladna poletja. Temperature pozimi redko padejo pod ničlo, medtem ko poleti običajno ne presežejo 13–15 stopinj Celzija. Podnebje je izjemno vlažno, s pogostim deževjem in meglo skozi vse leto. Sneg je redek, vendar lahko zapade v zimskih mesecih, zlasti na višjih nadmorskih višinah.

Na podnebje Ferskih otokov pomembno vpliva zalivski tok, ki segreva okoliške vode in preprečuje ekstremna temperaturna nihanja, zaradi česar je podnebje Ferskih otokov veliko milejše, kot bi pričakovali glede na njihovo geografsko širino. Vendar pa hkrati prispeva k nestabilnim vremenskim razmeram, z nenadnimi spremembami vremena, močnimi vetrovi in veliko količino padavin.

Geografski položaj Ferskih otokov pomeni, da je pozimi zelo malo dnevne svetlobe ali pa je ob oblačnem vremenu sploh ni. Toda bližina polov nam omogoča, da vidimo polarni sij, če je vreme jasno. V zadnjih nekaj letih je bil indeks magnetnega sevanja precej visok, zato smo auroro lahko videli zelo pogosto. Da bi videli auroro, morate imeti veliko sreče, pogosto se zgodi, da jo lahko vidite le nekaj minut v celi noči. Da bi se izognili svetlobnemu onesnaženju, se je treba odpeljati iz mesta, saj se najbolje vidi, ko je popolnoma temno. Običajno je zelenkaste barve, vidijo pa se lahko tudi barve rdečega spektra in celo rumeno.

Poleti so dnevi zelo dolgi – sonce vzide zgodaj zjutraj in zaide pozno zvečer, v najdaljših dneh pa noči skorajda ni. Čeprav Ferski otoki ne doživljajo pravih belih noči kot bolj severne regije, somrak traja skoraj vso noč in zagotavlja stalno svetlobo. To bi pomenilo, da sonce zaide za obzorje, torej ni vidno na nebu, a je vseeno svetlo. Tega se najbolj veselimo planinci, saj nam ni treba hiteti nazaj, preden se zmrači.

Nasprotno, pozimi so dnevi zelo kratki, sonce vzide šele sredi dopoldneva in zaide zgodaj popoldne, kar pušča le nekaj ur dnevne svetlobe. Preostali čas je prekrit s temo, pogosto z oblačnim in deževnim vremenom, ki dodatno zmanjša količino naravne svetlobe. Temperature pozimi redko padejo pod ničlo, ko pa je tako mrzlo, je tudi jasno in lepo brez vetra in dežja.

11. Dokumentarni film “POVSEM NARAVNO: Ferski otoki” (originalno: SASVIM NATURAL: Farski otoci) v nekaj epizodah precej lepo prikaže življenje ljudi, pa tudi npr. gradnjo, izdelavo tradicionalnih hiš (oh, kako so lepe s tisto zeleno travo na strehi! :-)). Prevzela me je nekakšna sproščenost, ki je prežemala celoten dokumentarec. Še posebej so mi ostale v spominu: škropljenje ob ribiško-mornarskem prazniku in kopanje v ledenem oceanu. Nisem pa se »dobro počutil«, ko sem videl pomor kitov v morski plitvini.

Ja, na žalost se tukaj še vedno izvaja zakol kitov. V obrambo ljudi na Ferskih otokih lahko rečem, da v resnici vse skupaj ni tako surovo in neorganizirano, kot se prikazuje na televiziji. Kitolov na Ferskih otokih je tradicija že od vikinških časov, danes pa je to velik del ohranjanja kulturne identitete. Vsak lov je velik družabni dogodek, kjer lahko sodelujejo vsi, meso in mast pa se brezplačno in enakovredno deli med vse prebivalce. Včasih so to počeli zato, da bi imeli vsi dovolj hrane za preživetje v ostrem ferskem podnebju.

Po svojih najboljših močeh bom poskušala razložiti organizacijo lova na kite. Ko je skupina kitov odkrita blizu obale, se pošlje sporočilo z imenom Grindabo, kar dejansko pomeni, da so kiti tukaj. V preteklosti so to počeli tako, da so kurili ognje, ki so bili vidni iz več vasi, pošiljali tekače od vasi do vasi ali pa veslali, da bi sporočili točno lokacijo.

Tradicionalno so ljudje na lov na kite veslali v lesenih čolnih, danes pa to počnejo v manjših motornih čolnih. Ladje se postavijo v polkrog za jato kitov in jih preženejo na obalo, kjer jih pobijejo. Obstaja 23 pooblaščenih plaž, kamor je dovoljeno pripeljati kite. Lokalni šerif je skupaj s še 4 pooblaščenimi osebami odgovoren za organizacijo in urnik ulova. Zelo pomembno je še enkrat poudariti, da pri tem ni denarja, meso je brezplačno in vsak prebivalec Ferskih otokov dobi svoj delež. Poudariti je treba tudi, da se ne pobije več kitov, kot je potreba. Velikokrat sem videla, da so več kot polovico kitov izpustiti nazaj na odprto morje.

Podatki o lovu na kite so na voljo že od leta 1584, najpopolnejši podatki pa so iz leta 1709, kar je najstarejša statistika o lovu na svetu. Še danes je vsak kit registriran, da se zagotovi pravična razdelitev med ljudi in da se ne ubije več, kot je potrebno. Od leta 1709 je bilo na Ferskih otokih v povprečju letno ubitih 835 kitov. V zadnjih 100 letih se povprečno število zaklanih kitov giblje med 500 in 700. Največ jih je bilo ujetih leta 1941, našteli so jih celo 4480. Še en pomemben podatek: Leta 2018 je Mednarodna zveza za ohranjanje narave (IUCN) kitolov razglasila za trajnostnega.

Sledi nekaj besed o dolgoplavutih kitih pilot, ki jih tukaj lovijo (opomba: googlov prevod je dolgoplavuta mrka pliskavka). Dolgoplavuti kiti piloti (globicephala melas) so v vodah Ferskih otokov prisotni skozi vse leto, najpogosteje pa jih opazimo ob koncu poletja. Jate kitov sestavljajo sorodne samice vseh starosti, pri čemer ena prevzame vlogo vodje, ter več odraslih samcev in mladičev.

Mladi samci postanejo spolno zreli pri devetih letih, nato pa jih izločijo iz jate. Samice dosežejo spolno zrelost pri približno sedmih letih in skotijo enega mladiča vsakih pet let. Le okoli 8 odstotkov mladičev izvira iz samcev iz iste jate, kar kaže na izogibanje parjenju med sorodniki. Samice lahko dočakajo 60 let, zrastejo do 5 metrov v dolžino in tehtajo približno eno tono. Samci lahko živijo do 40 let, dosežejo dolžino 6,5 metra in tehtajo do dve toni. Celotna populacija teh kitov je ocenjena na več kot pol milijona živali, kar uvršča to vrsto med najštevilčnejše kite v Atlantskem oceanu.

Meso kitov je črno in trdo, po okusu spominja na jetra, pa – seveda – tudi na ribe. Meso je »precej močno«, zato ga odsvetujemo otrokom, nosečnicam in osebam, ki ga niso vajeni. Najbolj priljubljeno je, da se kosi kitovega mesa narežejo na dolge trakove in se obesijo, da se sušijo na vetru. Tako pripravljeno meso po videzu spominja na črni pršut, a je izredno trdo in ga je težko prežvečiti, zato ga je treba narezati zelo na tanko. Tako narezano meso položimo na črn kruh skupaj s fermentirano kitovo mastjo in tako pojemo. Sveže meso lahko pripravimo na žaru, kot enolončnico, od nedavnega pa je pri nas tudi mobilna restavracija, ki pripravlja burgerje iz kitovega mesa.

Mislim, da je to pravi trenutek tudi za nekaj besed o majhnem tradicionalnem ferskem čolnu. Ferski čoln ima lahko konstrukcijo, dvokraki trup z visokim premcem in krmo ter izrazito ukrivljenost trupa. Razvit je bil predvsem kot čoln na vesla, saj so močni morski tokovi in vetrovi, globoki fjordi in strme pečine oteževali krmiljenje jader. Čolni so lahko zasnovani za 2, 3, 4, 6, 8, 10 ali 12 veslačev. Leta 2015 je bil ferski čoln (ladjica, ladja) uvrščen na Unescov seznam kulturne dediščine. Ferski pregovor pravi, da se Ferci rodijo z vesli v rokah. V preteklosti so bili čolni življenjska sila skupnosti – uporabljali so jih za ribolov, prevoz materiala in ljudi. Danes se ferski čolni uporabljajo predvsem za tradicionalna veslaška tekmovanja.

12. Milica Bogdanović, številni Ferske otoke imenujejo dežela čudežev. Morda zato, ker Ferske otoke zaznamuje na tisoče slapov, visokih pečin in strme obale. Milice, rada greš tudi na treking, na vrhove, na vrhove gora. Zelo dobro poznate pokrajino Ferskih otokov, kaj vas najbolj navdušuje?

Po več kot 14 letih na Ferskih otokih sem še vedno vsak dan presenečen nad lepoto narave. Ferski otoki so nastali zaradi vulkanske dejavnosti pred približno 55 milijoni leti. Njihov geološki izvor je tesno povezan z nastankom severnega Atlantskega oceana, ko sta se začela ločevati evropska in severnoameriška tektonska plošča. Tako so nastali otoki z nizom močnih vulkanskih izbruhov, ki so ustvarili plasti bazaltne lave. Ti tokovi lave so postavili temelje arhipelaga. Ko se je Atlantski ocean razširil, se je vulkanska aktivnost postopoma zmanjšala in kopno se je stabiliziralo. Skozi milijone let so ledene plošče, potujoči ledeniki, veter in oceanski valovi oblikovali današnje dramatične pečine, fjorde in doline Ferskih otokov.

A danes so Ferski otoki miren kraj, geološko oziroma vulkansko že dolgo niso več aktivni, a ostanke tiste surove zgodovine še vedno opazimo v pokrajini. Fascinantno je, da na Ferskih otokih ni naravnih dreves (prvo drevo je bilo posajeno leta 1904 v Tórshavnu) in kamorkoli se povzpneš na goro, imaš vedno fantastičen razgled. Zanimiv podatek je naslednji: na Ferskih otokih nisi nikoli dlje kot 5 kilometrov od morja.

Pokrajino Ferskih otokov nedvomno zaznamujejo tudi slapovi, ki jih je zares veliko in napajajo se z neutrudnim dežjem, tako da jih najdemo na vsakem koraku, toda zame so še zmeraj zelo fascinantni. Pohodništvo je na Ferskih otokih pomembna stvar, skorajda vsi domačini hodimo v planine, bodisi zaradi športa bodisi predvsem zaradi ovc, ki se prosto sprehajajo po pašnikih.

13. Milica Bogdanović, v intervjuju za srbsko televizijo ste rekli, da živite na razglednici, tako lepi so celotni Ferski otoki! Za konec nam povejte še svoje zaključne misli za naš portal www.pag.si. In že vnaprej se vam zahvaljujem za besede, pa tudi fotografije, ki še dodatno pričarajo lepoto Ferskih otokov.

Ja, res mislim, da je ta država tako lepa kot prekrasna razglednica. In lepa je kamorkoli pogledaš! Prebujamo se s pogledom na ocean, s petjem ptic in blejanjem ovac in tega miru ne more nadomestiti nobeno materialno bogastvo. Najlepša hvala, ker ste mi dovolili, da vam opišem le delček tega, kar doživljamo, živimo tukaj na Ferskih otokih. Vem, da besede in slike ne morejo prenesti energije in lepote naših čudovitih otokov, zato srčno upam, da sem vsaj enega od vaših bralcev navdušila, da si Ferske otoke izbere kot svojo naslednjo potovalno destinacijo.

Ps. Spraševal je Peter Gavez, izčrpno je odgovarjala in prispevala tudi foto material (objavljen v naključnem vrstnem redu!) Milica Bogdanović. Uredništvo www.pag.si se ji za izčrpen vpogled v zakulisje Ferskih otokov prav iskreno zahvaljuje!