Ana Kolega: Kaj slikam in zakaj slikam?!

Ana Kolega očara. Njena likovna dela začarajo. To se je zgodilo tudi nam na www.pag.si, zato smo Ano Kolega prosili, da predstavi sebe in svoje delo. Nam v neizmerno veselje se je rade volje takoj odzvala. Preberimo torej zgodbo Ane Kolega.

Ko me ljudje vprašajo, kaj počneš, kaj delaš, vedno znova zastanem v poskusu, da bi tudi sama sebi v tistem trenutku poskusila razložiti, katero je moje interesno polje. Najlažje je seveda reči – slikam, jaz sem Ana Kolega, slikarka.

Po tem seveda sledi vprašanje –  kaj slikaš? Tukaj zmeraj skorajda onemim, potem pa le nekako skušam s svojimi bornimi besedami razložiti kaj, kako in zakaj slikam, najpogosteje se potem ob tej nerodni razlagi zapletem, pa rečem – najbolje, da pogledate sami, na internetu zlahka najdete veliko število mojih slik, morda one govorijo bolje same zase kot pa jaz, ki jih opisujem le z nespretnimi besedami.

V bistvu, ko razmišljam kaj slikam – lahko bi rekla, da skozi sliko pripovedujem zgodbo.  Zgodbe, ki jih podajam, so najpogosteje del mojega življenja, trenutka ali pogosto spominov, ki jih podoživljam znova in znova. Včasih pa so te zgodbe povezane z dogodki, ki so se zgodili drugim ljudem. To so ponavadi majhni trenutki življenja, ki sem jih nekje le mimogrede ujela s svojim očesom ali pa so me, po drugi strani, popolnoma prevzeli. In potem morajo te zgodbe preprosto ven, skozi čopič v moji roki.

Rekla bi, da slikam resnične situacije, resnično življenje, nato pa te resnične situacije potegnem še skozi prizmo mojih izkušenj. Trenutki, ki jih beležim, živijo v vseh nas, tudi dogajajo se vsem nam. Danes je, na žalost, življenje tako hitro, vsiljeni ritem nas potiska vse dalje od našega bistva, pogosto sploh nimamo želje po kontaktu,  druženju.

Sistem, v katerem delujemo, je neusmiljen stroj, ki melje naš prostor svobode,  sreče in zadovoljstva. Koliko dni živimo, ko sploh nismo časovno omejeni? In koliko prostora imamo v resnici, da se počutimo popolnoma svobodne? Smo sploh lahko kdaj popolnoma brezskrbni? Koliko je dni v letu, ko naše misli le brezciljno plavajo, v mehkem stiku z ljudmi, ki jih imamo radi in so nam blizu?

Del tega, kar slikam, je poskus, da morda najprej opomnim sebe, pa tudi tiste, ki imajo radi moje delo, da je kolo časa neponovljivo in neusmiljeno. Navsezadnje, to kar imamo, kar je le popolnoma naše, so le mimobežni trenutki. In to, kakšni bodo naši momenti življenja, je najpogosteje odvisno predvsem od nas samih, od tega kako jih bomo obarvali. In kaj bomo z njimi počeli.

Prav zato mislim, da se zares veliko število ljudi prepozna v teh situacijah, na teh mojih slikah, ki jih slikam, ker se dogajajo vsem nam.

Nekateri moje slike vidijo kot zelo duhovite, drugi pa pravijo, da so moje slike predvsem melanholične. Sama mislim, da so moje slike humorne pa tudi melanholične hkrati. Tako tudi sama vidim svet, ki ga slikam – skozi besedilo na sliki pogosto dodam še eno dodatno noto, ki situacijo spremenim v duhovito, pa čeprav je videti resno. In obratno, v neko na prvi pogled smešno situacijo se potihoma prikrade melanholija.

Zakaj mornarji, zakaj glasba, zakaj poljubi?

Zelo pogost motiv na mojih slikah so mornarji, ženski poljubi, glasba.

Rojena sem bila v Zadru, tam sem preživela večino svojega življenja, tam sem odrasla (vsaj nekoliko 🙂 ). Poletja sem večinoma preživela na otoku, v hiši, ki je bila tik ob morju, na plaži. Oče je bil povezan z morjem in ladjami, bil je mornar vse življenje.

Tako je morje in vse, kar je povezano z njim, postalo neločljiv del mene, moj globoki notranji pejsaž, ki ga čutim kot nekaj svojega, nekaj čemur pripadam. Ljubim gozdove, resnično ljubim vso naravo, vendar pa, ko pred seboj zagledam tisto veliko modrino, začutim, kako zadiham s polnimi pljuči sreče.

Morje ni le ogromna modra površina, ki nas pomirja. Morje spreminja svoje razpoloženje in hkrati spreminja tudi razpoloženje ljudi, ki so mu blizu. Morje ljudi odnaša, vrača pa jih spremenjene. Zato slikam mornarje – zame so simbol sprememb, prispodoba svobode in neprekinjenega potovanja. Mornarji v sebi nosijo tisto, kar danes naš svet na nek način zatira – naše sanje, naše hrepenenje po svobodi, našo razigranost.

To isto svobodo in igro čutim skozi glasbo, med poslušanjem ali premikanjem skozi glasbo ali med petjem. Zato je tudi glasba pogost motiv mojih slik. Je pa glasba tudi del mojega življenja, saj poleg slikanja tudi plešem (izrazni ples) ter pojem.

V zadnjem času mnogo razmišljam o tem, kako nekako združiti vse troje v eno celoto, saj v sebi čutim, da so glasba, gibanje in slika vendarle ena celota. Ob vsaki sliki, čeprav je statična, slišim glasbo in vidim, čutim ritem. Sama imam občutek, da se vsaka slika premika znotraj svojega okvirja, v vsaki glasbi pa vidim jasne podobe.

Sodelovanje z ljudmi in stvarmi

Slikarstvo je zelo osamljena dejavnost in včasih na različne načine najde pot do svojega občinstva, iščoč različne načine, kako zapustiti atelje in postati viden, komunicirati z ljudmi.

Ko sem diplomirala na akademiji za likovno umetnost v Zagrebu, kjer sem se počutila varno in zaščiteno, kot v nekakšnem čarobnem balonu, sem nenadoma spoznala, da moram zdaj v svet, v katerem umetnost zanima le redke, da moram najti svoje mesto, nisem pa vedela niti kod niti kam!?

Naredila sem, kar se mi je zdelo v tistem trenutku edino možno, najbolj logično in mi je bilo po srcu najbližje – v Zadru, na ulici, sem najela prostor, postavila in razstavila svoje slike in rekla – tu sem svet. In tako se je vse začelo.

Ljudje so začeli sprejemati moje slike, ki jih med sprehodom po mestu morda ni običajno videti, iz leta v leto so se vse bolj zanimali za to, kar počnem. Spoznala sem, da ljudje pogosto ne vstopajo v galerije, ker se jim to na nek način upira. Ugotovila sem, da lahko tudi tako moderno slikarstvo približamo ljudem; postala sem borka proti elitizmu v umetnosti.

Zato me poleti še vedno lahko najdete na ulici v Zadru. Ta prostor na ulici me je naredil priljubljeno, popularno, prinesel pa mi je tudi številna sodelovanja, najprej z galerijami, kasneje pa tudi z drugimi umetniki.

Tako sem delala sem kot ilustrator pri številnih knjigah in slikanicah za otroke in odrasle, nato še kot ilustrator za glasbene CD-je na Hrvaškem in v tujini. Od tega bi vsekakor izpostavila sodelovanje z Darkom Rundekom na njegovem albumu Plavi avion.

Naslikala bi naj le naslovnico za cede, ker pa sem bila polna navdiha, sem za vsako pesem narisala sliko. In tako je nehote nastala razstava, ki je potovala skupaj s predstavitvijo glasbenega albuma. Na željo Darka Rundeka smo potem vse te moje slike povezali še v zaključeno zgodbo in naredili animirani video.

Iz niza sodelovanj bi rada omenila še zanimiv projekt z »Bite artom«, originalnim hrvaškim spominkom-piškotkom s sliko, ki ga zares lahko pojeste (tudi okusen je). Torej je pred vami umetnost, ki jo lahko dobesedno konzumirate, vendar vam potem, ko že pojeste piškotke,  vendarle ostanejo še štiri male grafike za lep spomin.

V zadnjem času me navdihujejo dežniki, spoznala sem namreč, da lahko moje slike na njih delujejo prav fantastično. Na nek način to mojim slikam omogoča, da zapustijo atelje in odidejo v svet, v svoje življenje. Po drugi strani pa mi ljudje, kupci, zagotavljajo, da jih te moje barve in dežnik-slike osrečujejo v turobnih deževnih dneh in zato komaj čakajo na dež.

Ker vsak dežnik nosi različno sporočilo, ga ljudje pogosto kupujejo tudi kot darilo. Mene vsekakor ta projekt neizmerno veseli in navdihuje, moj slikarski čopič komajda dohaja vse ideje in zamisli, ki se mi porajajo.

Nekaj faktografskih dejstev in kontakt

Rojena sem v Zadru leta 1975, leta 1997 sem diplomirala na tekstilno tehnološki fakulteti,  smer oblikovanje. Leta 2002 sem diplomirala še na akademiji za likovno umetnost. Od takrat sem sodelovala na številnih skupinskih in več kot 30 samostojnih razstavah.

Ob ustvarjanju slik in ilustracij najdem tudi čas za petje in ples. Sodelovala sem že s številnimi in različnimi umetniki, umetniškimi združenji, društvi in gledališči. Pozimi me večinoma najdete v glavnem hrvaškem mestu, Zagrebu, poleti pa v morskem Zadru.

Moj kontakt: e-naslov: anacirkus@gmail.com, mobitel: 00385 (0) 915399902.

Ps. Uredništvo www.pag.si se Ani Kolega zahvaljuje tako za odličen tekst kot fotografije.