Svetilnik ljubezni
Savudrijski svetilnik
Pravi, »klasični«, turistični biser je svetilnik v Savudriji. Je najstarejši svetilnik na Jadranu, star je že čez 200 let. Je zelo markanten in zelo lep. Najdemo ga na večini »turističnih razglednic« Savudrije. Turistom ponuja celo najem apartmajev. S savudrijskim svetilnikom so povezane zanimive legende. Dodatek: nekaj stavkov o sami Savudriji.
Nekaj časa sem se spraševal ali naj pišem o Savudriji, pa potem v ta tekst stlačim še zgodbo o savudrijskem svetilniku … Potem sem se vendarle odločil drugače in v »glavno vlogo«, vsaj zaenkrat, postavil svetilnik. Upam, da se bodo tega dejstva razveselili predvsem slovenski izletniki …
»Tehnikalije«, osnovni podatki o svetilniku
Savudrijski svetilnik je najstarejši svetilnik na vzhodni obali Jadrana, star je čez 200 let. Prvič je njegova luč zasvetila 17. aprila 1818, torej lajša življenje pomorcem v plitvih vodah savudrijske obale že več kot 200 let. Kamniti stolp svetilnika je visok 29 metrov (gledano z višine kopnega). Luč svetilnika je na višini 36 metrov nad morsko gladino. Svetilnik oddaja 3 bele bliske vsakih 15 sekund, vidi pa vsaj 30 kilometrov daleč. Če se okvari glavna luč, se prižge rezervna. V času goste megle svetilnik oddaja zvočni signal. Svetilnik je – seveda – nadziran daljinsko, še vedno pa je na njem svetilničarska posadka. Na svetilniku je vzidana plošča z napisom Cursibus navigatum nocturnis dirigentis, da služi kot kažipot nočnim morjeplovcem. Streha svetilnika je pokrita s strešniki, ki tehtajo do 70 kilogramov, in tako zlahka kljubuje najmočnejšim burjam. Še ena dokaj pomembna tehnična zanimivost: svetilnik v Savudriji je bil prvi na svetu, ki je kot vir energije uporabljal plin, pridobljen z destilacijo (labinskega) premoga.
Zgodovina (zelo na kratko)
Gradnja svetilnika v Savudriji se je začela z dekretom avstro-ogrskega cesarja Franca I. v letu 1816, dve leti kasneje pa je mornarjem že začel kazati pravo pot. Savudrijski svetilnik je prav eleganten svetilnik, narejen je iz belega istrskega kamna, zgradili so ga po načrtih avstrijskega dvornega arhitekta Pietra Nobila. »Zakaj so ga postavili ravno tja, ni treba ugibati. Tam je najzahodnejša špica polotoka Istre, mimo katerega so plule ladje v Trst, ki je bilo takrat izjemno pomembno pristanišče. Trst se je takrat začel megalomansko razvijati,” je za Primorske novice povedala Nadja Terčon, kustosinja v Pomorskem muzeju Sergeja Mašere v Piranu. Prvemu prižiganju svetilnika v letu 1818 je prisostvoval tudi sam avstrijski cesar, ki je takrat potoval mimo.
Tri ljubezenske legende
Prva ljubezenska legenda je povezana z začetkom gradnje. Avstrijski grof Metternich se je na dunajskem dvoru zaljubil v prelepo Giselle. Ker je vplivni grof vedel, da se bo gradil v Savudriji svetilnik je zase in za svojo istrsko ljubico tukaj načrtoval ljubezensko gnezdece. Toda usoda zaljubljencema ni bila naklonjena. Uboga Giselle je zbolela za pljučnico, umrla je še pred samim odprtjem svetilnika. Legenda trdi, da se med nevihto, v notranjosti svetilnika še zmeraj slišijo koraki nesrečne ženske.
Druga romantična legenda je krajša, vendar na nek način lepša, ker ima srečen konec. Sega v leto 1945, v čas druge svetovne vojne. Med umikom okupatorske vojske je nemški vojak, ki naj bi razstrelil savudrijski pristan in savudrijski svetilnik, ignoriral ukaze nadrejenih oficirjev, ker je bil zaljubljen v domačinko. Lahko bi rekli, da je ljubezen rešila svetilnik …
Tretja legenda pa je urbana, dogaja se v »našem času«. 11. septembra 2004 je bila tukaj poroka. Neuradno, to naj bi bilo prva poroka na kakšnem hrvaškem svetilniku. Ženin in nevesta, pa seveda priče, fotograf in matičar (zanj tudi obvezen stol, ki je bil zakonsko predpisan, na vrh so ga povlekli z vrvjo po zunanji strani stolpa, ker drugače ne gre) so prehodili 152 zelo strmih stopnic do vrha svetilnika, da so v prelepo romantično zgodbo zapakirali zgodbo Andreje in Maria. Ta par še zmeraj neizmerno uživa svojo ljubezensko življenje in sicer »kar v tem svetilniku«, kajti Mario Milin Ungar je tudi upravitelj svetilnika v Savudriji.
Življenje upravnika svetilnika, nekaj besed Maria Milina Ungarja
– Na Hrvaškem je trenutno 45 svetilnikov, v 16-ih od njih stanujejo ljudje, ki jih upravljajo. Ostali svetilniki so popolnoma »avtomatski«.
– Moj oče je znal povedati … Poglej sine, tri morja, pa nikjer meja. Meje so samo v človeških glavah. Moja svetilniška luč mej nikoli ni priznavala, saj enako sveti Hrvatom, Slovencem, Italijanom …
– Jaz sem tukaj svetilničar, pa turistični delavec, upravnik, hišnik, cvetličar, čuvaj, smetar … Vse to delamo jaz, moja žena Andreja, sin Adrian…
– Jaz sem v moji družini že peta generacija »upraviteljev luči« (na svetilnikih). Ko sem bil star le 2 meseca, me je oče pripeljal na svoj svetilnik , takrat smo bili še na Mulu pri Rogoznici. V Savudrijo je moj oče prišel leta 1985.
– Življenje svetilničarjev je ponavadi zelo, zelo samotno. Mi imamo srečo, ker živimo tukaj, v Savudriji, kjer je pristop do svetilnika zelo enostaven, z avtom.
– Sedaj svetilnik upravlja »avtomatika«, na žalost ima avtomatika tudi velikega sovražnika. Neurje s sabo prinese tudi električne strele … Strela nam je nekoč »onesposobila« svetilnik za pet dni, pa smo te krizne dneve delali »ročno« …
– Vsak dan vsaj enkrat prehodim teh 152 stopnic do vrha, do neba … Pridejo pa dnevi, ko grem gor in dol tudi sedemkrat … Ja, res je, gimnastične dvorane ne potrebujem.
– Moj svetilnik je čudovit. Prekrasen. Jaz ga tudi dodatno okrasim s cvetjem. In nikakor nobenemu turistu, ki pri nas najame apartma, ne pustim, da bi po ograji sušil brisače in kopalke. Kako pa bi to izgledalo na fotografijah? Fotografirajo pa nas nonstop.
– S sinom rada kosiva, čistiva. Tudi bližnjo plažo očistiva redno. Tako pač mora biti. Ne moremo si dopustiti, da je okrog tako lepega svetilnika »svinjarija«.
– Naši štirje apartmaji so več ali manj stalno zasedeni. Ne glede na to, če je sezona ali pa ni. Sem pridejo vsi, ki želijo predvsem mir in tišino.
Za konec nekaj stavkov o Savudriji
Ko pridete v Istro s severozahoda, je prvo mesto, na katerega boste naleteli, Savudrija, ki leži na robu istoimenskega polotoka. Povedano malo drugače: Savudrija leži na skrajnem severozahodnem delu istrske obale na istoimenskem rtu, ki je obenem tudi najzahodnejša točka Balkanskega polotoka.
Savudrija (italijansko Salvore) je obalno naselje na Hrvaškem, ki upravno spada pod mesto Umag; le-ta pa spada pod Istrsko županijo. V območje Savudrije v širšem smislu spadajo naselja in zaselki Savudrija (danes imenovana Stara Savudrija), Volparija, Borozija, Valfontane, Alberi, Ravna dolina, Bašanija, Gamboc, Monteneto, Romanija in Zambratija. Savudrija je danes zelo majhen ribiški kraj, vasica ima le okrog 200 stalnih prebivalcev. Savudrija je prvič omenjena v 12. stoletju, arheološke najdbe pa pričajo o tem, da je bila prva naselbina tukaj že v kameni dobi.
Savudrija, ki je od Umaga oddaljena manj kot 10 kilometrov, je turistom zelo zanimiva. Lokalna turistična skupnost opozarja na apartmajska turistična naselja (Apartmaji Savudrija, Rezidenca Skiper), avtokampa (Kanegra, Pineta) in hotel (Kempinski Adriatic). Seveda obstajajo še številne druge nastanitvene možnosti, ki jih lahko izkoristite. Zagotovo je Savudrija zelo zanimiva številnim Slovencem tudi zaradi tega, ker leži le streljaj od državne meje, okrog katere popolnoma nepotrebno merijo moči predvsem »naši in njihovi« politiki.
Za vse slike se zahvaljujemo turistični skupnosti, glej spletno stran https://www.coloursofistria.com/.
