Parenzana, čisti užitek neprekosljivih razgledov

Ogromno poti, cest in cestic v Istri je že za menoj. Vsaka pritegne pozornost zaradi kakšne cerkvice, rimskih arheoloških ostalin, krasnih razgledov, vinogradov, olivnjakov. Niti ena pa me ni tako osupnila kot Parenzana. Pa nisem bila prvič na njej. Služba me je semkaj privedla že večkrat, najsi bo peš ali z avtom. Nikoli pa še s kolesom. In že leta dolgo sem si obljubljala – to moram doživeti na dveh kolesih, to moram prekolesariti. Gotovo bo čudežno. In moram priznati, Parenzana je definitivno presegla vsa moja pričakovanja. Težko je sploh z besedami opisati lepoto pokrajine, po kateri teče ta pot, nekdanja ozkotirna železnica, ki že stoletje ni več v uporabi. Enostavno je nujno priti sem in jo doživeti. Ta vonj, videz, barve, pristnost, impresivne razglede na najlepša istrska mesteca.

Po nižini do Ponte Portona

Moj predlog za tiste, ki želijo malo kolesariti in veliko fotografirati, kajti to je neizogibna kombinacija na tej poti, je, da pričnete v Livadah in naredite krožno pot. Za začetek predlagam cesto, ki teče vzporedno z glavno cesto v smeri Buj. To je široka in dobra makadamska cesta, ki vodi po nižini do Ponte Portona.

Nato se spustimo po Poti razgledov in vina vse do slikovitega Grožnjana, ki še nikoli ni nikogar pustil ravnodušnega. Vzpon na hribček ni težak, pot pa vam bodo še olajšali prekrasni pogledi na na to istrsko mestece na hribčku, polno galerij. Vseeno pa želimo vzpon opraviti zjutraj, ko še ni prevroče, še posebej v poletnem času. Ob tem vemo, da nas čaka še spust po Parenzani vse do Livad, kjer nas čaka avto in že vnaprej se veselimo tega dela poti.

V Grožnjanu torej prvič stopimo na progo, ki je nekoč povezovala Trst in Poreč. Obenem je tudi prekrasno mesto za počitek in razgled, saj vsak kotiček ponuja popolne poglede. Težko je tukaj ne početi ničesar. Prepuščen si neizogibnemu uživanju in fotografiranju starih kamnitih hiš, ostrešij, teras, lesenih oken, ograd, postavitev v prostoru, barvitih izložb trgovinic s spominki, ki jih krasi raznovrsto cvetje. In kaj šele terase… Sicer pa je bil Grožnjan na progi Parenzane (Ferrovia Trieste-Parenzo-Canfanaro) postaja z najvišjo nadmorsko višino, medtem ko je bil Koper njena najnižja točka.

Po enournem lenarjenju smo že v nestrpnem pričakovanju nekdanje proge, kjer je vozila parna lokomotiva. Od Trsta do Poreča je prevažala kmetijske izdelke, po katerih je Istra poznana že od nekdaj, z njo pa so se prevažali tudi potniki. Dolga je bila 123 km, imela je 35 železniških postaj, 11 tunelov, 16 mostov in 6 viaduktov. Vlak je vozil s povprečno hitrostjo 25 km/h, še počasnejši pa je bil na vzponih, ko so lahko potniki ob lokomotivi lahkotno tekli in jo pri tem podvigu tudi prehiteli. V osnovi je pot od Trsta do Poreča trajala 6-7 ur.

Šale na račun Parenzane

Zato je bilo tudi mnogo šal na račun nekdanje slavne Parenzane, ozkotirne železnice, ki je tekla po najlepših delih notranjosti Istrskega polotoka, po kateri so vozili vlaki med letoma 1902 in 1935. Če so se že potniki pritoževali nad počasnostjo vlaka, pa zagotovo niso imeli pripomb na prekrasne poglede na gričevnato pokrajino, kajti tukaj se pogled razprostira na najlepša istrska srednjeveška mesteca, številne vinograde in olivnjake, ki dajejo vrhunska vina in olivna olja, polja in livade, pa vse do morske obale.

Že dolgo v teh krajih ni več slišati ropota lokomotive, tračnice so že zdavnaj odstranili in počivajo na dnu Sredozemskega morja, vse od takrat, ko jih je Mussolini želel v Abesinji pretopiti v topove. Vendar pa Parenzana na srečo ni utonila v pozabo. V zadnjih desetih letih je postala pravi raj za kolesarje in sprehajalce, nabiralce špargljev, pa tudi drugih travniških zdravilnih in aromatičnih zelišč, katerih ob tej nekdanji progi, ki je vodi od Trsta preko Kopra do Kaštela, Buj, Grožnjana ter se preko Livad spusti do Mirne, da bi se preko Motovuna in Vižinade ponovno vzpela in obrnila v smer proti Poreču, ne manjka.

Parenzana je najbolj znana istrska kolesarska atrakcija, dolga 78 kilometrov, ki je enako zanimiva tako za rekreativne kolesarje, raziskovalce in ljubitelje narave, kot tudi za tiste željne „nabijanja“ fizične kondicije. Cestna podlaga je odlična, steza očiščena, vsakih nekaj kilometrov pa vas čaka počivališče.

Ne glede na to, ali boste po njej kolesarili spomladi, poleti, jeseni ali v lepih zimskih dneh, vas bodo pričakali osupljivi razgledi, še posebej na odseku od srednjeveškega umetniškega Grožnjana, znanega po številnih malih galerijah ter jazzu in glasbenikih, pa vse do Livad, svetovno znanih po vrhunski gastronomski specialiteti – tartufu.

Kolesarjenje po tem odseku resnično predstavlja vrhunski užitek, tudi za rekreativce, ki niso kos večjim fizičnim naporom. Poleg narave, ki osvaja s svojo neopisljivo lepoto, oblinah in vonjavah, da ne omenjamo tišine, kjer se namesto zvoka nekdanje lokomotive sliši le ščebet ptic, smo prav tu priče zgodovini Parenzane.

Osvežitev v predorih

Tu so tudi najbolj atraktivni viadukti in predori, kjer sem se seveda morala ustaviti in „nastreljati“ nekaj spominskih fotografij. Še posebej bodite pozorni nanje pri Završju in naprej proti postaji Oprtalj. Predori so tudi idealno mesto za osvežitev v tej poletni vročini. Večino poti nas spremlja gozd, ne samo listnat, temveč tudi gozd pinij (borovcev), ki dišijo povsem drugače kot na morju.

Predori se izmenjujejo z viadukti in tako po malem prispemo do Livad. S spustom v to mestece v vznožju Motovuna, lahko tisti, ki želite zvedeti več, kaj se je zgodilo s Parenzano, to izveste v majhnem muzeju, posvečenemu prav tej istrski železnici. Tam so razstavljeni razni predmeti, povezani s progo in vlaki. Tisti, ki si želijo izgubiti kalorije na pedalih, pa se lahko napotijo še proti mističnemu Motovunu, ki že stoletja straži nad reko Mirno.

Preko Motovuna do Poreča

Zadoščalo bo popiti kavo na eni od teras v starem mestnem jedru s pogledom na dolino vse do morja, pa tudi na bližnje gričke, ki so jeseni in spomladi oviti v meglico, in doživetje postane popolno. Nadaljnja pot nas vodi do slikovite Vižinade, kjer lahko na licu mesta vidimo maketo nekdanje lokomotive, ki je vozila po Parenzani, nato pa nas poljske poti pripeljejo proti mestu Eufrazijeve bazilike – Poreču. Ta del me še čaka jeseni, ko bodo okoliški vinogradi porumeneli in zardeli. In kar ne morem dočakati.

Za tekst in fotografije se zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri.