Blodnik po Istri

Da bi Blodnik po Istri kdo takole nosil sabo na čezcelinskih potovanjih, skorajda ni mogoče. Najprej zato, ker je knjiga preveč lepa na pogled, da bi jo stlačili v orjaški popotni ruzak. Ampak kaj sploh je »blodnik«? »Blodnik« je neologizem, ki smo ga krvavo potrebovali, pravijo avtorice Agata Tomažič, Tamara Langus in Teja Kleč, oblikovalka, ki je zakrivila lep videz pričujoče knjige in je bolj znana kot Teja Ideja, več o njenem delu pa si lahko preberete (in ogledate) tu: http://tejaideja.com/.

Blodnik po Istri ohranja najboljše od turističnih vodnikov – doživete popise srečevanj z domačini, ganljive osebne impresije in spomine, duhovite zgodovinske podrobnosti. Že izbor krajev, ki jih obravnava, je nekoliko svojstven in ne po vzoru običajnih turističnih vodnikov. Letoviščem in mestom, ki pritegujejo brezštevilne množice ljudi, se raje v velikem loku ogne ali pa vzdušje v njih popiše brez dlake na jeziku (recimo v Motovunu ali Rovinju).

Namesto tega nam razkriva še neodkrite kraje, kot so skrivnostni in zasanjani Dvigrad v dolini reke Mirne, luko Trget na precej nepoznanem vzhodnem koncu Istre, rudarsko mesto Raša, ki so mu pečat vtisnili (tudi) slovenski arhitekti.

Zaman boste v Blodniku po Istri iskali telefonske številke in naslove gostiln ter prenočišč. To je na internetu, zamahnejo z roko avtorice, naš namen ni bil spisati kulinaričnega vodnika. A če boste brali podrobno in med vrsticami, boste zagotovo lahko izluščili navdih, kje prespati, da – se boste smejali. Zdi se, da so se avtorice specializirale na hotele iz osemdesetih let, ki bi jih danes veljalo kar spomeniško zaščititi. A če že sobe niso brezhibne, imajo te nastanitvene kapacitete vsaj zgodbo. Teh je v Istri na pretek, zatrjujejo Agata, Tamara in Teja. Same so se Istro za potrebe blodnika podajale odkrivat točno eno leto, od junija 2018 do junija 2019.

Polotok so seveda obiskovale že prej, t. i. študijske poti, ki so jih opravljale v zadnjem letu, so bile bolj preverba. Malo pa tudi zabava; včasih jih je spremljala tudi Milanka Fabjančič, ki je knjigo opremila s čudovitimi ilustracijami. Odločitev zanje ni bila naključje: zares dobre fotografije so danes redke, slabe, klišejske in pretirano obdelane pa lahko najdete na internetu, spet odgovarjajo avtorice. Milanka Fabjančič je likovna ustvarjalka, ki sama sebi reče »risarska deklica za vse«, na letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu pa so predvajali tudi njen prvi animirani film Liliana, opremljen z glasbo Magnifica.

Povedati velja še to, da je Blodnik po Istri nastajal tako rekoč v živo: avtorice so celo leto vestno (in s ščepcem humorja) obveščale sledilce na družbenih omrežjih (Twitter, Facebook in Instagram) o svojih premikih in odkritjih po Istri. Vse tri avtorice so dejavne na vseh treh, za Tamaro Langus, s spletnim imenom @Centrifuzija, pa so omrežja tudi delovno okolje, saj se ukvarja z digitalnim marketingom. Na podlagi kampanje za Blodnik, ki se že zdaj zdi ena najbolj vročih knjig literarne jeseni 2019, si lahko obeta kakšnega novega naročnika – njeno delo lahko preverite na spletni strani:  https://www.tamaralangus.com/.

A kljub naklonjenosti družbenim omrežjem in spletu so se avtorice vendarle odločile za knjigo, ki je popolnoma analogna. Zakaj? Do neke mere je šlo za založniško-knjigotrški eksperiment, odgovarja Agata Tomažič, pisateljica, ki je na slovensko literarno prizorišče zakorakala s kratkoproznim prvencem Česar ne moreš povedati frizerki. Knjige je doslej izdajala pretežno pri založbi Goga (kjer bo naslednje leto izšla tudi njena nova, že težko pričakovana zbirka kratkih zgodb) in Blodnik po Istri še zdaleč ni nezaupnica njim, temveč je poskusila zadostiti radovednosti, kako je spraviti knjigo na trg brez podpore Javne agencije RS za knjigo.

Obogatele res ne bomo, smo se pa – vsaj doslej – kar dobro zabavale, pravijo avtorice. Njihova knjiga je izšla v samozaložbi, izdalo jo je Društvo za dolgovezenje in jo je mogoče kupiti na spletni strani https://blodnik.si/.