Barbara Ban bloga: Helloo Istria

Barbara, za začetek te prosim, da nam poveš kaj o sebi. Mi, z www.pag.si, smo te za intervju zaprosili predvsem zato, ker imaš objavljene odlične vsebine na svojem blogu Hello Istria (opomba: nekatere njene tekste prevajamo in objavljamo na našem turističnem portalu). Sicer pa si novinarka, turistična novinarka? Kateri so tvoji hobiji, interesi, kaj imaš rada? Živiš v Istri, kajne?

Da, živim v Istri in Istra je tudi moja glavna tema, in to že od mojih novinarskih začetkov. V teh vodah sem že 15 let. Najprej sem delala pri lokalnem dnevnem časopisu Glas Istre iz Pule,  zadnji dve in pol leti pa v največjem hrvaškem dnevniku Jutranji list iz Zagreba. Turistična novinarka sem že 10 let in pokrivam vse turistične teme – od potovanj do turistične problematike, predpisov in zakonov.

Že na začetku ukvarjanja z novinarstvom sem spoznala, da posvetim izredno veliko časa fotoreportažam o Istri, o njenih vasicah, cerkvicah, neodkritih legendah in zgodovinskih zgodbah, ljudeh, poklicih, starih obrteh,… Z, na žalost že pokojnim kolegom, fotoreporterjem  Eduardom Strenjem, sem že prvo leto dela pri Glasu Istre napravila niz dvojnih vsebinskih strani in reportaž, ki so dosegale izredno veliko branost in pozornost ter so še danes aktualne.

Na nek način sem takrat zaznala, da je to niša, ki je ljudem zelo zanimiva, četudi jim praktično ni v sosedstvu.  Ljudje  želijo nekaj več zvedeti o svojem kraju, brati zanimive zgodbe o ljudeh, slišati stare legende. Kasneje sem pri svojem delu imela manj možnosti  ukvarjanja s tem vidikom novinarstva,  ki je  bil na žalost v drugem planu ob poplavi slabih novic in senzacij. Kadarkoli pa sem se vrnila k tej temi, sem se počutila izredno izpolnjena. Všeč mi je, da na svojem blogu uspem prav to ponuditi bralcem, pa tudi sebi.

Obenem obožujem naravo, zanima me, kaj je za naslednjim ovinkom, kot pravimo. Zato sem pogosto v pogonu. Pešačim, kolesarim, planinarim. In prav na ta način sem v svoji okolici odkrila mnoge stvari, ki jih sicer verjetno ne bi. Ko si v naravi na kolesu, enostavno opaziš vse – kažune, staro cerkvico na polju, svetilnike na oddaljenem rtu, antične ceste, stare kaštele, lokve, potoke, močvirja, fantastične zalive in razgledišča. Enostavno se zliješ z okolico in naravo ter začutiš njen klic. Po vsakem kolesarjenju nato sedem za računalnik in sestavim zgodbo. Pravzaprav zapišem to, kar sem tam začutila. Mislim, da to omogoči drugačen vpogled na neko lokacijo in daje bralcu drugo dimenzijo nekega izleta.

Da se ogrejemo, te prosim, da nam poveš nekaj več o tvojem projektu Hello Istria. Kako se je vse začelo, ti kdo pomaga, kakšne cilje si si zastavila, je naporno delati tako velik blog?

Ideja o blogu se je pojavila povsem slučajno, ko sem še delala v lokalnem dnevniku Glas Istre. V tistem času, ko sem pričela razmišljati o spremembi službe in po kateri poti naj krenem, se je pojavilo nekaj idej. Vedno pa je bilo delo, povezano z novinarstvom in turizmom. Pogovarjala sem se s številnimi znanci iz turistične branže, ki so mi predlagali, s čim bi se lahko ukvarjala. Potem pa mi je Selimir Ognjenović, solastnik turistične agencije ID Riva Tours iz Münchna, s katerim sem že vrsto let izvrstno sodelovala in to počnem še danes, predlagal idejo. Rekel me je: »Babs, zakaj pa ne bi pisala svojega bloga?!« Njegov predlog mi je bil takoj všeč, še bolj pa mi je postal, ko sem spoznala, da je turistični blog v turistični branži vse bolj popularen. In tako sem s celotno idejo pričela konec leta 2018.

Če mi kdo pomaga? V osnovi sem sama svoj mojster. Zapisujem in fotografiram vse v bližnji okolici, za kar menim, da bi lahko zanimalo širšo publiko, ki želi iti na kak izlet, pohod, kolesarjenje ali na sprehod. Ali pa samo zvedeti za zanimivost o nekem mestu, kjer so bili že neštetokrat, pa je morda niso poznali. Na nek način poskušam približati Istranom, pa tudi vsem tistim, ki imajo Istro radi in jo obiskujejo, določene kotičke, ki morda niso zelo poznani ali priljubljeni. Na tak način menim, da se destinaciji doda kanček mističnosti.

Z blogom se ukvarjam predvsem ljubiteljsko, cilj mi je uživati v tem. Najlepše je, ko nekaj pretočiš v zgodbo, ki jo berejo. To mi da izreden občutek zadovoljstva in delati tak blog je nekaj, kar me izpopolnjuje. Vedno, ko kaj zapišem, rečem prijateljem, da brez pisanja enostavno ne morem. Blog mi je kot nekak izpušni ventil, kjer lahko pišem o vsem, kar si želim in o tem, kar me obkroža.

Vsekakor si želim, da blog Helloistria.com postane referenčna točka za vse tiste, ki želijo nekaj več vedeti o Istri, ko govorimo o njeni tradiciji, zgodovini, kulturi in naravi, pa tudi vaških vražah in legendah ter gastronomiji. Verjamem, da gre celotna zgodba v to smer, saj se v resnici name obrne veliko ljudi, ki so brali moje bloge in iščejo nasvete in priporočila.

Barbara, tvoje srce, vsaj tako se mi zdi, bije za Istro. Kaj bi rekla o njej? Kaj ti je najbolj všeč v Istri in pri Istranih? In če kaj ni dobro, kaj bi, če bi lahko, takoj popravila?

Zase lahko z gotovostjo zatrdim, da sem velik lokal patriot in da imam Istro zelo rada. Skozi moje bloge se to resnično lahko začuti. Vedno me je navduševala s svojimi mesti, pokrajino in ljudmi in mislim, da bo tako ostalo tudi v prihodnje. Ta polotok nudi absolutno vse za prijetno življenje in odličen dopust. Ima prečudovita primorska zgodovinska mesteca, nedotaknjeno notranjost, raznovrstno pokrajino, od krasa pa vse do zelenih hribčkov na severu. Čeprav je bila skozi zgodovino siromašna in so ljudje tukaj težko živeli, pa je danes k sreči drugače.

Dozdeva se mi, da so z odprtimi rokami sprejeli vse tisto, kar jim nudi podnebje in to izkoristili za boljše življenje svojih družin. Ljudje so izredno podjetni in prilagodljivi. Zahvaljujoč turizmu imajo primorska mesteca, kot so Rovinj, Poreč, Novigrad, Rabac, Medulin, izredno visok standard. Odkar se je pričel turizem razvijati v notranjosti Istre, so obnovili vasi in stare hiše, razvija se kmetijstvo. Vinarstvo in oljkarstvo sta našla svojo nišo in danes se lahko to področje pohvali z resnično vrhunskimi izdelki.

Ali je lahko bolje? Vedno je lahko. Želela bi si, da Pula kot največje istrsko mesto doživi svoj poln razcvet kot je bil v zlatih letih s konca 19. st., ko je bila prava avstrijska morska metropola. Rada bi, da se nam ne zgodita apartmanizacija in betonizacija, pa da kljub temu ne zaostanemo v razvoju.  Da najdemo neko pravo mero. In seveda, da bi imelo največ koristi od tega prav lokalno prebivalstvo, ki bi moralo imeti boljši in višji standard. Do sedaj so mnogi govorili o tem, in strinjam se z njimi, da turizem nima smisla, če nima od tega koristi prebivalstvo. Tu ne mislim samo na zaposlovanje v tej veji, pač pa o poslovnih gibanjih, ki so vezana na to gospodarsko vejo.

Občutek imam, da je Istra, vsaj kar se turizma tiče, vedno velik korak pred ostalimi deli Hrvaške? Lahko morda narediš neke primerjave Istre, recimo z Dalmacijo ali celo s Slovenijo?

Veliko jih je takega mnenja, čeprav sama mislim, da je celotna Hrvaška resnično čudovita država z ogromno raznolikostjo. Vsaka regija je posebna na svoj način. Mi v Istri se ponašamo z njeno notranjostjo, odlično gastronomijo in z vini, pa tudi s prekrasnimi primorskimi mesteci ter kulturno dediščino in športnim turizmom. Dalmacija ima popolno obalo, božanske otoke, neprecenljivo lepoto primorskih mestec, plaže so enostavno rajske.  Tudi njena gastronomija je zelo zanimiva in stopa v korak z istrsko, čeprav menim, da imamo mi malce drugačno filozofijo o hrani. Mislim, da na Istrane zaradi njene bližine precej bolj vpliva italijanska kuhinja. Istrske restavracije in konobe se lahko pohvalijo z vrhunsko kuhinjo in zelo pomemben jim je način, kako se spajata vino in olje s hrano. Prav tako danes ni restavracije, ki ne bi nudila palete domačih vin, in zadnja leta tudi vrhunskih craft piv.

Ko pridete v Istro, še posebej izven poletne sezone, boste težko našli kraj, kjer boste slabo jedli, pa tudi cene izven sezone niso pretirane. Pri Dalmatincih mi je všeč, da ne filozofirajo okoli hrane ter da na izvrsten način pripravijo ribo in ostale morske jedi. Še vedno so ohranili tisti nekdanji mediteranski čar, ki je krasil jadransko obalo. Dobra riba na žaru in odlično vino. Pri restavracijah boste naleteli tudi na izvrstne primere, še posebej v večjih mestih, kjer boste na krožniku dobili zares lepo zaokroženo zgodbo, kar se tiče kuharskih tehnik, pa tudi živil in kreativnosti kuharjev. Vendar pa je Dalmacija kot regija  mnogo večja od Istre, pa ju je zato včasih nehvaležno primerjati. Samo v Splitu živi 178.000 prebivalcev, celotna Istra pa jih ima okrog 200.000. Skupno pa jima je nekaj – poleti radi dvigujeta cene in pogosto zaradi masovnosti turizma tudi zgubljata kvaliteto. Zato tudi toplo priporočilo za gastrouživače – pridite spomladi ali jeseni.

Ko govorimo o turistični ponudbi, je Istra izrazita kamping destinacija, in kdor ima rad kampiranje, bo imel tukaj res veliko izbiro. Še tem bolj, ker vsako leto v celoti  obnovijo vsaj en velik kamp, vse več pa je tudi glamping ponudbe. Seveda so tudi praktično vsi hoteli pridobili kako zvezdico, tako da je Istra postala destinacija s štirimi zvezdicami, na čelu z Rovinjem, ki ima kar tri vrhunske svetovne hotele s petimi zvezdicami. Istra je tudi najmočnejša hrvaška turistična regija.

V Dalmaciji še vedno prevladuje namestitev po apartmajih, natančneje v gospodinjstvih. Tudi tam se vsako leto odpre vse več malih družinskih hotelov, narašča pa tudi število postelj v gospodinjstvih. V zadnjih nekaj letih se še posebej krepi zanimanje za večja dalmatinska mesta, kakor je Split, ki postajajo vrhunske destinacije ne samo za dopust, temveč tudi za zabavo. Festivali so naredili svoje. Zaradi tega mladi norijo za Dalmacijo, ki je Kvarnerju prevzela primat in je po jakosti druga najmočnejša hrvaška turistična regija.

In na koncu, kaj izbrati za letni dopust – Istro ali Dalmacijo? Istra je za tiste željne raziskovanja notranjosti in gastronomije, za hedoniste. Dalmacija je za zabavo, za ljubitelje morskih užitkov in navtike. Vsak se naj odloči glede na svoj okus in preference.

Ko govorimo o Sloveniji, me le ta navdušuje na področju gastronomije in vina, saj se je uspela uveljaviti z izvrstnimi stvarmi, po katerih jo poznajo resnični poznavalci. Kdo danes ne pozna Vipavske doline? Kdo ne pozna vaših izvrstnih vinarjev, vaših orange vin? Kdo še ni obiskal Goriških brd? Skratka, hedonistični raj. O naravnih lepotah sploh ne bom razglabljala. V zadnjem času sem imela priložnost obiskati nekaj vaših rezervatov in narodnih parkov. Bila sem v kanjonu Vintgar, v rezervatu Zelenci, na Martuljških slapovih nedaleč od Kranjske Gore, zatem v Logarski dolini in planinah nad njo, na Veliki planini, pa seveda na neizbežnem Bledu in Kranjski Gori. Vse je tako lepo označeno, da se lahko vsak posameznik znajde brez težav. Ponudba je odlična in cene so sprejemljive. Naši gorski predeli, kot na primer Gorski Kotar, bi lahko kopirali nekaj vaših primerov dobre prakse.

Če govorimo o državnem nivoju turizma, kakšno je tvoje mišljenje o hrvaškem turizmu? Kater so dobre in katere slabe strani hrvaškega turizma? Kaj je tisto najboljše in kaj morda ni ravno dobro?

To je zelo obširna tema. Hrvaška je sedaj že precej uveljavljena turistična država, ki jo imajo mnogi na dopustniškem seznamu. Ni več samo tipična država s počitniškim turizmom, čeprav je ta prevladujoč. Vse večje število gostov z Daljnjega vzhoda priča o tem, da imamo kaj pokazati. Dejstvo je tudi, da narašča zanimanje za Zagreb, Split in druga velika mesta. Naš  problem je, da v vsem vidimo problem. Če je na primer sezona dobra, vedno najdemo razlog, da rečemo, zakaj ni. Kadar sezona ni dobra, tarnamo, da ni. Enostavno ne moremo razumeti pomembnosti tega turizma, temveč ga imamo za neko gospodarsko vejo, o kateri vsi vse vedo in imajo o tem kaj za povedati. Celo največji neuki, ki se s turizmom niso nikoli ukvarjali.  Na koncu se zdi, da ravno ti oblikujejo javno mnenje, ki nato ustvarja imidž neke destinacije. Povsem neresno.

V globalu manjka resen pristop in ukvarjanje s to vejo, ki bi morala biti strateška, saj ustvari velik delež hrvaškega BDP. Zato bi morala družba napeti vse moči, da bi se turizem razvijal v smer, ki si jo želimo, ne pa, da ga prepustimo naključju. Prav tako se ne bi smelo zgoditi, da se vsakega junija na začetku sezone podajo katastrofalne novice o turizmu in da sami sebi pljuvamo v skledo, iz katere zajemamo, potem pa se konec avgusta hvalimo, da nas je rešil prav turizem in da bi brez njega Hrvaška preprosto propadla.

In neprestano razpravljamo o cenah ter se primerjamo z Grčijo ali Turčijo. Mislim, da sploh ne vemo, kaj želimo postati. Če izboljšujemo kvaliteto namestitve, infrastrukture in spremljajočih vsebin, bodo normalno tudi cene višje. To bi nam moral biti tudi cilj, se pravi s turizmom dobro zaslužiti, ne pa imeti masovnega turizma kot na primer Turčija, ki ima na stotine hotelov v Antalyji, ki so v celoti zasedli obalo. Vprašajmo se, če si tega res želimo, ker se toliko sklicujemo nanjo? Dvomim, da je tako, saj še kako cenimo naš način življenja na obali in mesteca, ki jih niso zavzeli ograjeni veliki resorti. Kot da se še nismo premaknili s slike turizma, ki je vladala v času prejšnje države, ko je bilo pomembno le število nočitev. Mislim, da je na koncu najpomembnejši dobiček, in to predvsem prebivalstva, ki se se ukvarja s to gospodarsko dejavnostjo.

Ta intervju delava avgusta 2019. Prav v času, ko so tudi hrvaški časopisi polni člankov o tem, da rezultati niso najboljši. E-visitor navaja, da je nekaj manj gostov in manj nočitev… Sam pa mislim, da število gostov in nočitev ne smeta biti glavna pokazatelja  uspešnosti sezone.

Morda sem del odgovora že podala pri prejšnjem vprašanju. Menim torej, da je preštevanje nočitev in prihodov neizogibno, saj moramo slediti neki statistiki, da bi lahko videli, kje smo in kam gremo. Vendar pa ta številka ni vse, niti ni pokazatelj, da smo v turizmu opravili izpit,  Lepo je vedeti, da toliko ljudi prihaja, ker jih Hrvaška zanima, mislim pa, da se moramo strateško usmeriti v ciljni razvoj turizma in pri tem slediti jasno zastavljeni strategiji za zadovoljstvo vseh. Težiti moramo k temu, da bomo v resnici najboljši, kot se radi predstavljamo v tem, kar počnemo.

To pomeni, da bi na vrhuncu sezone morali vsem v centru Pule, Poreča, Šibenika ali Trogira ponuditi vrhunsko storitev in živila v vsaki restavraciji. Da bi morali imeti originalne spominke, ne pa kitajsko robo na stojnicah sredi zaščitenih primorskih starih mestec, da bi naša privatna namestitev morala biti na nivoju štirih zvezdic in da bi prav tako morali prodajati zgodbo, da bi naše trgovine v centru mest morale ponujati tudi  izdelke domačih oblikovalcev, ki bi tu morali najti svojo tržno nišo.  Skratka, morali bi dvigniti zavest o destinacijah, ne pa jih izkoriščati.

Velik delež gostiteljev in trgovcev poleti pride na hrvaško obalo, dela dva meseca, ponuja blago in hrano sumljive kvalitete, pozimi pa odide in denarja ne vloži nazaj v destinacijo, niti jih ta ne zanima. Izkoriščajo jo le za svoj dobiček. Dokler ne bo jasno, da je treba turizem v resnici živeti in doživljati 365 dni na leto, bo destinacija videti tako in hlepelo se bo le po hitrem zaslužku. Turista pa v vsaki državi zanima le eno – in to je doživetje. Doživetje, ko si ogleduje mesto, ko sede v kavarno,  ko kupuje spominek, ko gre na izlet, ko obeduje v restavraciji. Hoče doživeti lokalno in najboljše, kar se ponuja. Težiti moramo k temu, da bi bili boljši, ne pa, kako čim več zaslužiti s čim manj truda.

Opažam, da so postale cene na Hrvaškem, če se milo izrazim, visoke. To velja tako za hotelske storitve, bivanje v apartmajih, pa tudi pijača in hrana znata biti sedaj že zelo velik strošek. Sam sem izredni ljubitelj Hrvaške (in njenih turističnih storitev), sem pa prav to leto, ko sem bil tudi deset dni v italijanski Toskani, ki je resnično turistično visoko razvita in ima tudi obilico turističnih atrakcij, opazil, da recimo v segmentu apartmajev skoraj ni razlike v ceni. To me je zelo presenetilo… To leto se je tudi ogromno mojih prijateljev prav zaradi cen odločilo, da odpotujejo dlje, z letalom, saj »jim ni kaj dosti dražje od Hrvaške«. 

Vsako blago ima svojega kupca. Vsekakor povpraševanje določa ceno, Hrvaška je iskana in popularna, zato je logično, da se cene tudi dvigujejo. To je za destinacijo tudi dobro, še posebej, če cene upravičijo to, kar gost plača. Problem nastane, ko se za nekaj plača več, kot je vredno. To so izzivi, o katerih govorim. Nihče ne želi preplačati storitev in tako se prične ustvarjati slaba slika o nekem mestu, regiji, destinaciji.

Vedno bodo poceni in drage destinacije. Če se Hrvaška v tem rangu dviguje, in če je to upravičeno, potem menim, da je svojim gostom uspela upravičiti svoj image kvalitetne destinacije. Vendar pa so gosti tisti, ki morajo oceniti ali je temu tako ali ne. Po tem, kako se gibljejo številke v letošnji sezoni, ki je postavljena pred precejšen izziv zaradi vrnitve Turčije z nizkimi cenami na evropsko tržišče, menim, da je Hrvaški uspelo zadržati interes gostov, to pa pomeni, da so v globalu tudi cene, za to, kar se nudi, očitno še sprejemljive.

Meni osebno se zdi, da Hrvaška turizem dobesedno gradi na betonu. Na betonizaciji in gradnjih novih apartmajev (hotelov nekoliko manj). Skrbi me dejstvo, da se ob taki ihtavi gradnji izgublja pokrajinski izgled samih destinacij… Še bolj pa je zaskrbljujoče, da komunalne storitve in ostali turistični servisi ne zmorejo slediti željam množice turistov in domačinov. In da ne govorim o tem, kako se pri vsem tem izgublja tudi občutek domačnosti, pristnosti »lokalnega doživljaja«.

Ne bi se strinjala z vami, čeprav so tudi na Hrvaškem primeri betonizacije in apartmanizacije, nezakonite gradnje. Menim namreč, da ima Hrvaška še vedno zelo lepo ohranjeno obalo in mesta, zaradi česar se turisti vračajo. Nekje se je na žalost pretiravalo zaradi pohlepa in korupcije. Žalostno je, da se na tak način razmišlja o prostoru, k sreči pa se je to izpelo in upam, da se obdobje investicijskega booma brez kontrole, ki je vladalo do leta 2008, ne bo nikoli več vrnilo, saj se je takrat gradilo podolgem in počez. Razvoj da, vendar ne za vsako ceno.

Lokalne samouprave bi morale biti bolj odgovorne, ko govorimo o prihodnosti upravljanja z nekim prostorom, ne pa gledati le na drobne interese. Upam, da smo se na napakah česa naučili. Nezakoniti gradnji je potrebno odločno reči ne in preprosto zaustaviti silne legalizacije, ki nikomur ne koristijo. V vsaki civilizirani državi se zakoni izvajajo in spoštujejo, sicer sledi sankcija. Ne vem, zakaj bi bila Hrvaška tu izjema.

Barbara, ker ogromno veš o turizmu, nam povej, kaj misliš, v katero smer bo šel svetovni (in hrvaški) turizem v prihodnosti? Kakšni so trendi? Kaj nas čaka? Česa si želiš ti?

Vsekakor bo še naraščalo število potnikov in mislim, da bo na Hrvaško in v Evropo prihajalo vse več turistov z Daljnjega vzhoda. Že sedaj so preplavili nekatere destinacije, v prihodnosti pa bo to povsem normalno. Verjamem, da se bo podaljšala tudi ta sezona, saj se dejansko iz leta v leto tudi podaljšuje, glede na to, da raste segment mestnega, športnega in medicinskega turizma. Upam, da se bo Hrvaški uspelo razviti tudi na preostalih turističnih segmentih in drugih delih države, ki se počasi prebujajo, kot na primer Slavonija. Upam le, da bo to hitreje, kot je bilo do sedaj.

Pojdiva sedaj spet v domače kraje in na bolj vesele teme. Rada odkrivaš skrito Istro, tisto, ki na ravno tu, na plaži? Istra, k sreči veliko dela na tem, da se turizem »dogaja povsod« in tudi v notranjosti, kar je vredno vseh pohval…

Da, to je ta prednost Istre, ki danes nudi zelo veliko vsebin tako na svoji obali, kot tudi v notranjosti. To je resnično celovita regija, kjer lahko brez težav bivate 15 dni, pa vam ne bo dolgčas in ste lahko vsak dan drugje. Tudi mi, domačini, še nismo videli vsega in vedno znova se učimo in spoznavamo svojo regijo. Tako tudi jaz. Uživam v iskanju novih skritih biserov, ki so ali pozabljeni v času ali pa so nastali v zadnjih letih.

Notranjost je seveda manj razvita kot sama obala, njen vzpon v turističnem smislu se je pričel pred kakimi dvajsetimi leti. Nekatera mesta so se razvijala hitreje kot druga, se pa vsa razvijajo. Danes v notranjosti praktično ni mesteca, ki ne bi imelo svoje konobe, gostilne, muzeja, hotela,… Iz leta v leto je vse več turistov, ki odkrivajo te kraje, vendar pa je to število še nadalje zanemarljivo v primerjavi s skupnimi številkami, ki jih ustvari Istra. Zato to notranjosti daje poseben draž. Še neodkrita, ki pa ima vsebine, ki so drugačne, avtohtone, izvirne in iskrene. Enostavno treba je priti sem in to doživeti.

Barbara, nam lahko zaupaš, katera so tvoja priljubljena istrska mesta na obali? In tam, kjer ni morja, kateri so največji biseri Istre? Zakaj so ti prav ti kraji všeč? Morda bi nam še povedala, kakšen je zate idealen dopust?

Ko sem pričenjala z blogom, sem si želela pisati o celotni Istri, ne glede na to ali je to njena notranjost ali obala, Edino kar sem hotela, je bilo približati ljudem nekatere zgodbe ali kraje, ki jih še ne poznajo ali jih do takrat niso opazili, pa gredo mimo njih vsaki dan. Težko mi je izpostaviti priljubljene kraje. Rada imam take, ki jih ne obiskuje veliko ljudi, kjer lahko uživam v miru, tišini, lepih razgledih, rada imam divjino. Zato obožujem vzhodno obalo Istre od Šišana pa vse do Rabca. Takoj sem se spomnila še na Skitače, od koder se pogled razprostira po celotnem Kvarnerju in jugu Istre, na veter, ki ti tu mrši lase in na vonj aromatičnih rastlin.

Zaljubljena sem tudi v Pulo, v njeno avstroogrsko dediščino, v zapuščene vile, stare razpadajoče fasade, za katerimi se skrivajo neverjetna zgodovina in ljudje. Ko govorim o notranjosti, se rada popeljem po Parenzani, s katere se vidi celotna Bujština, stara mesteca kot je Završje, ker so snemali tudi mnoge filme. Včasih zaidem na taka mesta, kjer imam občutek, da sem v nekem romanu. In kaj šele Limski kanal in gozd Kontija… Glede na to, da sem velik hedonist, rada obiskujem tudi vse zanimive gastro kotičke na polotoku, in teh ne manjka.

Istra veliko gradi tudi na segmentu gastronomije. To je super in hvalevredno. Gostilne, restavracije dobivajo nagrade in priznanja. Pa vendar, veliko turistov se izogiba obiskom konob, saj se bojijo, da bodo preplačali naročeno? Ko sem bil v Barceloni, sem videl, da določene gostilne dobijo tam posebno nalepko. Ko jo gost pri vhodu vidi, ve, da bo dobro in lokalno jedel in da to ne bo predrago. Ne bi bilo kaj takega primerno tudi za Hrvaško?

Še vedno trdim, da je v primerjavi z Barcelono ali katerimi drugimi mesti zahodne Evrope Hrvaška še vedno poceni. Sama sam temu priča. Mislim, da so cene sprejemljive in od 20 do 30 % nižje kot v Italiji, Španiji, Nemčiji, Franciji, da o Veliki Britaniji niti ne govorimo… Enako je tudi z vrhunskimi restavracijami ter konobami. V istrskih gastro vodičih je naveden razpon cen in kaj katera restavracija ponuja. Vsekakor se je dobro prej pozanimati, kam boste šli jest in kaj pravzaprav od celotnega obroka želite. Če boste šli v restavracijo Monte v Rovinju, ki ima eno Michelinovo zvezdico, gotovo ne morete pričakovati, da boste jedli po enaki ceni kot v konobi v Humu.

Foto: TZ Istra in Barbara Ban. Hvala.