Palud: zeleno srce Rovinja

In zdaj, ko sva se končno spoznala in ko mi je barba Đani pokazal zanimive kraje in povedal številne zgodbe iz Paluda, mi je žal, da se to ni zgodilo že prej. Ker je res pravi poznavalec. Že v Balah, na kavi, so mi domačini povedali, da sem našla pravega vodiča, saj barba Đani zares veliko ve o Paludu in njegovi okolici. Zanima ga vse – od zgodovine do cerkva, mlak, običajev, ljudi. Pravi, da mu je to hobi, vendar si ne bi upal pisati člankov o zgodovini in navadah tega kraja. Škoda, ker bi bilo to prav zanimivo čtivo«.

Tako hrvaška novinarka Barbara Ban, na njeni spletni strani Hello Istria, začenja zgodbo o Paludu, istrskem ornitološkem rezervatu v bližini Rovinja. Na našem portalu, z njenim dovoljenjem, objavljamo zgodbo v slovenščini. Nadaljujmo.

Pove mi, da je bil rojen na Veštru pred 80 leti, meni znanem predelu iz otroštva, zalivčku s peskom na morskem dnu, kamor smo kot otroci prihajali na morje, če ne bi hodili v Barbarigo. Idealno, ker je morje plitvo in pesek boža noge. Ravno prav za otroško veselje v plitvini. Ko se peljeva po prašnih belih cestah do močvirja Palud, mi pokaže kmetijo (stancijo), kjer se je rodil. Na rodovitnem območju ob morju med Balami in Rovinjem se ceste križajo in vijejo v vse smeri.

Priseljevanje na »stancije«

Barba Đani je tam preživel otroštvo in – dobesedno – pozna vsak kamen. Pokaže nam celo večji kamen, na katerem je med lovom sedel zdravnik Martin Horvat, po katerem je specialna bolnišnica v Rovinju dobila ime. Pove nam, kdo ima kje posest, od kod so ljudje prišli v ta kraj z množico »stancij« (kmetij), mlak in (sedaj) zapuščenih cerkva ter se za stalno naselili. Ker na tem območju ob Paludu ni večje vasi, po številu cerkva in kmetij pa bi rekli, da je bilo tu nekoč zelo živahno.

Po prvi svetovni vojni so se tja naselili ljudje iz Žminjščine, Savičenštine in drugih delo Istre. Tudi moja družina, moj stari oče, je izhajal iz Bubanov pri Sošiću. Bil je med povratniki iz vojne, ko so prišli domov, niso imeli kje začeti novega življenja v svojih vaseh, to območje pa je dokaj prostrano in rodovitno. Sem so prišli z malo svojega imetja, nekaj ovcami in začeli skorajda iz nič.

Počasi so bogateli z delom na zemlji in živinorejo. Nekoč je bilo vse to obdelano. Ljudje so imeli kmetije, njive, sejali so pšenico in koruzo, sadili zelenjavo. In tako so nastale stancije, večje kmetije, ki jih je na tem območju ogromno, mi pripoveduje Sošić, medtem ko sipa informacije o vsakem koščku zemlje, mimo katere se peljemo, pa tudi o vsakem hribu v okolici.

Pred tem so to območje obdelovali posestniki, ki so na svojih posestvih gradili tudi cerkve. Barba Đani nam je pokazal dve. Od njiju ni ostalo veliko. Le del zidov prepuščen zobu časa. Ena se nahaja ob samem močvirju Palud, druga pa nekaj kilometrov naprej v smeri Bal. Toda k njima se bomo vrnili še malo kasneje.

Cisterna ali Šterna

Danes barba Đani živi v Rovinju, rad pa se vrača v okolico Veštra, da bi užival v kraju svojega otroštva. Tam ima družinsko posestvo tudi njegov brat. Palud je njegov najljubši kraj in o njem ve vse. Močvirje je tam, kjer je bila voda že od nekdaj, tudi v najbolj sušnih časih, pojasnjuje dalje. Vsi so prihajali sem po vodo, tako za živino kot za ljudi. Tukaj so bili številni izviri, ki pa so sedaj poraščeni z gostim rastlinjem.

Zanimivo je, da so hodili sem po vodo celo ljudje iz Žminjštine, ko so se vse ostale mlake posušile, mi pripoveduje dalje, ko se bližamo Paludu. Najprej sva prišla do zaliva Cisterna ali Šterna. Barba Đani se niti ne zaveda, kakšne spomine je prebudil v meni, ko sva prišla v ta zaliv.

Ker kot otroci nismo prihajali na plažo samo na Veštar. Tudi Cisterna je bila naše priljubljeno kopališče. Še dobro se spomnim tistih prašnih voženj od glavne ceste med Balami in Rovinjem, mimo stancij in vinogradov ter oljčnih nasadov, ki so segali skorajda vse do morja. Najbolj mi je ostal v spominu velik vinograd tik ob zalivu. Ampak sedaj ga ni več. Takrat mi ni bilo jasno, zakaj se zaliv imenuje Cisterna ali Šterna, kot smo mu rekli. Nisem si mislila, da je bila ob morju velika starodavna, antična cisterna, ki je to območje oskrbovala z vodo.

Nekoč pitna voda

Nekoč smo pili iz cisterne. Voda je bila čista in njeno čistočo so redno vzdrževali, razlaga barba Đani. Česa takega danes ne bi priporočala. Cisterna ima podolgovat pravokoten tloris, sredi njene severne stene pa je niša, v kateri je bil najverjetneje nameščen nekakšen filter za prečiščevanje vode, ki se je zlivala v samo cisterno. Zid cisterne zgrajen v dveh slojih, od katerih je zunanji grajen iz klesanih kamnov, notranji pa je »cinika«, trdna mešanica apna, peska in mlete opeke. Tako trdna konstrukcija je zaslužna, da cisterna še danes, tako kot pred več sto leti, zadržuje vodo.

Sprehod po Paludu

Od Cisterne vodi bela, makedamska cesta naprej proti Paludu. Seveda je poti več. Do vhoda v ornitološki park se morate peljati vse do Agroturizma Mofardin. Tam zavijete v znamenito istrsko močvirje, ki je bogato z rastlinskim in živalskim svetom. Za prihod na Palud pa, če želite slikati ptice, priporočam dobro fotografsko opremo in veliko potrpljenja.

Nama to ni bilo tako pomembno, želela sva le vsrkati vzdušje te naravne znamenitosti. Sprehodila sva se okoli Paluda, v katerega po umetnem kanalu priteka slana morska voda. Za lažje razumevanje, Palud je od istoimenske plaže oddaljen le nekaj sto metrov. Po senci vodi prav lepo urejena pot, dolga približno 3,5 kilometra.

Najprimernejši čas za obisk močvirja Palud bi bil zagotovo pred poletjem, ko še ni nadležnih komarjev. Zgodaj spomladi je idealen čas za obisk Paluda, saj se tedaj močvirje, med samo hojo, še dokaj dobro vidi. Ko pa začenja kasneje vse zeleneti in cveteti, so pogledi na močvirje veliko težji, ker nam razgled zastirajo drevesa in grmičevje. Ko se sprehajate po Paludu, je ključna tišina. Ker le tako ne motiš miru tukaj številnih živečih ptic in živali. In tudi hoja je takrat nekako bolj prijetna.

Avstrijci so izkopali kanal do morja

Palud običajno pokriva okoli dvajset hektarjev veliko območje v deževnih obdobjih in dva hektarja v sušnih obdobjih. Najgloblji del močvirja je približno pol metra, gladina vode pa niha v območju okoli 30 centimetrov. Do leta 1906 Palud ni bila povezan z morjem. Tistega leta pa so se Avstrijci odločili povečati slanost v barju, da bi obvladali malarijo in zmanjšali število komarjev. In izkopali so tisti slavni kanal, ki zdaj povezuje Palud z morjem. Dolg je približno 200 metrov in globok pol metra.

Zaradi mešanja sladke in slane vode v močvirju so svoj življenjski prostor na Paludu našli ciplji in jegulje, ribe, ki imajo rade somornico (polslano obalno vodo). Hkrati je Palud priljubljeno bivališče številnih ptic, kar 220 vrst so jih našteli. Barba Đani mi pove, da je na Paludi videl tudi rozaste flaminge.

Na žalost med našim obiskom nisva videla mnogo močvirskega živalskega sveta. A ob strokovnem vodenju, ki ga organizira Natura Histrica, ki upravlja park, lahko v Paludu opazite divje race, liske, ponirke, ponirke, žolne, žolne, penice, srake in razne druge vrste ptic. In za to potrebujete čas.

V Paludu so se sprehajali dinozavri

Ampak gremo dlje. Barba Đani nas vodi svojemu odkritju naproti, na katerega je zelo ponosen. Nahaja se na obali s pogledom na bližnje otoke. Najbližji je Pisulj. Đani je večkrat plaval do njega. Pove nam, da se na dnu morja jasno vidijo skale, ki vodijo vse do otočka, zato meni, da je bil nekoč povezan s kopnim. A tega nam ni hotel pokazati. Pod vprašajem so bile namreč dinozavrove stopinje, ki se ob nizki vodi zelo lepo vidijo na plaži in rtu Guštinja. Na seznamu jih je po podatkih Nature Histrica 16.

Mimogrede, obstoj brahiozavrov in še ducata drugih vrst dinozavrov na območju Istre je leta 1934 prvi odkril Avstrijec Adolf Bachofen von Echt, lastnik tovarne piva in strasten paleontolog. Na rtu Ploče na Velem Brijunu je našel fosilizirane dinozavrove stopinje. Največje najdišče odtisov prazgodovinskih velikanov je bilo kasneje najdeno na Fenoligi, otoku dinozavrov blizu rta Kamenjak. Toda največje odkritje je prišlo na dan šele leta 1992, ko je Dario Boscarolli, potapljač iz Monfalconeja v Italiji, popolnoma po naključju odkril najdišče dinozavrovih kosti na morskem dnu blizu Bal.

Papež v majhni cerkvi pri Paludu

Domnevajo, da je na tem območju živelo deset vrst dinozavrov. To je več kot očitno, saj so tam njihove okamenele stopinje. Eden od njih je brahiozaver, skoraj največji dinozaver, ki je kdaj koli živel na Zemlji, tehtal je do 30 ton, v dolžino pa je lahko dosegel celo 25 metrov. Zaradi te velike najdbe so bile Bale uvrščene na svetovni seznam paleontoloških najdišč. To najdišče je, kolikor je znano, edino najdišče na svetu, ki pod morjem skriva okamenele ostanke teh plazilcev, domnevajo pa, da so nekateri ostanki stari tudi 200 milijonov let.

Po sončenju na plaži s starodavnimi odtisi dinozavrov nadaljujeva s preučevanjem zgodovine tega območja. Vrneva se do mlake in nadaljujeva po poti proti San Polu, vse dokler ne prideva do cerkve sv. Damjana. Ne bodite presenečeni, ko boste prišli do nje, narava si jo je – več ali manj – vzela zase. Od cerkve so ostali le še ostanki treh zidov, ki komaj še stojijo.

Cerkev sv. Damjana je bila zgrajena v daljnem 11. stoletju, z njo pa je povezano ljudsko izročilo. Po ljudskem pripovedovanju se je leta 1177 nekje tukaj z ladje izkrcal papež Aleksander III., ki je potem maševal v tej majhni cerkvi. Bil je prvi poglavar katoliške cerkve, ki je obiskal hrvaške kraje, na poti v Benečijo pa se je ustavil na Visu, Palagruži in v Zadru, po izročilu pa tudi na tem istrskem območju. Domnevno je nekaj dni daljnega leta 1177 preživel v bližnjem samostanu pri cerkvi svete Marije Velike pri Balah, ki je med ljudmi znana kot Madonna alta ali Santa Maria di Valle.

Samostan in Sveta Marija Velika

Kako čudovito presenečenje je ta starodavna cerkev. Barba Đani nas je popeljal tja takoj na začetku naše ture. Cerkev Sveta Marija Velika se nahaja le nekaj kilometrov od Bal v smeri Rovinja v bližini kraja Čubani. To je izjemna lokacija s pogledom na Brione. Skupaj s pripadajočim samostanom so to lokacijo leta in leta preučevali in izkopavali arheologi in drugi strokovnjaki Mednarodnega raziskovalnega centra za pozno antiko in srednji vek Univerze v Zagrebu v devetdesetih letih prejšnjega stoletja. In odkrili so mnogo različnih stvari.

To zapuščeno cerkev so datirali v zgodnje karolinško obdobje, verjetno v sam konec 8. stoletja. Okoli nje se vidi obzidje nekoč pravilno oblikovanega samostanskega kompleksa. Vzhodni trakt samostana vsebuje vrsto prostorov, medtem ko se južni trakt odpira s portikom z velikimi oboki proti osrednjemu križnemu hodniku, v katerega jugozahodnem vogalu je bila v 10. ali 11. stoletju dodatno zgrajena kapela. Strokovnjaki pišejo, da ni izključeno, da so cerkev zgradili na mestu nekdanje vile rusticae.

Zapuščena med obema vojnama

Menijo, da bi to lahko bilo tako, ker je bila v sklopu samostana in cerkve opazna tudi vodna cisterna. Leta 1789 so, kot priča napis na zahodni steni, že porušeno cerkev popolnoma prezidali. Sedanja manjša cerkev je nastala iz velike triladijske cerkve. Versko obredje se v tej cerkvi že dolgo ne izvaja. Cerkev je bila namreč v času med obema vojnama opuščena, leta 1958 pa so ji razstavili še streho, da bi pridobili material za popravilo drugih cerkva v okolici.

Mimogrede, strokovnjaki pravijo, da se ta sakralni sklop razkriva kot eden najzgodnejših evropskih primerov karolinških samostanov, prostorsko organiziranih okoli samostanske cerkve in osrednjega križnega hodnika. Morda je to eno najzgodnejših pričevanj o reformi samostanskega življenja, dogovorjenega na koncilu v Indenu leta 816.

Mlaka Greko

Nekaj sto metrov od te mogočne zapuščene cerkve z ostanki starega samostana je na naju, tik ob glavni cesti, čakalo še eno zanimivo mesto. Mnogokrat sem šla tod, pa še nikoli nisem opazila table z napisom »mlaka Greko«. Nahaja se nasproti velike breskve družine Vanđelić. Zanimiva je, ker jo od ceste ločuje zemeljski in skalnat nasip. Obdana je s suhim zidom, do vode pa vodijo stopnice. Barba Đani mi poznavalsko pove, da je mlaka zelo globoka in da je bila zelo pomembna za lokalno prebivalstvo.

»Ta mlaka je dobila ime po Grkih, ki so v te kraje prišli pred Rimljani, ker so trgovali Zahodom. Naši Histri niso bili vešči varčevanja z vodo, potem pa so jih Grki naučili, da morajo narediti luknjo v zemljo, jo obložiti z ilovico, da se ohrani voda, ko ni dežja. In zato se ta mlaka imenuje »Mlaka Greko«, torej grška mlaka. Sem so prihajali ljudje iz Bal po vodo, pa tudi z Veštra, ker je bila v mlaki pitna voda«, pojasnjuje domače izročilo barba Đani.

V iskanju cerkvice v grmovju

Na koncu najine raziskovalne ture se lotiva še majhne avanture. Ozirava se proti San Polu za podrto cerkev Svete Trojice (»crkva svetog Trojstva«). Nahaja se tik ob posestvu, vendar je težko opazna, ker jo je »požrlo« rastlinje. Toda izkušen vodnik dobro pozna svoje delo. S seboj ima dolge vrtnarske škarje, utira nama pot. Vstopiva v obokan del nekdanje cerkve, ki je obdan z ruševjem in zažrto zeleno vegetacijo. Biti notri je vendarle prav posebno doživetje.

Priznam, sama je brez vodiča barba Đanija nikoli ne bi našla. Resnično je skrivnostna v vseh pogledih. Tako kot to celotno, izredno nenavadno, območje med Balami in Rovinjem, ki je bilo prepuščeno divjini in velikim posestvom. Vse skupaj povezujejo številne, skorajda neverjetne, zgodbe malih ljudi, ki so živeli od vode in bližnjih polj, molili v majhnih poljskih cerkvicah in ustvarili dediščino, ki počasi, vendar zelo zanesljivo, bledi. Danes je območje mogoče raziskovati po dolgem in počez s kolesom ali peš. Palud je zeleno srce Rovinja.

Ps. Za tekst in fotografije se na uredništvu www.pag.si zahvaljujemo hrvaški novinarki Barbari Ban. Na njeni spletni strani Hello Istria lahko pogledate številne članke o prekrasni Istri (pa še kaj :-)).