Trst, mesto srečnih ljudi

»Trst, ki se z divje kraške planote spušča v Jadransko morje in je skoraj v celoti obdan s Slovenijo, je fizično in mentalno izoliran od preostalega dela italijanskega polotoka. Zato ohranja svojo edinstveno kulturo obmejnega mesta in fascinantno fluidnost, ki se kaže v tržaškem narečju, nenavadni mešanici italijanskega, avstrijsko-nemškega, hrvaško-slovenskega in grškega jezika«, zapiše slavni Lonely Planet.

Mesto Trst ima neprecenljivo srednjeevropsko arhitekturno dediščino. Ta prepričljivo priča o njegovem kozmopolitskem družbenem tkivu in pomembnosti tržaškega pristanišča v času habsburškega imperija. Ima pa mesto Trst s svojim okoliškim zaledjem, uvodoma omenjamo samo dvorec Miramare, prav vse atribute odlične celodnevne izletniške destinacije. Ali povedano z drugimi besedami: Trst je zgodovinsko pomembno pristaniško mesto, kar mu je prineslo bogato trgovsko in kulturno zgodovino, hkrati pa omogoča tudi dostop do raznolikih morskih in obmorskih območij, zelo primernih za rekreacijo in turizem.

»Trst omogoča doživljanje drugačnosti. Skočiš v Furlanijo, poskusiš njihovo, nekoliko drugačno hrano, vidiš drugačno arhitekturo in slišiš drugačen jezik. Enako je, če greš na Kras, v Istro in tudi na Gorenjsko – vse je pri roki. Tako se je navsezadnje mesto vzpostavilo kot glava Jadrana,« je za časopis Delo navajal tržaški pesnik in pisatelj Marko Kravos.

Ter v članku o svetovljanskem Trstu, mestu starih srečnih ljudi, še dodal: »Trst je, gledano z razdalje, lepo belo mesto, s prekrasnimi razgledi in zaledjem. Bogastvo tega ‘srečnega mesta’ pa je tudi mnoštvo kultur in jezikov, vključno s pestrostjo dogajanja, ki jo prispevajo slovenske ustanove in društva.« Poglejmo si turistični Trst nekoliko podrobneje, še prej pa podajamo npr. nekaj geografskih in zgodovinskih značilnosti te destinacije.

Trst leži na severovzhodu Italije, ob Jadranskem morju, tik ob meji s Slovenijo. Geografsko gledano se Trst nahaja na stičišču italijanske geografske regije, Balkanskega polotoka in Srednjeevropskega območja. Še enkrat poudarjamo, prav ta umeščenost na ta kos zemljevida, z edinstvenim položajem, ključno vpliva na njegovo podnebje, kulturo in zgodovino.

Trst z okolico naseljuje nekaj čez 200.000 prebivalcev, številni imajo »slovenske korenine«, trajen je spomin na Narodni dom v Trstu, nekakšen svetilnik slovenstva na Jadranu. Ta slovenski pridih zlahka potrdi predvsem dvojezično poimenovanje bližnjih vasic: Banne (Bani), Barcola (Barkovlje), Basovizza (Bazovica), Borgo San Nazario, Cattinara (Katinara), Conconello (Ferlugi), Contovello (Kontovel), Grignano (Grljan), Gropada (Grpeč), Longera (Lonjer), Miramare (Miramar), Opicina (Opčine), Padriciano (Padriče), Prosecco (Prosek), Santa Croce (Križ), Servola (Škedenj), Trebiciano (Trebče).

Prave vrednosti Trsta, ki se kaže prav v stiku vzhodnega slovanskega in zahodnega romanskega sveta in mešanici narodov, kultur in veroizpovedi, se zmeraj bolj zavedajo številni turisti. Ti se v Trst, glavno mesto italijanske dežele Furlanije Julijske krajine, najraje pripeljejo kar z lastnim avtomobilom: Dunaj (475 km), Budimpešta (555 km), München (500 km), Zagreb (238 km), Benetke (158 km), Milano (416 km), Firence (400 km) in Rim (670 km).

Slovenci imamo srečo, Trst je našim krajem (skorajda) za vogalom: Koper (20 km), Piran (38 km), Tolmin ob reki Soči (87 km), Ljubljana (93 km), Maribor (220 km). Navajamo še nekaj kilometrskih razdalj do turističnih znamenitosti: konjeniška Lipica (15 km), Škocjanske jame (dobrih 25 km), Postojnska jama (47 km), Bled (143 km), Velika Planina (140 km). Če pa turist prihaja od daleč, pa mu je na voljo zmeraj bolj uveljavljeno tržaško letališče v Ronkah. Tisti, predvsem nekoliko bolj ekološki, zeleno ozaveščeni, pa boste morebiti celo razmislili o odličnih železniških povezavah?!

Turizem in zgodovina sta večinoma neločljiva povezana, tudi z mestom Trst ni prav nič drugače. Tukaj bomo podarili le nekaj izbranih vsebinskih poudarkov, sicer pa za zgodovinski uvid predlagamo klik na wikipedijo. Ta nam, med drugim, pove takole: Večji problemi so nastajali le z mogočno Beneško republiko, s katero so se Tržačani stoletja borili za prevlado na severnem Jadranu, dokler niso mesta, po večkratnem beneškem obleganju, leta 1382 prostovoljno in dokončno predali Habsburžanom.

Na ta način so se Tržačani sicer uradno odpovedali samostojnosti, vendar so ostali praktično avtonomni. Trgovina in promet sta se namreč lahko nemoteno razvijala. Leta 1719 je cesar Karel VI. Trst razglasil za svobodno pristanišče, že pred tem pa leta 1717 prosto plovbo po Jadranu, s čimer se je začelo najpomembnejše obdobje zgodovine mesta«.

Se pa navezanost Trsta na Avstrijce na tej točki še ni končala. »Leta 1813 so Avstrijci spet prevzeli oblast nad Trstom in Istro. Trst je zaradi svojega strateškega položaja in vloge najpomembnejšega trgovskega pristanišča Avstrijskega cesarstva postal vodilno trgovsko središče. Njegova vloga je bila še poudarjena leta 1857 z dograditvijo železniške proge Dunaj–Trst. Leta 1867 je Trst postal glavno mesto Avstrijskega primorja. Dobil je naziv »drugo mesto monarhije«, kar ga je po pomembnosti postavljalo neposredno za Dunaj«, dodatno razloži wikipedija.

Čeprav po drugi svetovni vojni Slovenci, v okviru SFR Jugoslavije, na ves glas leta dolgo vpijemo »Trst je naš!«, se svetovni politiki odločijo drugače. Severni del t.i. Svobodnega tržaškega ozemlja (cono A), ki je obsegala Trst z okolico in železniško progo Trst-Gorica, dodelijo Italiji. Cona B, ki je obsegala severni del Istre do reke Mirne, pa je bila priključena Jugoslaviji. Dokončno je bila meja med državama potrjena z osimskim sporazumom, ki sta ga obe strani podpisali šele 10. 11. 1975.

Zaenkrat le toliko o sami zgodovini Trsta. Sedaj pa se, kakor se za natančen turistični vodič spodobi, lotimo turističnih znamenitosti, ki definirajo to severno-vzhodno italijansko mesto, ki se skorajda dobesedno naslanja na zahodno slovensko mejo.

1. Piazza Unita d’Italia (Trg enotnosti Italije, tudi t.i. »Veliki trg«)

Piazza Unita d’Italia je glavni in največji trg v Trstu, šesti največji trg v Italiji, baje tudi največji italijanski trg ob samem morju. O njegovem poimenovanju zasledimo naslednje: čeprav se v zadnjih desetletjih uradno imenuje »Piazza dell’Unita d’Italia« (Trg enotnosti Italije), stari Tržačani ter Slovenci še vedno pogosto uporabljajo njegovi starejši imeni »Piazza Grande« oz. Veliki trg ali »piazza Unita« oz. Trg enotnosti (brez Italije), mladina pa ga pogosto imenuje le »Piazza« oz. »Trg«.

Piazza Unita d’Italia je nedvomno ena od najbolj ikoničnih in obiskanih turističnih znamenitosti v mestu. K temu pripomorejo številne zgradbe, ki ograjujejo sam Veliki trg. Občinska palača (Mestna hiša) v celoti gleda na morje, na njej stoji stolp z uro in zvonom, na kateri bijeta Mihec in Jakec. Ob straneh Piazza Unita d’Italia stojijo še druge palače, ki spadajo med najlepše v mestu: Modello, Stratti (v pritličju obratuje znamenita kavarna Degli Specchi) in Vladna palača na desni strani ter Pitteri, Vanoli in Lloyd na levi.

Med morjem in Piazza Unita d’Italia teče pomembna magistralna cesta, ki jo zamejujeta tudi dva mogočna, sloka drogova, na katera se izobešajo zastave ob različnih praznikih in slovesnostih. Spomenik cesarja Karla VI. Habsburškega (Charles VI of Habsburg Column, originalno Colonna Carlo VI d’Asburgo) stoji v neposredni bližini tržaškega turističnega urada.

Verjetno pa na Piazza Unita d’Italia največ pozornosti privlači t.i. Fontana štirih celin (Fountain of the Four Continents, originalno Fontana dei Quattro Continenti, nekateri pa jo imenujejo tudi Mazzolenijeva fontana po njenem avtorju: Giovanni Domenico Mazzoleni iz Bergama), ki stoji pred Občinsko palačo. Prvotno je bila velika Fontana štirih celin postavljena leta 1754 v središču trga, kot zaključek mestnega vodovoda, ki ga je dala zgraditi Marija Terezija na podlagi stare rimske kanalizacije za pitno vodo.

Kot zanimivost še navedimo, da je bila Fontana štirih celin leta 1938, ob obisku fašističnega diktatorja Mussolinija, ker so potrebovali prostor za ogromen slavnostni oder, podrta. Vsak delček fontane je bil pazljivo oštevilčen, vse skupaj je bilo »začasno« uskladiščeno vse do leta 1968, ko so fontano vendarle vrnili na Veliki trg.

Piazza Unita d’Italia je priljubljeno mesto tako za domačine kot za turiste. Veliki trg je odličen kraj za sprostitev, ljudje tam radi posedijo, si mogoče privoščijo kavico, aperol spritz ali kozarec vina, opazujejo bližnji živ žav, ob tem pa imajo še čudovit pogled na morje, v katerega skorajda izhodiščno posega ekstremno dolg pomol, ki ga večina ljudi pozna kot »Molo Audace«.

2. »Molo Audace« – ogromen pomol

Čeprav »Molo Audace« morebiti ne velja za »ultimativno turistično znamenitost« v mestu Trst, se je velikansko dolg pomol na našem drugem mestu znašel preprosto zato, ker se »dobesedno dotika Piazza Unita d’Italia«. Molo Audace je 246 metrov dolg pristaniški pomol, ki se razteza v Jadransko morje s Trga združitve Italije (Piazza Unita d’Italia). Molo Audace, zgrajen leta 1751, je svoje ime dobil po italijanskem rušilcu vojne mornarice Audace, trdi »stric Google«.

Pomol je bil zgrajen med letoma 1743 in 1751 na razbitini ladje San Carlo, ki je potonila v pristanišču. Prvotno je bil dolg 95 metrov, z imenom San Carlo, s kopnim pa ga je povezoval majhen lesen most, nato pa so ga postopoma podaljševali in zdaj meri 246 metrov. Leta 1922 so pomol preimenovali v Molo Audace v čast rušilcu Audace, prvi ladji italijanske mornarice, ki je 3. novembra 1918 prispela v Trst.

Časopis Delo, v poetičnem članku »Tam, kjer je molo San Carlo« zapiše: »Številni parniki Avstrijskega Lloyda z visokimi dimniki so pristajali ob njem, toda danes ni več vseh tistih veličastnih ladij, edini dogodek, ki še omogoča pristanek, je slavna regata La Barcolana. Domnevaš lahko, da sta s tega pomola odplula tudi Albert Einstein in Adolf Eichmann, ki sta, na poti proti dvema različnima Amerikama, bežala skozi Trst«. Dodatek. Med lokacijama Molo Audace in Piazza Unita d’Italia se turisti radi ustavimo še ob zelo simpatičnem in fotogeničnem spomeniku Le Ragazze di Trieste.

3. Dvorec Miramar

Vsi »resni«, raziskovalni, izletniki, ki se odpravijo v Trst, si v plan potovanja, in to skorajda na sam vrh, dodajo podčrtan zaznamek: Grad Miramar (Castello di Miramare). Dvorec Miramar je namreč osupljiva, idilična, čudovita zgodovinska in turistična znamenitost, ki se nahaja ob obali Jadranskega morja, približno 9 km zahodno od samega centra Trsta.

Snežno bel (krasna barva!) dvorec Miramar je bil zgrajen v 19. stoletju na ukaz nadvojvode Ferdinanda Maksimilijana Avstrijskega in njegove žene, nadvojvodinje Charlotte. Miramar se nahaja na slikovitem polotoku, obdan je s čudovitim parkom, ki ponuja čudovite razglede na Jadransko morje. Arhitekturni slog Miramara je mešanica različnih stilov, vključno z renesanso, gotiko in bizantinsko arhitekturo, kar daje dvorcu poseben in skorajda čaroben videz.

Notranjost dvorca Miramar je prav tako impresivna, saj obiskovalcem omogoča vpogled v življenje v 19. stoletju. Ohranjeni so originalno pohištvo, umetnine, tapiserije in drugi dragoceni predmeti, ki prikazujejo življenje v tistem obdobju. Poleg ogleda dvorca lahko obiskovalci lahko uživamo tudi v sprehodu po čudovitem parku.

4. Grič svetega Justa (z istoimenskim gradom in stolnico)

Vrnimo se spet nazaj v samo mesto, v Trst, sedaj je naš osnovni cilj Grič Svetega Justa (Colle di San Giusto), kjer je zgodovinsko središče mesta (tam so Rimljani že v prvem stoletju sezidali baziliko). Na Griču Svetega Justa stojita istoimenska grad in stolnica, ki sta izjemnega kulturno-zgodovinskega pomena za Trst in njegovo širšo okolico.

Grad svetega Justa (originalno italijansko: Castello di San Giusto) je danes urejen kot muzej (na uvid je starinsko orožje, prikazana je mestna zgodovina, v Lapidario Tergestino so »ostanki Rimljanov«), z obzidja utrdbe se nudijo tudi prekrasni pogledi na mesto. Grad svetega Justa se ponaša z odlično restavracijo, na velikem dvorišču pa se poleti vrstijo različne kulturne prireditve. Gradnja gradu svetega Justa se je začela leta 1368, končala pa se je šele leta 1630. Friderik III. Habsburški je dal zgraditi osrednji del gradu (1470-1471), Beneška republika pa okrogli bastion (1508-1509).

Na griču je markantna tudi stolnica svetega Justa (originalno: Cattedrale di San Giusto Martire), ki velja za najpomembnejšo katoliško versko stavbo v Trstu (je stolnica škofije Trst in župnijska cerkev). Na prostoru stolnice sta pred njeno gradnjo že stala vsaj dva stara verska objekta (zgodnjekrščanska bazilika in cerkev, ki so jo posvetili Materi Božji). Stolnico svetega Justa so gradili skozi štirinajsto stoletje, dokaj skromno pročelje pa krasi prekrasna, velika rozeta iz belega kraškega kamna. »V notranjosti stolnice je skoraj vsak kamen omembe vreden, saj je vsak škof hotel zapustiti kak dragocen prispevek mogočnosti cerkve«, nagajivo zapiše wikipedija.

Če bomo na griču svetega Justa in njegovi okolici še nadalje radovedni, bomo zlahka naleteli še npr. na: vojni spomenik (Trieste War Memorial oziroma Monumento ai Caduti di Trieste), Museo d’Antichita “J.J. Winckelmann” (muzej s starodavno rimsko umetnostjo in neoklasicističnim templjem ter srednjeveškimi in sodobnejšimi deli) in »vesoljni« observatorij (Astronomical Observatory of Trieste oz. Osservatorio Astronomico di Trieste).

Našo pozornost si zasluži tudi bližnji park z imenom Parco della Rimembranza (z lepo fontano in spominskimi kamni vojakov, umrlimi v vojnah). Ob severni strani parka je postavljen spomenik zgodovinskega pomena, umetelno dolgo stopnišče (Giants’ Stairway oz. originalno Scala dei Giganti, ki se spusti vse do trga Goldoni). V smeri proti morju pa predlagamo, da naredite kratek postanek v rimskem amfiteatru (Roman Theatre of Trieste oziroma Teatro Romano di Trieste iz prvega stoletja našega štetja).

Tržaška turistična skupnost poudarja, da »celoten Grič Svetega Justa«, s svojo celovito okolico, turiste privlači kot močan magnet. Zagotovo lahko verjamemo njihovim preverjenim statističnim ocenam, hkrati pa lahko hudomušno dodamo, da se ta obisk niti približno ne more meriti z nenormalno velikimi množicami nekdanjih jugoslovanskih nakupovalcev (in – predvsem – preprodajalcev).

Ti so na Ponterossu (lokacija Velikega kanala), »tržaški šoping meki«, kupovali predvsem kavo in »kavbojke« (moderen je bil predvsem jeans znamk »carrera« in »rifle«). Več o tem šoping fenomenu iz šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki mu verjetno ni bilo para v Evropi, si lahko preberete, če kliknete na Primorske novice, na povezavo z naslovom Spomini na nakupovanje na Ponterossu ne bledijo.

5. Veliki kanal (Canal Grande di Trieste)

Veliki kanal je danes priljubljena fotogenična in turistična destinacija v Trstu. Ob Velikem kanalu najdemo številne restavracije, kavarne in trgovine, ki ustvarjajo živahno tržaško vzdušje. Preko Velikega kanala segajo trije mostovi, eden od njiju se imenuje Ponte Rosso (most je bil nekoč rdeče barve; zaradi njega so pred okrog pol stoletja ta – že zgoraj omenjeni – nakupovalni raj imenovali »Ponterosso«).

Na mostu nas bo pričakal spomenik slavnega pisatelja Jamesa Joyce-a, ki je v Trstu živel nekaj let (na lokaciji via Madonna del Mare 13 najdete tudi muzej, Museo Joyce). Ob mostu, na Piazza del Ponto rosso, pazite, da se ne spotaknete ob veliko reprodukcijo kovanca, »Monumento al Tallero austriaco«, zanimiv spomenik velikega talerja Marije Terezije Avstrijske.

Zaključek Velikega kanala s svojo čudovito vizuro dopolnjuje lepa neoklasicistična cerkev, zgrajena v 19. stoletju (google zemljevid jo bo našel, če odtipkate Church of Sant’Antonio Nuovo ali pa Chiesa Parrocchiale di Sant’Antonio Taumaturgo). V njeni neposredni bližini stoji »Serbian Orthodox Church of Saint Spyridon«, elegantna cerkev iz osemnajstega stoletja, ki je duhovno središče srbske pravoslavne skupnosti v Trstu.

6. Borzni trg (Piazza della Borsa)

Med Velikim kanalom in Velikim trgom (Piazza Unita d’Italia) najdemo Borzni trg (Piazza della Borsa). Ime trga je popolnoma logično, saj je bila v stavbi v slogu grškega templja (iz leta 1806) nekoč borza, danes pa je tam gospodarska zbornica. Borzni trg ima obliko trikotnika in je eden glavnih trgov Trsta, vsekakor si zasluži, da nanj vržemo vsaj nekaj pogledov in naredimo kakšno lepo fotografijo.

Sicer destinacijo zanimivejšo naredita tudi sončni uri (ena je zunaj, na trgu, na tleh, druga v stavbi, v gospodarski zbornici), glej video z naslovom Trst: poldnevnik v Borzni palači, kjer je rečeno: »Od leta 1820 je v notranjosti označena sončna ura in datumi na meridianu med obema enakonočjema. Skozi luknjo, v steni, 5 metrov od tal, pade sončni žarek ob 12. uri, vsak dan na isto črto vendar na drugi točki. Takrat se je oglasil zvon, ki je bil v pomoč pri naravnavanju ur v mestu«.

Borzni Trg, ki ga slikovito dopolnjujejo še spomenik cesarju Leopoldu I., nekoliko sporni spomenik Gabrieleja D’Annunzia (marsikdo meni, da se je po njegovih žilah pretakalo nekoliko preveč nacionalistične krvi) in Neptunov vodnjak (iz leta 1755), zvedavo opazujejo številne prekrasne palače. Le še to; Borzni trg, ki se je nekoč imenoval Carinski trg, je v devetnajstem stoletju predstavljal gospodarsko središče mesta.

7. Turistični sladkorčki (»malo tega, pa malo onega«)

V prejšnjih šestih točkah smo spoznali najpomembnejše, večje turistične znamenitosti mesta Trst. V sedmi točki bomo iz rokava potegnili še nekaj adutov.

Najprej vam polagamo na srce, da si ogledate Svetilnik zmage. Il Faro della Vittoria je eleganten, sloki svetilnik, dviga se 68 metrov visoko, kar ga naredi za enega najvišjih na svetu. Svetilnik zmage stoji na hribu Gretta, ob cesti »Strada del Friuli«, hkrati je tudi spomenik vojakom, ki so umrli v prvi svetovni vojni: »Sveti v spomin na umrle na morju”. Svetilnik je občasno odprt za obiskovalce, ki se bodo čudili prekrasnemu razgledu. Nežno opozorilo, poglej ure odprtja: www.farodellavittoria.it.

Se še niste naveličali lepih razgledov? Dokaj blizu Svetilnika zmage teče panoramska Napoleonova pot, Strada Napoleonica, ki je zelo priljubljeno sprehajališče Tržačanov, saj se od tam odpira lep pogled na Tržaški zaliv, vidi pa se tudi prekrasen, v naši tretji točki omenjen, dvorec Miramar.

Če bomo pogledali na »google zemljevid«, bomo videli, da se je dokaj blizu Strade Napoleonice umestilo pravi arhitekturni sakralni biser – Svetišče na Vejni (Santuario di Monte Grisa). Rimskokatoliška cerkev severno od Trsta, gradbena dela so bila končana leta 1966, ima sicer uradno ime Narodni hram Marije matere in kraljice. Cerkev piramidne oblike, iz stekla in betona, Tržačani zaradi trikotne oblike imenujejo »sirček« ali pa »likalnik«. Svetišče na Vejni stoji na vrhu griča Vejna (330 metrov nadmorske višine), s čudovitim razgledom na celotni Tržaški zaliv in še dlje.

Med samim mestom Trst in dvorcem Miramar teče obmorska cesta. Če se boste v vročih mesecih, vozili tam, boste predvsem na širši lokaciji Barkovlje (originalno italijansko: Barcola) zagledali številne kopalce, ki iščejo osvežitev v morju. Mimogrede; sicer pa za nekoliko večjo kopališko »cono« velja Sesljanski zaliv (Baia di Sistiana), ki pa je od centra Trsta vendarle oddaljen že okrog 25 kilometrov.

Za turistično znamenitost Trsta velja tudi vožnja s tramvajem. Elektrificirana tramvajska proga namreč povezuje kraj Opčine (italijansko Opicina) in Oberdankov trg (ital.: Piazza Oberdan) v središču Trsta. Ta retro tramvaj, mediji ga bodo praviloma imenovali »Openski tramvaj«, je eden izmed redkih na svetu, ki na delu proge deluje kot žična vzpenjača, prvič se je tramvaj po tej progi zapeljal leta 1902.

8. »Spomeniki polpretekle zgodovine«

Odnos med Slovenci, ki že stoletja živijo na sedanjem širšem tržaškem ozemlju in italijanskimi Tržačani je »načeloma dober, lahko pa bi bil tudi mnogo boljši« (nam iz leta v leto govorijo pomembni mediji). Trst sicer velja za zelo simpatično mesto, tudi prijazno do vseh tujcev, omenili pa smo tudi že, da je tukaj sama kvaliteta življenja izredno visoka. Tudi zato včasih zasledimo, da se tudi prebivalci v Sloveniji tu in tam odločajo, da bodo prestopili državno mejo in kupili stanovanje v Trstu ali okolici.

Vsekakor se spodobi, na koncu koncev smo slovenski portal, da navedemo nekaj podatkov in obeležij, ki so predvsem v polpretekli zgodovini definirali odnos med skupaj živečimi Slovenci in Italijani. Najprej bomo omenili Narodni dom, ki ob Slovenskem stalnem gledališču, še zmeraj velja za osrednjo kulturno ustanovo tržaških Slovencev, za pomemben simbol slovenstva nasploh.

Večnamensko poslopje Narodnega doma na Filzijevi ulici 14 v t. i. Terezijanski četrti so zgradili med letoma 1901 in 1904, po načrtih arhitekta Maksa Fabianija. V slovenski zgodovinski spomin se je zapisal dogodek iz leta 1919, takrat so namreč italijanski fašisti slovenski Narodni dom požgali.

Neprijetne spomine Slovencem vzbuja tudi ime Rižarna. Med drugo svetovno vojno, po kapitulaciji kraljevine Italije 8. septembra 1943, so nemški nacisti oktobra 1943 zapuščen industrijski kompleks nekdanje luščilnice in sušilnice riža (zgrajen leta 1913), preoblikovali v preiskovalne zapore in taborišče (v tem kraju trpljenja in smrti je delovala tudi edina krematorijska peč na italijanskem ozemlju).

Rižarna, ki je sedanjo podobo dobila leta 1975, ima sedaj status mestnega muzeja, že od leta 1965 pa je po dekretu predsednika razglašena za spomenik državnega pomena. Mini dodatek: o taboriščnem trpljenju je v svoji znameniti knjigi Nekropola (prevod v osemnajst jezikov) pisal tudi eden najpomembnejših slovenskih zamejskih pisateljev, Boris Pahor (rojen 26. 8. 1913 v Trstu, umrl 30. 5. 2022, prav tako v Trstu).

Vsekakor moramo še omeniti Bazovico, ki leži blizu državne meje, približno petnajst kilometrov od Trsta. Najprej; sredi travnika v bližini vasice Bazovica so bile leta 1930, pod navodili fašističnega sodišča, ubiti štirje Slovenci, člani tajne organizacije TIGR, ki so se uprli italijanski asimilacijski prisili. Novinarji MMC RTV SLO so v članku z naslovom 90 let od usmrtitev v Bazovici (“Ne smemo pozabiti, zakaj so dali življenje)” ubite proglasili za prve žrtve fašizma v Evropi.

In drugo; v spominskem parku v Bazovici, predvsem ob dnevu spomina na žrtve fojb in eksodus Italijanov iz Istre, glas radi povzdignejo »italijanski desni ekstremisti«. Priporočamo klik na članek medija N1 z naslovom: Fojbe, eksodus, Bazovica: kaj se je po vojni dogajalo na Primorskem? Vsekakor velja, da sta grozni obe zgodbi polpretekle zgodovine, tako smrt štirih ustreljenih na gmajni kot vseh, ki so umrli v partizanskih povojnih pobojih.

Vsekakor upamo, da bosta oba evropska naroda, z »glavnimi« politiki na čelu, znala te in podobne probleme uspešno, konstruktivno reševati?! Mimogrede, skupno kandidiranje obeh Goric, za evropsko mesto kulture, je – tudi v tem zgodovinskem kontekstu – zagotovo odlična odločitev, ki je zagotovo vredna naše skupne pohvale.

9. Trst, mesto kulture

Omenili smo, da sta bili slovenska Nova Gorica s sosednjo italijansko Gorico razglašeni za prestižno Evropsko prestolnico kulture 2025. Življenje polno kulture in umetnosti vseskozi prežema tudi mesto Trst. To, npr. dokazujejo številni tržaški muzeji, gledališča, koncertna prizorišča, prireditve, festivali itd. Turistom so večinoma najbolj pomembni predvsem muzejski in galerijski prostori, zato bomo našteli nekatere iz tega segmenta kulture.

Upamo, da najdete kaj takšnega, kar ustreza tudi vašim osebnim interesom: naravoslovni muzej – Museo Civico di Storia Naturale, muzej ustvarjalne in dekorativne umetnosti – Revoltella Museum (Museo Revoltella), muzej umetniške dediščine mesta – Museo d’Antichita “J.J. Winckelmann”, muzej posvečen modi – ITS Arcademy – Museum of Art in Fashion, azijske umetnine – Civic Museum of Oriental Art, železniški muzej – Railway Museum of Trieste Campo Marzio, vojni muzej – War Museum for Peace “Diego de Henriquez”, interaktivni znanstveni muzej – Science Center Scientific Imaginary Trieste. Umetnostni muzej – Museo d’Arte Moderna Ugo Cara, muzej burje – Bora Museum.

10. Barcolana (Barkovljanka) – praznik za mesto Trst

Spodobi se, da v posebni točki omenimo Barcolano (slovensko lahko tudi Barkovljanko), saj velja za največjo jadralno regato na svetu (npr. leta 2018 je sodelovalo 2.689 jadrnic). Barcolana se vsako leto jeseni odvije v velikem Tržaškem zalivu. Ta spektakularni dogodek privablja na tisoče jadralcev iz celega sveta ter množice obiskovalcev, ki si želijo ogledati to edinstveno športno tekmovanje ter se ob tem udeležiti še številnih zanimivih spremljevalnih dogodkov.

Regata Barcolana je praviloma organizirana v drugi polovici oktobra in poteka vse od leta 1969. Jadralci tekmujejo na različnih plovilih, od majhnih do velikih (tekmovalnih) jadrnic, neutrudno lovijo svojeglav veter, pri čemer se trudijo prečkati ciljno morsko črto čim hitreje. Tekmovanje poteka na razdalji več deset kilometrov in jadralska proga poteka okoli boj, ki so razpršene po Tržaškem zalivu.

Še to; če vas zanima Barcolana, bi si mogoče želeli ogledati tudi manjši Ribiški muzej tržaškega primorja (Museo della pesca – 15 km od Trsta) ali pa pomorski muzej v samem Trstu – Trieste Maritime Museum (Civico Museo del Mare)?!

11. V Trst na kavico in pizzo

Tržačani veljajo za svojevrstne rekorderje v pitju kave, baje je spijejo največ v celotni Italiji?! Še več, uživanje kave je v Trstu prava umetnost in družabno doživetje. Mesto Trst, »italijanska prestolnica kave« (tukaj se iztovori največ surove kave v celotni Italiji), je znano po svojih številnih tradicionalnih kavarnah, kjer se lahko sprostite ob okusni kavi in opazujete pisano življenje mesta, ki se odvija okoli vas.

Tukaj bomo posebej omenili le Caffe San Marco, ki slovi kot ena od najbolj znanih tržaških kavarn. Caffe San Marco je odprt že več kot stoletje, kavarniški prostor je v urejen v slogu »art nouveau«, stene so prekrite s knjižnimi policami, vzdušje je edinstveno, »skozi stene diha zgodovina Trsta«.

Poudariti moramo, da iz Trsta izvira tudi »Illy«, izredno priznana italijanska blagovna znamka kave. Že leta 1933 je podjetje Illy ustanovil Francesco Illy, vse od takrat pa »kava illy«, s svojim uravnoteženim okusom in bogato aromo, velja za eno najbolj cenjenih mešanic kave po vsem svetu. Še več, lahko bi kar rekli, da je kava illy postala celo eden izmed simbolov italijanske kulinarike.

Slovenci se v bližnji Trst radi zapeljemo, pa čeprav si bomo tam mogoče privoščili le ležerno kavico ob morju. No, večina (enodnevnih) izletnikov si bo vendarle privoščila odličen krožnik izredno cenjene italijanske, mediteranske, kuhinje, ki ga bo poplaknila z odličnim rdečim vinom. Ali pa bo – preprosto – zagrizla v slastno pizzo.

Če želite domov odpeljati lokalne kulinarične dobrote, se ustavite v Eataly (igra besed eat – jesti – + Italy). Tam se ob lokalih, v treh nadstropjih, šopirijo številne stojnice in trgovinice (kolikor se spomnim, je na izbiro zelo mnogo različnega sira, pa tudi »vino teče vsepovsod«). V bistvu lahko rečemo, da je Eataly nekakšna zelo urbana živahna tržnica (kjer pa ne pričakujte ravno nizkih cen!), z lepim pogledom na morje, pristanišče.

Počasi zaključujemo. Trdno namreč verjamemo, da smo v tem prispevku – več ali manj – navedli prav vse pomembnejše turistične »klicaje« mesta in njegove okolice. Kaj naj ob samem koncu tega turističnega vodiča zapišemo o obmorskem Trstu, ki je bil priča številnim dramatičnim zgodovinskim dogodkom? Mogoče vendarle nekaj poetičnega? To si Trst, ki poln energije in nalezljivega optimizma neredko zažari v sončni svetlobi Jadranskega morja, preprosto – in vsekakor – tudi zasluži.

Trst, s svojo izrazito večplastnostjo in raznolikostjo, je vsekakor zelo »vabljivo severnoitalijansko mesto«, v katerem se še danes močno čuti nostalgija po habsburškem imperiju. Sprehod po ulicah navdihujočega Trsta je kot potovanje skozi čas, kjer se prepletajo zgodovina, kultura in sodobnost v izredno harmoničnem plesu. Raziskovanje kotičkov Trsta in njegove okolice zna biti kot čudovito potovanje skozi nežne sanje, kjer lahko vsak trenutek pričakujete novo, sladko presenečenje. Prav zato ne oklevajte, obiščite Trst, očarljivo evropsko mesto. Večkrat. Ne bo vam žal. 🙂

Ps. Fotografije: Italijanska turistična skupnost (uradno: Directorate-General for the Development and Promotion of Tourism) in novinarji www.pag.si.