Prekrasen razgled
Sv. Vid – najvišji vrh otoka Paga
Zakaj bi izbirali med morjem ali hribi, ko imamo lahko oboje? Na Pagu lahko namreč v dobri uri prispeš z obale na najvišji vrh otoka in se zelo hitro spet osvežiš v morju. Tekačem, (ki pa na primer že pred zajtrkom opravijo svoje kilometre), pa to uspe še prej.
Sv. Vid je zakon, odličen je za kratek izlet, športno razmigavanje, pa še razgledi so super! 🙂
Tako kot mene, verjetno še marsikoga vleče tja gor, …bliže sonca in modrega neba… Tam so tudi razgledi širnejši in opojnejši, da sploh ne omenjam tega, da se paše malo nadihat in noge raztegnit. In seveda je super iti na najvišjo točko česarkoli, ta pa je še prav lahko dostopna.
Sv. Vid meri 349 m v višino in je skoraj na sredini samega otoka Paga. Nanj se lahko povzpnemo z več strani. Z vzhodne strani se prav strmo dviga nad prekrasnim turkizno zelenim morjem, ki s svojimi valčki počiva v čudovitih zalivčkih in peščenih plažah.
Po stari cesti se iz Paga peljete ob obali v smeri Novalje. Spotoma si oglejte še 15. meridian, ki poteka točno preko Paga. V njegovi bližini, pri Sv. Mariji, je oznaka, ki nas usmeri v hrib, kjer po skalnati poti prispemo na vrh v slabi uri. Proti vrhu uporabimo tudi roke, vendar pot ni nevarna ali prepadna. Ves čas pa nas spremljajo prekrasni pogledi na morje in celino.
Večina pa se jih odloči za udobnejšo in položnejšo pot na zahodni strani otoka. Na Sv. Vid lahko greste iz Šimunijev (1h) ali iz Kolana (55 min). Poti se na polovici združita za zadnje pol ure.
Če greste na Sv. Vid iz Kolana, bodite pozorni na (edini) res oster ovinek, kjer se s ceste odcepi pešpot. Prav na zunanji strani ovinka je na skali tudi oznaka. Avto lahko pustite nekaj deset metrov pred ovinkom, na manjšem parkirišču, oziroma se zapeljete po makadamski cesti do prvega primernega prostora.
Pot poteka med suhozidinami (kamnite ograje iz kamnov, zidane brez malte), ki jih obrobljajo vsa mogoča grmičja, od robidnic, brinja, šipka, smokev, osata in drugih pikastih zadevščin. Vinogradi so bili nekoč skrbno obdelani na dragoceni zemlji, očiščeni kamna, zdaj pa so večinoma zapuščeni. Zagotovo naletimo tudi na nekaj ovac, ki se pasejo med kamenjem. Pot je položna in prijetna za hojo, nekajkrat gremo tudi skozi leso, ki jo seveda tudi zapremo za seboj.
Že čez pol ure pa na označenem križišču zavijemo proti vrhu. Hodimo med morjem grmičkov rumenih rožic, brinja in pelina, vmes si ga lahko tudi malo naberemo za čaj ali ga kar tako požvečimo za ustno nego.
Planotast hrbet je kamnit, ob poti je tudi polno kamnitih možicev. Tudi sami lahko kakega za zabavo postavimo, materiala je dovolj. Z vsakim korakom je razgled na morje in bližnje otoke ter sam Pag širnejši in lepši. Tik pred zadnjim vzponom gremo še mimo vodnega zbiralnika – mlake – za ovce in se v cikcaku povzpnemo na vrh Sv. Vida.
Prekrasen razgled daleč naokoli nas ne bo pustil ravnodušnih. Paške soline so raztezajo v daljavi, pust vzhodni del otoka ima svojo kamnito lepoto, morje, ki se zajeda v nešteto zalivčkov pa kar vabi na osvežitev. Pag, Novalja, Zrće in vasice Barbatov so ob pomoči daljnogleda čisto razločni. Na vrhu je tudi razvalina cerkvice, vpisna skrinjica in žig. Gotovo bo na vrh prišel kdo žarečega in nasmejanega obraza tudi po strmi poti, saj je pot zanimiva in razgibana, pa še hitra.
Pazljivost pa ni odveč, saj lahko občasno na vzhodni strani naletimo tudi na kako kačo – poskoka.
Sv. Vid je precej oblegan, že zaradi imenitnega razgleda, priporočam pa bolj zgodnjo dopoldansko uro ali kak oblačen dan, saj lahko sonce pošteno pripeka v tej kamniti pokrajini. In pa seveda obutev z močnim podplatom.
Za povratek si izberemo isto ali drugo pot, če nas bo kdo spodaj počakal in odpeljal na izhodišče.
Več fotografij najdete v posebni, dodatni galeriji.
