Susak, ameriški otok

Več pa seveda v našem daljšem prispevku o otoku Susku. Začnimo z osnovnimi podatki.  Otok Susak se nahaja v severnem Jadranu, v Kvarnerskem zalivu, blizu otoka Lošinja. Otok Susak je velik le 3,77 kvadratnega kilometra, razprostira se v smeri severozahod-jugovzhod; dolg je 3,6 in širok 2,3 kilometra, sama obala je dolga 12,9 kilometra, večji zalivi pa so: Dragočaj, Bok, Tijesni, Susanski in Porat. Baje otok dokaj zlahka obhodimo v približno štirih urah.

Otok Susak je razmeroma nizek, najvišji vrh Garba doseže le 98 metrov višine. Hrvaška enciklopedija navaja, da na otoku z imenom Susak edino istoimensko naselje, torej Susak, leži na severovzhodnem delu otoka, sestavljeno pa je iz dveh zaselkov. Na hribu leži starejše Gornje selo, ob zalivu Spjaža pa se razteza Donje selo, obe naselbini pa povezuje le 150 velikih stopnic. Na otoku stalno živi le okrog 150 prebivalcev.

Na otoku Susku se novih zgradb po zapovedih hrvaškega ministrstva ne sme več graditi novih zgradb, hiš. Samo področje Suska je namreč razglašeno za zaščiteno in sprehajalno cono. Na otoku Susku ni osebnih avtomobilov, niti asfalta, poti so makadamske, nekatere pešpoti pa so betonirane. Le tu in tam se najde le kakšen manjši delovni traktor, ljudje pa prtljago turistov (in večinoma ostalih stvari) po otoku prevažajo s samokolnicami. Turisti lahko številna prenočišča poiščejo le v apartmajih, saj otok hotela ne premore. Če si ne želite kuhati v najetem apartmaju, ni problema. Na otoku je kar nekaj gostilnic, ki ponujajo dokaj dobro, domačo hrano. Na Susku se najdeta tudi pekarna in celo slaščičarna. Čeprav domačini večinoma kuhajo »na plinu«, elektrika na otoku »dela brez problema«, enako kot internet.

Nekoliko večji problem je z vodo. Vse do leta 2004 na otoku Susku ni bilo vodovoda, zato je bila ob vsaki hiši zgrajena podzemna cisterna, v kateri se je zbirala deževnica. Še danes se z vodo ravna zelo varčno, saj je pitna voda na otoku zelo draga. Razlog za visoke stroške vode se skriva v dejstvu, da na Susku ni nobenega izvira sladke vode, domačini in turisti imajo na voljo predvsem vodo iz ogromnega podzemnega rezervoarja, ki je zgrajen na hribu nad vasico. To »skladišče za vodo« se nekajkrat letno napolni s sladko vodo, ki jo ladja pripelje z Lošinja. Je pa od leta 2017 na otoku delujoča tudi razsoljevalna naprava (iz morske vode se naredi sladka, pitna), s katero so otočani dokaj zadovoljivo sanirali to »tekočo in perečo težavo«.

Nadaljujemo z največjimi znamenitostmi otoka Suska, začeli pa bomo s peskom. Tudi spletna stran www.otok-susak.org, ki je v celoti posvečena temu skrivnostnemu otoku v samem uvodu omeni značilen pesek: »Susak je majhen otok na severnem Jadranu, znan po plitvih peščenih zalivih, čudoviti narodni noši in rumenkastem prahu, iz katerega je otok sestavljen. Prav ta prah je edinstven – tudi izkušeni mornarji se bodo strinjali, da podobnega otoka ni nikjer v Sredozemlju.« Avtor na temo peska (prahu) še doda:  Na otoku ni cest, avtomobilov, nočnih glasnih nočnih klubov – le kilometri zaprašenih poti, ki povezujejo vas z oddaljenimi zalivi skozi travnate kaskade.«

Podrobnejše raziskovanje peščene »skrivnosti« nas pripelje do naslednjih ugotovitev: »Debele nanose finega rumenkastega peska na »osnovno« apnenčasto kamnito ploščo so nanesli močni starodavni vetrovi, ljudje pa so že od zdavnaj okoli svojih obdelovalnih kmetijskih površin sadili trsje, ki je s svojimi zelo dolgimi koreninami preprečevalo erozijo tal. Nekateri spletni portali ponujajo drugačne možnosti: Druga teorija pravi, da je pesek iz reke Pad, tretja pa, da je pesek nanesla istrska reka Raša. Domačini še najbolj verjamejo, da ga je nanosila slednja, saj je med peskom še danes moč najti lupine sladkovodnih polžkov. Mimogrede, na apnenčasti plošči je okoli 20.000.000 kubičnih metrov peska in zanemarljiva količina drugih kamenin.

Pojdimo naprej, do razvpite narodne nošnje (z mini krili). Ker se avtor tega prispevka ne spozna ravno na modo, niti na narodne mošnje, bomo tukaj hočeš-nočeš navedli stavke, ki smo jih našli na spletnih straneh turistične skupnosti Lošinj, ki »pokriva« tudi Susak. Med drugim je zapisano takole: Ženska oblačilna kultura na otoku Susak je zelo dobro ohranjena in poznamo nekaj različic, ki se vežejo za različno življenjsko starost ter različne priložnosti. Obstajata dve različici susaške noše in sicer starejša, t. i. po susacko, ter mlajša, »po losinsko«, ki nas vsekakor bolj zanima.

TZ je o noši, ki je nastala pod vplivom lošinjske mode konec 18. stoletja navedla točno tako: »Po losinsko so se oblačila mlada dekleta ob slavnostnih priložnostih, najbolj razkošna oblika te noše pa je poročna oprema. Sestoji iz rožnate svilene bluze, zabajke, ki je na prsih, zgornjem delu hrbta in rokavih bogato okrašena z raznobarvnimi trakovi, čipko, kovinskimi nitkami in steklenimi kroglicami. Kamizot na faldice (kamižot z naborki) je ravno tako rožnat, preko njega pa je predpasnik, tarvijerslica, iz rožnate svile in s širokimi obrobki, okrašenimi na enak način kot poprsje/rokavi zabajke.

Spodaj se nosijo tri spodnja krila, močno poškrobljena (inkolana) in okrepljena s širokim naborkom v spodnjem delu. Tudi tukaj imamo sukno rakamano, ki je ožje krojena in še bogatejše okrašena kot pri noši po susacko. Najbolj spodnji sloj oblačila so spet mudande s čipko. Na nogah se nosijo rožnate kalcete in usnjeni postoli (obuvala). Mladenke nosijo na glavi poročno krono – jirlando in vijel. Zadnja poroka v tradicionalni zabajki je bila na Susku leta 1980. Čeprav je susaška noša znana po svojih izjemno kratkih krilih – minicah, je do takšnega krajšanja prišlo komaj v 20. letih 20. stoletja in pod vplivom mestne mode, vse do tedaj pa so bili ženski kamizoti dolgi vse do sredine meč.«

Nadaljujemo z naslednjo zanimivostjo, na katero smo opozorili že v samem naslovu, ki se je glasil: Susak, ameriški otok. Za razumevanje tega naslova je najbolje, da naredimo zelo kratek zgodovinski prerez. Prvi so na otok prišli Iliri, ki so na Veli Straži, najvišji točki otoka (98 m), zgradili obrambno in signalno zgradbo. Po Ilirih so otok kasneje zasedli Rimljani prišli Rimljani, pa Ostrogoti (vzhodni Goti), sami Hrvati pa otok naseljujejo v osmem stoletju.

Prvi pisni dokument, ki omenja otok je Beneška kronika Janeza Đakonina iz leta 884, v katerem se Susak imenuje “Sansagus” (možne so tudi različice Sansaugs, Sansocouo ali Sansegus, kakor naj bi začimbo origano poimenovali stari Grki). Poleg današnje cerkve sv. Nikolaja je bil že v 11. stoletju postavljen benediktinski samostan (ta je »delujoč« do leta 1770). V cerkvi je romansko razpelo iz 12. stoletja, znano kot Veli Bouh (po hudi nevihti so ga našli na obali, verjetno se je »izgubil s kakšne ladje«).

V 18. stoletju otok pride pod upravo Avstro-Ogrske; zgradijo se manjše letovišče oz. zdravilišče, sprehajališče, svetilnik (1885). Po padcu avstroogrske monarhije Susak »dobijo« Italijani, ki nad prebivalci vršijo radikalno »italizacijo«; italijanščina postane uraden jezik, tudi priimke in imena naredijo italijanske. Toda kljub temu je pred Suskom vrhunec njegovega razvoja: leta 1936 zgradijo vinsko klet (iz starih avtohtonih sort so pridelovali rdeča vina Susčan in Susac, rose Trojišćina, belo vino Krizol ter Boldun in Ranac) in leta 1940 obrat za predelavo rib. Ob koncu druge svetovne vojne Susak doseže svoj demografski vrhunec; na otoku živi kar 1876 prebivalcev.

Agrarna reforma SFR Jugoslavije ne naredi usluge prebivalcem Suska. Njihovo preživetje, ki je v veliki meri odvisno le od ribolova in vinogradov na otoku (baje je bilo nekoč 90 odstotkov zemlje na Susku prekrite z vinogradi?!), je pod velikim vprašajem. Suščani so se znašli v nezavidljivem položaju, ki je zahteval drastične ukrepe. Ljudje po letu 1964 na vrat na nos bežijo s trebuhom za kruhom. Emigrirajo v tujino, predvsem v ZDA, ameriško zvezno državo New Jersey, v Hoboken (New Yorku).

Kar 1395 Suščanov se na hitro izseli, toda vez z domovino se ohranja tudi po dolgih desetletjih. Izseljenci, pa tudi njihovi potomci (sinovi, hčerke in vnuki, tudi že pravnuki) se nostalgično spominjajo svojega čudovitega otoka, na njega se radi vračajo (vsaj enkrat na leto, zadnjo julijsko nedeljo, organizirajo veliko »izseljensko veselico«, ki se je redno udeleži velika kolonija »susaških Američanov«). Mnogi izseljenci želijo stara leta preživeti na Susku ali pa biti vsaj pokopani na »domačem« pokopališču (med njimi je baje tudi Domenick Mircovich, gasilec iz New Yorka, ki je tragično preminil tragičnega 11. septembra 2001 pri terorističnem letalskem napadu na stolpnici WTC).

Susak, s svojimi zelo težavnimi možnostmi preživetja skozi celotno zgodovino, dobesedno sili vse otočane, da zelo tvorno sodelujejo pri najpomembnejšem težaškem delu, pri ribolovu in vinogradništvu. Še več, o zelo močni povezanosti te izolirane skupnosti na vseh nivojih življenja pričajo tudi številni zapisi na spletu. Na »hrvaški wikipediji« npr. naletimo na prispevek o Sansegotih.

Zaradi možnih morebitnih očitkov o pisanju naših člankov na senzacionalističen način, bomo naslednji wiki-odstavek prevedli in navedli skorajda dobesedno. »Sansegoti (Suicani) so majhna hrvaška endogamna skupnost, ki danes naseljuje le dva območja, in sicer otok Sansego (oziroma po hrvaško Susak, 150 ljudi) in Hoboken v ZDA (do 4.000 ljudi). Sansegoti govorijo svoj jezik (opomba pisca: njihov arhaičen govor je zaščiten kot premična kulturna dediščina), imajo svoje običaje, nošo in tudi poročajo se (le) med seboj.

Tudi znanstvene študije slovenske antropologinje Zlate Dolinar Osole (1904–1961) kažejo na poroke med sorodniki, tudi na zakonske zveze brata s sestro. Glede na raziskave na terenu je bilo ugotovljeno veliko število porok med sorodstvom, treba pa je vendarle poudariti, da nobeno morfološko raziskovanje ni dokazalo nobenih degeneracijskih odklonov.«

Nekateri strokovnjaki pojasnjujejo razloge za incestne odnose v strahovitem zmanjšanju števila populacije, kar bi naj prebivalstvo malodane prisililo na dokaj nenavadna bližnja intimna razmerja.

Še nimate dovolj zanimivosti z otoka Suska? Tukaj, v tem prispevku ponujamo še zadnjo. Nekateri imenujejo Susak tudi »otok plodnosti«. To pa zato, ker naj bi številne ženske, ki nikakor niso mogle zanositi, po obisku tega nenavadnega otoka vendarle postale noseče!? Opozarjamo, da za to nikakor ni uradnih in predvsem znanstvenih dokazov, toda o tem se vendarle govori (in tudi piše po različnih spletnih straneh).

Zdaj pa naj bo počasi dovolj. Itak smo tokrat zelo dolgi s tem tekstom. Na koncu lahko le še povabimo na ta neverjetno »odbit« otok Susak. Na kratke ali dolge počitnice, lepih plaž ima otok namreč več kot dovolj. Ali pa pojdite vsaj na izlet na Susak, če ste že na Lošinju …

Foto: Turistični delavci otoka Susak (in za njih slavna turistična novinarka Ashley Colburn) in Turistična skupnost mesta Mali Lošinj.