Saljske užance in Tovareća mužika

Saljske užance in Tovareća mužika v ribiškem kraju Sali, na prekrasnem Dugem otoku (tam v neposredni bližini naravnega parka Telašćica in narodnega parka Kornati), sta rezultat dolgoletne tradicije, zajete v šegah, izročilih in legendah prebivalcev Dugega otoka. Tako prireditev Saljske užance kot glasbeno-scenska skupina, orkester Tovareća mužika sta – več kot hvalevredno – energično spodbudili obnovo opuščenih, skorajda pozabljenih, običajev na matičnem Dugem otoku, verjetno pa tudi v celotnem zadarskem arhipelagu, mogoče tudi širše na celotnem Jadranu.

‘Svako mjesto svoju feštu ima’, veselo prepevajo v Dalmaciji. Ali povedano po »domače«, vsaka vas ima svojo »fešto«, zabavo. Toda največje otoške prireditve Saljske užance (ps. enostaven prevod hrvaške besede »užance« bi lahko bila tudi »običaj«), teden dni Marijinim vnebovzetjem (Hrvati bi rekli: »vikend prije Velike Gospe«), nikakor ne gre zamuditi, saj je znana celo kot ena izmed najboljših, predvsem pa izvirnih in duhovitih, večdnevnih zabav na celotnem Jadranu.

Nasploh so jadranske (dugootoške) prireditve, festivali večinoma čudovita kombinacija žive glasbe, odlične hrane in dobre zabave vse do zgodnjega jutra. Pri tem zagotovo prednjači prireditev Saljske užance, ki traja vsaj tri dni in vključuje različne predstavitve ljudskih običajev, gastronomskih in športno-zabavnih tekmovanj (oslovska dirka oz. t.i. »trke tovarov«), do fantastičnih glasbeno-scenskih nastopov (Tovareće mužike) in odličnih glasbenih nastopov vodilnih hrvaških estradnikov.

Poglejmo program prireditve Saljske užance še nekoliko podrobneje. Načeloma domačini prireditev Saljske užance »zaženejo« ob četrtkih pozno popoldne (no, v bistvu že nekaj dni prej, ampak te manjše »pred-zabave« so namenjene predvsem lokalni saljski skupnosti). Ob petkih je dvig zastave, ribiška noč v duhu prave dalmatinske tradicije, kjer se kuhajo brudeti in druge ribje jedi (peče se tuna, sardelice, pripravljajo se okusni morski sadeži), ki jih spremlja dalmatinska klapska pesem za pravo dopustniško morsko vzdušje.

V soboto so čez dan na vrsti številna športno-zabavna srečanja (npr. vlečenje vrvi), ki jim sledi Saljska noč ob soju divjih ladijskih luči (ferala) in ki se prevesi v vsesplošno zabavno-glasbeno noč brez zavor. V nedeljo nas bo, za večino – po neprespani noči, zbudila t.i. Budnica.

V saljskem pristanišču pa je v nedeljo popoldan na vrsti še legendarna »trka tovorov«. Oslovska dirka je spektakularen dogodek za vse goste na otoku, ki se odvija na saljski rivi. Po podelitvi »oslovskih nagrad« sledi še, za marsikaterega obiskovalca najbolj pričakovan dogodek celotne prireditve Saljske užance, fantastična, magična (scensko-glasbena) predstava številnega orkestra Tovareće mužike, ki se zaključi s tradicionalnim kopanjem glasbenikov v saljskem pristanišču.

Saljske užance se zaključijo v nedeljo zvečer, ponavadi z udarnim koncertom hrvaških rokerjev. Poudarjamo, tisto, zaradi česar je festival Saljske užance poseben, ne samo na Hrvaškem, temveč tudi na Jadranu, je izvedba edinstvene Tovareće mužike. Člani Tovareče mužike se namreč tri dni nastopajoče in navdihujoče sprehajajo po kraju Sali in muzicirajo (na njihove značilne volovske rogove) ob ekstravagantnih nastopih, ki pa so globoko zakoreninjeni v sami tradiciji otoka.

Tudi v cenjenem hrvaškem magazinu More so nekega leta z izbranimi besedami peli hvalo prireditvi Saljske užance. Nekako tako so zapisali: »Povorka, ki se je tistega prvega avgustovskega petka lenobno pomikala tja iz Mardešića proti luki z mornarsko oblečenimi možmi Tovareče mužike na čelu, je bila zlita z zgodovino, bi rekel pesnik. Mužika, kapelnik, ki jo vodi, dvojna vrsta rogov, bobni na začelju, ribiči, ki na ramenih nosijo ogromne ribiške mreže, za njimi pa ženske v nošah s posodami na glavi, pa tudi z zabojčki za ribe, sodčki in vedri, kot da bi vsi šli iskat nekaj vzvišenega.

Občinstvo, sestavljeno iz domačega sveta in »fureštov« (tujcev), jih gleda z mešanimi občutki. Nekatere ob mimohode povorke kar mravljinči, ker se spominjajo svojega otroštva, svojih babic in dedkov, njihovega življenja in njihovih zgodb, drugim pa je to le slikovita turistična zabava. Vendar bo držalo, da gre pri Saljskih užancih za nekaj pomembnejšega in vrednejšega.

Saljske užance niso le javna predstava, priložnost za spoznavanje in zabavo. So iskanje identitete, ki se izgublja v globaliziranem svetu interneta, turizma, bogatih jadralcev, ki mislijo, da poznajo vsako luko bolje od samih domačinov. Saljske užance so klic za vrnitev vseh razseljenih oseb iz Zadra, iz Nove Zelandije in Čila, ne samo za deset dni poleti in na tamkajšnje pokopališče, ampak za stalno, da se pomladi in osveži njihovo kri«.

Tudi eden najbolj znanih prebivalcev Salija, pesnik, umetnik, vodja tamkajšnje knjižnice in pobudnik številnih kulturnih manifestacij Ante Mihić je že pred leti za www.zadarski.hr dejal, da »Saljske užance niso igra, ne glede na to, kako zabavne so, za Saljane so hrbtenica tradicije in dostojanstva otoka.«

Ante Mihić za isti medij dodaja: »Moja draga prijateljica Matea Milić mi je dan po zabavi, dan po prireditvi Saljske užance, povedala, da tako svečane resnosti na obrazih fantov iz Tovareće mužike še v življenju ni videla. Nositi zgodovino svojih prednikov in prihodnost potomcev na svojih plečih je velika odgovornost. Saljske užance so v svojem bistvu praznik življenja. Ker nihče ne bo slavil življenja namesto tebe! Kdaj boš, če ne zdaj?! Se boste šele ob koncu življenja vprašali, čemu ste živeli? Zato še danes zatrobi v rog, zapleši v kolu in zakriči: Tudi to so Sali!«

Kako, kdaj in zakaj je prišlo do prireditve Saljski užanci, kakšna je vloga orkestra Tovareča mužika? Na ta vprašanja so nam nekoliko podrobneje odgovorile informacije, ki so nam jih za objavo prijazno poslali iz turistične skupnosti Dugi otok.

»Batarela«, kot skupek naključnih zvokov z namenom ustvarjanja čim večjega hrupa, je že od nekdaj navada Otočanov, ki so z njo v dolgih in mrzlih nočeh odganjali zle duhove in uroke, se veselili in seveda norčevali, predvsem iz vdovcev ali vdov, ki bi se ponovno poročili.

Leta 1958 se je več mladeničev v saljskem pristanišču, ko je slišalo, da se v vasi dogaja »vela batarela«, to je poroka stare device Paškvale, hitro opremilo z improviziranimi inštrumenti in napotilo proti centru vasice Sali. Postavljeni v dve vrsti, podobno kot usklajena godba na pihala, so  intonirali znano koračnico in pesem Šjora Mare (danes je njihov zimzeleni hit tudi pesem “Zvončići”). Ker so v – sicer – anarhistični hrup in kaos zvokov vnesli vsaj nekakšno zvokovno disciplino ter tako ustvarili nekaj pozitivnega in za uho dokaj prijetnega, so naleteli na takojšnjo gromko navdušenje svojih sovaščanov.

Po tem uvodnem in zelo uspešnem nastopu, kjer so zveneli (skorajda) kot pravi glasbeniki, fantje ponovno nastopajo na karnevalu, tokrat še z dodatkom velikega in malega bobna. Že šestnajstega avgusta istega leta, torej leta 1958, so nastopili v slavnostnem mimohodu drugega zapovrstjo »trka tovorov« (ta dirka oslov je kasneje prerasla v večje, večdnevne Saljske užance).  Na vrat na nos sestavljeno improvizirano godbo, ki posnema nam dobro znane godbe na pihala, duhoviti prebivalci Salija poimenujejo po oslih, proglasijo jo za Tovarećo mužiko.

Poudariti je treba, da sta bila za tovrstno hipno improvizacijo Tovareće mužike ključna predvsem dva dejavnika. Prvi; relativno dobra izurjenost treh rogistov, ki je bila naučena in dosežena ob usklajenem ribolovu različnih ribiških bark na Kornatih. Zavedajoč se omejenih tonskih možnosti volovskega roga, so vztrajno poskušali izluščiti znano melodijo, ki bi zvenela vsaj toliko spodobno, da bi jo bilo mogoče prepoznati.

Drugič; pomenljivo je dejstvo, da sta imela dva člana iz bodoče Tovareće mužike solidne izkušnje z igranjem na pihala, tako da sta lahko dala tudi pravi impulz za ubrano in impresivno scensko predstavo.

Zaradi splošno sprejetega mnenja o volovskem rogu, ki je bil mnogim znak za posmeh, tudi mnogi domačini zelo dolgo niso bili vedno navdušeni nad takšnim načinom predstavitve svojega kraja. Kljub temu je orkestralna Tovareća mužika z vedno večjo številčnostjo, impresivnimi oblačili in značilno koreografsko izvedbo (poglejte fotografije, poglejte njihovo uniformo) osvojila še tako trdovratne in ortodoksne varuhe običajev in tradicije.

Nekatera glasbila (npr. že omenjen volovski rog ali pa t.i. »šumpreš« – železen likalnik napolnjen z »muzikalnimi koščki«) so bila dolgo časa v praktični funkciji vsakdanjega življenja in običajev otočanov, a tudi vtkana v lokalna izročila in legende z neizogibnim verovanjem v njihove močne, magične lastnosti, ki so varovale pred uroki in branile. proti vsemu zlu in drugim ljudskim nadlogam.

Tovareća mužika je pravzaprav plod dolgoletne tradicije, zajete v šegah, tradicijah in legendah otočanov, zato je tudi sama Tovareća muzika popolnoma gladko in naravno spolzela v okvire lokalnih tradicijskih običajev ter hkrati postala simbol mesteca Sali na Dugem otoku. Zaradi vseh teh dejstev lahko sklepamo, da je svojevrstna »mužika« v kraju Sali na Dugem otoku obstajala že stoletja, vendar je bila institucionalizirana v orkester Tovareća mužika šele leta 1958.

Tovareća mužika in Saljske užance sta v popolni simbiozi. Saljskih užanc brez Tovareće mužike ne more biti. Enako velja v kontra smeri. Tovareće mužike brez Saljskih užanc, ne more biti, pojasnjuje Anđelko Čiko Raljević, eden izmed pobudnikov ključnih dogodkov iz leta 1958.

Dandanes sta tako prireditev Saljske užance kot orkester, če ga lahko tako imenujemo, Tovareća mužika prerasla lokalne okvirje Dugega otoka. Na stotine, na tisoče ljudi se odpravi na Dugi otok ravno zaradi prireditve Saljske užance.

Tovareća mužika, ki pa danes predstavlja zaščiteno nesnovno dediščino Republike Hrvaške kot glasbena praksa pa je prejela tudi oznako Hrvaški otočni proizvod, vse večkrat gostuje po različnih etnografskih (hrvaških) prireditvah, kulturnih manifestacijah, mnogokrat so »žurerska« začimba daleč izven Dalmacije.

Ko pa kakšen dan pred uradnim začetkom prireditve Saljske užance člani Tovareće mužike s trajektom prispejo v Zadar, da bi Zadrčane še osebno povabili na svojo »najbolj znano fešto«, se neredko z vrvi spusti njihova običajna »unikatna ustvarjalna norost«, v zraku pa je naenkrat čutiti neizmerno pozitivno energijo in svet je, vsaj za kakšno uro, spet mnogo lepši in predvsem prijaznejši. 🙂

Ps. Za fotografije in pomoč pri pripravi članka se zahvaljujemo turistični skupnosti Dugi otok.