Raša – speči rudniki ob morju

Mestece Raša leži v jugozahodnem delu Istre, le dva kilometra od Jadranskega morja, ob magistralni cesti Reka – Pulj in le slabih pet kilometrov od bližnjega Labina. Posledično je Raši blizu tudi Rabac (9 km), Pulj, proti jugu, je oddaljen slabih 40 km. Če bi se iz Raše odpravili na sever, bi do Opatije morali prevaliti 60 km. Tudi Rovinj, na zahodni strani istrskega polotoka, ni zelo daleč – 50 km. Za lažjo geografsko predstavimo navedimo le še, da je do Pazina, glavnega mesta Istrske županije, le 35 km. Posledično iz navedenega sledi, da dokaj blizu Raše tudi polno »turističnih sladkorčkov«, predlagamo klik na naš turistični zemljevid.

Upravno gledano je v sestavu občine Raša, v kateri je bila v času Rimljanov cestna postaja Arsia, 23 naselij: Barbići, Brgod, Brovinje, Crni, Diminići, Drenje, Koromačno, Krapan, Kunj, Letajac, Most-Raša, Polje, Raša, Ravni, Skitača, Stanišovi, Sveta Marina, Sveti Bartul, Škvaranska, Topid, Trget, Trgetari in Viškovići. V vseh naselij živi okrog tri tisoč prebivalcev, približno polovica od tega pa v sami Raši. Sicer pa bomo mestece Rašo najlažje spoznali, če bomo pogledali v zgodovino (še pred tem pa predlagamo, da kliknete tudi na spletno povezavo z naslovom Kova Experience, rudniška atrakcija). Poglejmo si Rašo nekoliko podrobneje.

Raša, najmlajše mesto v Istri, je bilo zaradi potreb tamkajšnjega premogovnika zgrajeno v pičlih 397 dneh kot eno v nizu novozgrajenih mest (citta di fondazione) v času italijanske uprave, ki je umeščena v obdobje italijanskega fašizma. Gradnja samega naselja Raša se je uradno začela 10. marca 1936 in »hipoma« končala 10. aprila 1937, takrat je bila večina stavb dokončana, zato so se začeli najemniki že vseljevati.

Sicer pa velja, da je bila Raša »uradno odprta« pol leta kasneje 4. novembra 1937 v prisotnosti vladnega odposlanca Hosta Venturija in kraljevega odposlanca vojvode Spoletskega ter številnih visokih italijanskih vladnih uradnikov. Kot zanimivost dodajmo, da je Rašo že avgusta 1936, torej na začetku gradnje, obiskal fašistični diktator Benito Mussolini. V svečani beli uniformi je obiskal tudi Krapan, v Raši pa se je spustil tudi v rudniške rove, nagovoril rudarje in jim obljubil nekoliko višjo plačo.

Sprva se je novonastalo rudarsko mesto imenovalo Liburnija, zaradi političnih razmer pa se je ime spremenilo v Rašo, italijansko – Arsia, po istoimenski reki, ki s svojimi pritoki geografsko in morfološko opredeljuje to območju. Reka Raša (Arsia flumen), čeprav kratkega toka, je že od prazgodovine velikokrat predstavljala razmejitev različnih plemen, ljudstev, imperijev in držav.

Pred izgradnjo naselja so v letih od 1927 do 1935 potekala obsežna melioracijska dela reke Raše in predvsem Krapanske doline, ki jih je organiziral poseben konzorcij, ki ga je vodil tedanji župan Labina baron Giuseppe Lazzarini de Battiala. Rudarska dejavnost na tem območju sega v 17. stoletje, v čas beneške uprave, prva eksploatacija premoga v dolini Krapna sega v leto 1626.

Kontinuirana proizvodnja premoga na tem istrskem območju je potekala v 18. stoletju s približno štiridesetimi rudarji, ki so proizvedli približno 560 ton premoga na leto. Splošna industrializacija je ob vsesplošni uporabi parnega stroja omogočila pomemben razvoj premogovnikov, tako da se je v času avstrijske uprave, konec 19. in v začetku 20. stoletja, letna proizvodnja povečala na okoli 90.000 ton. Takrat je bilo v premogovnikih zaposleno okrog 1.500 ljudi.

V tem času je Krapan (od Raše sedaj oddaljen le kilometer in pol) doživel razcvet z izgradnjo številnih novih objektov, tako poslovne kot stanovanjske narave, vsi so bili v pomoč obratovanju rudnika. Leta 1905 je bila zgrajena manjša cerkev sv. Barbare, zavetnice rudarjev.

Italijanska administracija je zaradi lastnih potreb svojega domicilnega gospodarstva pospešeno delala na občutnem povečanju rudniške proizvodnje, tako da je ta leta 1936 znašala že 735.610 ton, zaposlenih je bilo že skorajda 7.000 rudarjev. Prav zato je premogovniško podjetje “Raša” (“Arsa” Societa Anonima Carbonifera) in njegov pravi naslednik A.Ca.I. (Azienda Carboni Italiani) dala zgraditi novo naselje.

Projekt naselja Raša in gradbeni nadzor je bil zaupan tržaškemu arhitektu Gustavu Pulitzeru Finaliju in njegovemu arhitekturnemu studiu STUARD (Ukmar, Lah, Kosovel). Imel je edinstveno priložnost plansko urbanizirati celotno naselje Raša in arhitekturno oblikovati vsako stavbo. Poleg tega je zasnoval številne interierje, predvsem javnih objektov v Raši, ustvarjal pa je tudi pohištvene modele, pri čemer je na oseben način interpretiral načela celovitega dela (Gesamtswerka), ki jih je osvojil na Politehniki v Münchnu.

Pulitzer je naselje hierarhično razdelil na delavski in upravni del ter osrednji trg, ki služi povezovanju, a tudi ločevanju. V delavskem delu mesteca Raša prevladujejo hiše s štirimi dvosobnimi stanovanji, vsako ima svoj vhod in košček vrta. Arhitekt Pulitzer je zasnoval posebno peč na premog, ki je omogočala ogrevanje celotnega stanovanja. Stanovanja za uradnike in direktorje rudnika so bila nekoliko bolj razkošna, npr. ta stanovanja za upravo rudnika so se ogrevala s toplo vodo iz mestne toplarne.

Časopis Delo je zapisal: »Ko so se rudarji z družinami leta 1937 preselili v Rašo, je imela vse, kar bi si takratni sodobni človek lahko zaželel, za mnoge prišleke z revnih kmetij morda še preveč (menda so bili tudi primeri, ko se jim je zdela straniščna školjka še najbolj pripravna za napajanje krave). Lične hiše s po štirimi stanovanji so bile vsaj v času, ko so odprli naselje, skoraj za las podobne druga drugi. »Med njimi so bile le tri razlike: v terasi, barvah – bile so zelene in rjave – in obokih,« je med sprehodom po približno kilometer dolgi ulici, ki je spominjala na nekoliko dotrajano ulico glicinij, naštela Tajana. Vse so bile opremljene s telefonskimi priključki, vse so imele centralno ogrevanje in elektriko«.

Skupaj je bilo v Raši zgrajenih 96 hiš. Mestece Raša, predvideno za 2000 do 3000 prebivalcev, je imelo vse potrebne objekte, od občinske palače in policijske postaje, do šole, vrtca, pošte, kavarne, restavracije, hotela, trgovin, kino dvorane in bolnišnice, športnih igrišč in celo odprt olimpijski bazen.

Tudi infrastruktura je bila zavidljivo dobro urejena: vodovodno in kanalizacijsko omrežje, mestna razsvetljava in ceste z asfaltno prevleko, topla voda v vseh javnih objektih. Na rob mesta je bila umeščena stavba, v kateri je uradovala uprava s pomožnim osebjem.

Srce mesta Raša je vsekakor mestni trg, katerega oblikovanju je arhitekt Pulitzer namenil prav posebno pozornost. Nad trgom dominira impozantna cerkev sv. Barbare s skrbno premišljeno strešno konstrukcijo, ki je bila pridobljena z nizanjem armiranobetonskih ločnih reber. Nekateri so v zasnovi cerkve sv. Barbare s prizidanim zvonikom prepoznali simboliko rudarskega voza, v cerkvenem stolpu pa simboliko rudarske svetilke, vendar je taka povezava ostala le del interpretacije naključnih mimoidočih, brez prave opore v projektni dokumentaciji.

Ob cerkvi sv. Barbare se nahaja mestna loža, arhitekturni element, ki je pogost v mnogih srednjeveških istrskih mestih. Na desnem vhodnem t.ič. »pilonu« je kamnit relief sv. Barbare, delo tržaškega kiparja Uga Caraja. Trg v Raši je bil nekoč okrašen s kamnitim kipom rudarja bojevnika. Žal je bilo delo mladega kiparja Marcello Mascherini kmalu uničeno. Še zmeraj pa raški trg krasi mestni vodnjak modernistične avantgardne zasnove.

Temeljno načelo, ki je vodilo Pulitzerja v Raši, je bil racionalizem, ki je bil v centru takratnih evropskih arhitekturnih tokov. Preproste stroge linije, čiste, svetle površine so bile široko uporabljene pri njem, v mestecu Raša. Pravokotnim rešitvam v Raši je v skladu z mediteransko tradicijo dodal lok, tako da so njegove arhitekturne kompozicije igrive ne le linearno, temveč tudi globinsko zaradi igre svetlobe in sence.

Toda Pulitzer se ni zadovoljil le s tem. Modernemu in sodobnemu, torej evropskemu, je dodal tradicionalno, lokalno, istrsko, tako v primeru obdelave elementa baladure kot v strokovni uporabi domačega kamna. Zaradi vsega tega je Pulitzerjeva arhitektura, na primeru Raše, postala nekakšen vzor in model za urbanistično in arhitekturno zasnovo novih naselij.

Po drugi svetovni vojni je Raša doživela paradoksalno usodo. Po eni strani je bila Raša zaradi svoje neprostovoljne, fašistične preteklosti načrtno zanemarjena in prepuščena propadu, po drugi strani pa je bila s svojimi rudniki kot proizvajalec dragocenega črnega zlata hvaljena in spoštovana, a vendar se s pogledom z zgodovinsko distanco zdi, da to le zaradi tega, da bi bila maksimalno izkoriščena.
V času jugoslovanske uprave je bila občina Raša vključena v občino Labin, nato pa je v novi hrvaški državi ponovno dobila status samostojne občine. Od takrat dalje poteka sistematično prizadevanje za valorizacijo tega nekoč izjemno pomembnega rudarskega središča.

Zgoraj napisano le dokazuje, da je mestece Raša dobesedno mestece muzej in je že zaradi tega zanimiv sprehod po samem naselju. Raša je edinstven primer moderne arhitekture in planiranega urbanizma na Hrvaškem. Raša seveda ni pozabila na svoje rudarske korenine; tudi pomemben segment turistične ponudbe je zgradila na osnovi premogovnikov. Priporočamo ogled in branje članka z naslovom Kova Experience, rudniška atrakcija (in s podnaslovom Kova Experience, prikaz življenja rudarjev v Raši; v isti koš pa lahko damo tudi rudarski muzej »Kovarska kuća Arsia«).

Kova Experience, seveda ni edina turistična zanimivost v Raši, smo pa jo z velikim veseljem uvrstili v našo prestižno kategorijo »turističnih sladkorčkov«. Kaj turističnega še ponuja celotna občina Raša? Izletniško izkušnjo, še posebej kolesarsko – tako vsaj meni – Turistična skupnost Raša -, si zaslužijo vsa njena, uvodoma že omenjena, naselja, še posebej pa bodite pozorni na številne sakralne objekte – cerkvice. Prebivalci Raše rade obiščejo svoje kakovostne prireditve (mimogrede, v Raši je bil rojen – že umrli – pevec Massimo Savić).

Seveda pa ne smemo nikakor pozabiti, da občina Raša premore tudi takšen turizem, ki je najbolj povšeči »povprečnemu« evropskemu turistu; ta išče predvsem sonce, morje in plažo. Zelo razčlenjena raška obala vključuje tudi izliv reke Raše ter skalnate rte in prodnate plaže; te so večinoma lahko dostopne turistom – tako tistim, ki prihajajo z avtomobili, kot navtikom (jadrnice in jahte). Ob raški jadranski obali vas s svojimi lepimi plažami pričakujejo Trget, Koromačno, Ravni, Sveta Marina, Tunarica (in »Raški zaljev«). Ampak dovolite, da več o »raškem morju in raških plažah« zapišemo v nekem drugem članku. Velja?! 🙂

Ps. Uredništvo www.pag.si se za pomoč pri pripravi članka in za fotografije fotografa Matea Gobo iskreno zahvaljuje Turistični skupnosti Raša. Nekaj fotografij, iz leta 2020, so dodali tudi novinarji www.pag.si.