Otok Krapanj, otok spužv

Na Krapnju, ki je otok stoletne tradicije potapljanja, spužvarstva in ribištva, kljub zmeraj bolj razvitemu turizmu, danes stalno živi le okrog 200 ljudi.

Številni hrvaški mediji poročajo, da je bil otok Krapanj (z edinim, istoimenskim krajem) še v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, na katerem je, po številnih zapisih na spletu, živelo tisočpetsto prebivalcev, kar 135 družin, najgosteje naseljen otok na Jadranskem morju. Večina od teh družin se je kasneje, v bolj mirnih časih, naseljevala tudi v Brodarici, torej na najbližji točki celine.

Zato naj nas ne čudi, da sta Brodarica in Krapanj kot brata dvojčka, kot »rit in srajca«, enega brez drugega si ne moremo predstavljati, saj sta Brodarica in Krapanj dobesedno neločljivo povezana. Tudi turistična skupnost, ki – seveda – hkrati »pokriva obe mini turistični destinaciji«, glej spletni naslov visit-krapanjbrodarica.com, uvodoma na svojem spletišču zapiše nekako takole: »Brodarica je 300 metrov oddaljena od otočka Krapanj, ki je pravzaprav zgodovinsko središče teh dveh, čeprav z morjem razdvojenih, krajev.«

To pa je že odlično izhodišče za kratek pregled zgodovinskih dejstev o nastanku in razvoju otoka. Skočimo v dokaj pozni srednji vek. Cerkvena lokalna oblast je namreč leta 1436 celotni otok Krapanj prodala Tomi Juriću, šibeniškemu gospodiču plemenite krvi, ki je izhajal iz slavne bribirske plemiške družine Šubićev. Toma Jurić na otoku zgradi le kapelo, v oporoki pa otok zapusti (bosanskim) frančiškanom.

Čeprav je bilo prvotno mišljeno, da bo na otoku le cerkev s samostanom, temu ni tako, do leta 1500 na Krapnju zraste že okrog 200 hiš. Begunci namreč, na vrat na nos, bežijo pred Turki in na Krapnju najdejo varno zatočišče. Imajo prav, Turkom nikoli ni uspelo osvojiti Krapnja, vodni morski pas, pa čeprav le 300-metrski, je bil prevelika ovira za krute »osmanlije«.

Cerkev, ki je arhitekturno gledano, del samega samostana, je bila posvečena leta 1523 in sicer z imenom svetega križa, takrat je namreč iz Jeruzalema na Krapanj prispelo krščansko razpelo narejeno iz drevesa blagoslovljene oljke. Samostan je bil vse do leta 1626 večkrat dograjen, na njegovem dvorišču so postavili celo vodnjak.  V samostanu so ponosni na nekaj krasnih slik, v jedilnici samostana je npr. obešena slika Zadnja večerja Francesca Santacrocea (1511-1584), v dokaj bogati samostanski knjižnici pa je varno spravljenih 23 inkunabul. Turistom je samostan všeč zaradi zakladnice cerkvenih predmetov in zbirke podvodne arheologije.

Predmete povezane s potapljanjem si lahko ogledate tudi na drugi lokaciji, v hotelu Spongiola (spužva, prevedeno iz italijanščine) ter v lepo založeni prodajalni spominkov in simpatični galeriji spužv z imenom Žitak, kar pa nas že pripelje do »rdeče niti« otoka Krapanj, do potapljanja in nabiranja morskih organizmov, spužv.

Domačini nas o spužvah podučijo nekako takole: Morska spužva se uporablja in omenja kot odlično higiensko sredstvo že od antičnih časov. Še danes ima goba široko uporabno vrednost (kozmetika, medicina, restavriranje umetnin), saj njene lastnosti, predvsem mehkobo, ob njeni kompaktnosti in trdnosti (ki ob pravilnem vzdrževanju omogoča dolgotrajno uporabo), ob odlični absorpciji (vpojnosti) vode, cenijo številni uporabniki. Spužva, ta preprost, pa vendar dokaj trdoživ, morski organizem (ki na nek način čisti tudi svetovna morja, saj lahko samo ena spužva v le enem dnevu filtrira okrog 2 tisoč litrov morske vode), najbolje uspeva v toplih in čistih morskih vodah.

V svetovnih morjih je okrog 5.000 različnih vrst spužv, toda le 15 vrst spužv ima človeku uporabno vrednost. V bližini Krapnja najdemo zelo fino in zelo cenjeno vrsto spužv, spužvo imenovano Euspongia offcinalis Adriatica-Dalmata Fina. Ta spužva lahko zraste do 40 centimetrov, toda za prodajo so najboljše okroglastih oblik, v premeru velike med 15 in 21 centimetri. Spužva za rast do okrog 15 centimetrov potrebuje dve do štiri leta, potapljači pa uporabno (kvalitetno) spužvo nabirajo na globini od 5 pa do 50 metrov.

In kdaj se je začelo spužvarstvo na otoku Krapnju? Po ljudskem pripovedovanju sodeč, naj bi se to zgodilo okrog leta 1700, ko je s Krete prispel Grk »fra Antun«, ki je prebivalce Krapnja naučil spužvarstva. Ne samo, da jih je fra Antun naučil nabiranja in čiščenja spužv, z uspešno prodajo spužv Benečanom je dokazal, da zna biti to delo tudi dokaj dobičkonosno. Spužve so dolga leta lovili z »ostmi«, kar iz čolnov, tja do globine 16-ih metrov. Na Krapnju je bilo v sredini 19-ega stoletja okrog 40 »brodic«, ki so tako nabirale spužve. Leta 1893 uvedejo skafander, to je zelo težka potapljaška oprema, ki pa zelo izboljša izlov oziroma nabiranje spužv.

Podmorskim sprehajalcem iz Krapnja posel, kljub izredno težkim pogojem dela, steče kot po maslu. Leta 1911 je na Krapnju kar 16 profesionalnih potapljačev, 6 potapljaških oprem, za delo pa uporabljajo okrog 30 čolnov, brodic. Vse do sredine dvajsetega stoletja so spužvarji delalo pridno in zagnano. Ko pa je bilo leta 1948 utemeljeno podjetje Spužvar, ki je spužve začelo nabirati s tehniko »stisnjenega zraka«, so izkušeni krapanjski spužvarji in potapljači ugotovili, da se bodo morali lotiti tudi kakšnega drugega dela.

Nekaj časa pomagajo kolegom na bližnjem (šibeniškem) otoku Zlarinu in iščejo rdeče korale za izdelavo nakita. Mnogo se jih izseli v tujino, v Italijo, pa večinoma naprej v Avstralijo, Ameriko, Kanado … S svojimi stoletnimi izkušnjami, s potapljaško tradicijo, ki se je prenašala iz roda v rod, krapanjski »morski možje«, pa čeprav razseljeni po celem svetu,  svoje delo nadaljujejo še danes, so pravi strokovnjaki za delo v morskih globinah, najdemo jih na izgradnjah pristanišč, na dvigovanju potopljenih ladjah, na popravljanju različnih morskih instalacij, na naftnih ploščadih …

Iz napisanega je razvidno, da turisti obiščejo Krapanj zaradi tega, ker je s stoletnim trudom postal edini jadranski »spužvarski« center, če se lahko tako izrazimo. Ob koncu tega zapisa o otoku Krapanj bi radi opozorili še na dve turistični zanimivosti. Najprej omenjamo oljarno sv. Lovre (nastalo leta 1584), ki ponuja vpogled v nastanek oljčnega olja, zaradi odličnega ambienta pa se v tem manjšem muzeju neredko odvijejo tudi večeri poezije, predavanja, razstave slik …

Mnogo več obiskovalcev pa pritegne tradicionalna regata, »gajeta na vesla«, imenovana »U susret Gospi od Anđela«. Značilnost te regate je, da v njej sodelujejo le ženske z otoka in je edina ženska regata na vesla na Hrvaškem.

Veslanje je ženskam s Krapnjam ostalo v krvi iz preteklih časov, ko so dnevno potovale bodisi na celino bodisi na druge številne otoke v bližini otoka. Na turistični skupnosti, ki organizira to zanimivo regato, pravijo, da so hoteli povedati zgodbo o ženskah z otoka Krapnja. Ta regata naj bo izraz spoštovanja do žensk z otoka, ki so v dolgih stoletjih, ne le držale tri vogale hiše, ampak tudi samo streho prebivališča. Ta regata naj bi bila spomin na ženske, ki so leta in leta vstajale ob dveh zjutraj, da bi najprej odveslala do polj v Jadrtovcu, Grebaštici, Donjem polju … potem trdo delala na polju, se vračala nazaj domov, kjer so jo čakali lačni otroci, delo po hiši, na vrtu.

Dodajmo, da je bila na Krapnju tradicija, da ženske veslajo same, možje pa »lenobno« stojijo na krmi čolna, brodice. Nič kaj gentlemenska, nič kaj prijazna gesta moških, pravite? Tudi sam sem najprej sklepal tako, potem pa po spletnem raziskovanju ugotovil, da je bila to zavestna odločitev samih žensk. One so veslale zato, ker so se zavedale, da se njihovi moški, pa naj so to možje ali sinovi, ukvarjajo z zelo napornim in nevarnim poslom, marsikateri je imel tudi smrtno delovno nesrečo … S svojim »samostojnim« veslanjem so krapanjske ženske »svojim« moškim izkazale veliko mero spoštovanja in ljubezni.

Za konec. Krapanj je zares majhen otok. Toda na njem so se v stoletjih pisale dovolj velike srčne zgodbe, da je zagotovo vreden našega obiska. Se strinjate?