Otočac; ob reki Gacki vse zeleno

Otočac svoje ime in obstanek dolguje rečnemu otoku. Do 18. stoletja se je Otočac nahajal na naravnem otočku sredi reke Gacke. Otočac, »nepremagljivo, nikoli osvojeno mesto«, je nastal na otoku sredi reke Gacke, okoli njega pa se je razprostiralo ogromno močvirje. Otočac je bil obdan z močnim obzidjem, osnova pa je imela obliko nepravilnega sedmerokotnika, s šestimi stolpi na zunanjem obzidju in visokim štirikotnim stolpom znotraj obzidja.

Slavni Slovenec, kranjski plemič in polihistor, Janez Vajkard Valvasor je v svoji znameniti knjigi Slava vojvodine Kranjske, ki je izšla v Nürnbergu leta 1689, o Otočcu – med drugim – zapisal približno takole: »Ta obmejna trdnjava Otočac je na reki Gacki in ta del, kjer prebiva kapitan in večina posadke, je obdan z obzidjem z več stolpi, kjer stoji cerkev Matere božje in kapela svetih Fabijana in Sebastijana. Ostala posadka in večina prebivalstva živi zunaj utrdbe, a sredi vode, zato so v vodo zabili debele kole in na njih zgradili hiše, ometane z blatom. Te hiše stojijo tako lepo ena zraven druge, da izgledajo kot mesto in imajo ceste in ulice, kjer lahko voziš čolne. A hiše ne stojijo ena poleg druge, ampak vsaka stoji prosto v vodi, tako da mora sosed uporabiti čoln, če hoče do soseda«.

Več o sami zgodovini »Gacke«, mestece Otočac, lahko berete v članku z naslovom »Otočac: zgodovina Gacke«, v tem prispevku se bomo fokusirali predvsem na turistične značilnosti in znamenitosti, za začetek pa si najprej poglejmo osnovne geografsko-upravne orise Otočca z okolico.

Otočac se nahaja na severu hrvaške Like, v dolini reke Gacke, ki se nahaja med Velebitom in Malo Kapelo. Ko boste prispeli v dolino Gacko, po kateri teče istoimenska reka Gacka, se boste prepričali, da niste prišli na območje surovega kamna, nasprotno, tukaj je vse zeleno: gozdovi, jase, travniki in ravne njive, reke in potoki, jezera. V to čarobnost kraškega sveta (jame in vrtače), ki jo je ustvarila božanska narava, se je harmonično umestil človek. Zmeraj slabše naseljene vasice so ležerno raztresene, večinoma ob vznožjih hribčkov.

Da si bomo lažje predstavljali, kako geografsko umestiti mestece Otočac, bomo navedli kilometrske razdalje od njega: Senj – ob Jadranskem morju – (40 km), Ogulin (63 km), Karlovec (dobrih 100 km), Zagreb (158 km), Starigrad-Paklenica (124 km), Ražanac (132 km), mesto Pag (160 km) in Zadar (143 km).

In koliko je Otočac oddaljen od nekaterih turističnih znamenitosti? Poglejmo: Plitvička jezera (60 km), zipline Pazi Medo (dobrih 20 km), Zavižan na slavnem Velebitu (41 km), Kudin most na reki Krupi (129 km), Muškovci na turistični reki Zrmanji (135 km), velik križev pot v Posedarjih (120 km). Povejmo tudi, da je Otočac od avtoceste, ki pelje naprej proti Splitu, oddaljen le nekaj piškavih kilometrov. Sicer pa, mimogrede, poznate Majstorsko cesto, najlepšo panoramsko cesto Hrvaške? Mogoče, ne boste obžalovali, če boste zavili z glavne poti?! 🙂

Mesto Otočac upravno spada pod Liško-senjsko županijo. V okviru področja Otočac lahko govorimo o dvaindvajsetih bližnjih naseljih: Brlog, Brloška Dubrava, Čovići, Dabar, Doljani, Drenov Klanac, Glavace, Gorići, Hrvatsko Polje, Kompolje, Kuterevo, Ličko Lešće, Lipovlje, Otočac, Podum, Ponori, Prozor, Ramljani, Sinac, Staro Selo, Škare in Švica.

V vseh teh naseljih, vsaj tako navaja hrvaška wikipedija, živi nekaj čez 8.000 prebivalcev, v samem Otočcu pa naj bi živelo manj kot 4.000 prebivalcev (zaradi dokaj slabega gospodarskega položaja se na teh območjih z leti slabša tudi demografska slika, vse več je starejšega prebivalstva, v času »domovinske vojne« se je izselilo tudi mnogo Srbov, teh je bilo pred zadnjo, osamosvojitveno vojno okrog 30 odstotkov).

Ljudje največ dela najdejo na področju kmetijstva, lesne industrije in zmeraj bolj tudi, na Hrvaškem skorajda vseprisotnega, turizma. Sprehodimo se po največjih turističnih adutih, znamenitostih in obeležjih Otočca in njegove okolice.

1. Reka Gacka

Reka Gacka, dolga je 61 kilometrov, je naravna znamenitost in vlečni konj turizma na področju Otočca. Na jugovzhodnem robu polja, ob vznožju hriba Godača, izvirata njena najmočnejša izvira Tonkovića vrilo in Majerovo vrilo. O sami kraški reki, počasni in mirni Gacki, bomo sicer pisali v nekem drugem članku, tukaj se bomo posvetili le njeni turistični prepoznavnosti, za začetek omenjamo ribolov.

Turistična skupnost Otočac je zapisala: »Gacka je meka strastnih ribičev. Med ribjimi vrstami je Gacka v svetu znana po potočni postrvi (Salmo trutta). Zaradi obilice hrane potočna postrv v Gacki raste pet do sedemkrat hitreje kot v kateri koli drugi »postrvski vodi« na svetu. Zato kapitalni primerki potočne postrvi iz Gacke pogosto zrastejo do 5 kilogramov. Ribolovna sezona na reki Gacki se začne 1. marca in konča 31. oktobra«.

Ob izviru Gacke v Sincu stojijo mlini, ki še danes obujajo delček nekdanjega življenja na tem območju. V 20. stoletju je na Gacki in njenih pritokih delovalo približno šestdeset mlinov. Mlinski kamni so ob glasnem bučanju vode ropotali neprestano, podnevi in ponoči, vse leto. Ljudje so prihajali sem iz ure in ure oddaljenih krajev Krbave in Like. Žito so večinoma dovažali na volovskih vpregah (konjske vprege so bile redkost), pozimi pa s sanmi.

Tukaj na izviru Gacke je nekoč vse vrvelo od živ-žava, od življenja in ljudi. Vendar se tukaj ni samo mlelo žita. Tukaj so bile tudi žage na vodni pogon, koši za pranje oblačil in »stupe za sukno« (naprave, ki so pomagale pri predelavi ovčje volne). Danes imajo »Vrila Gacke« (izviri Gacke) novo vlogo. Spet se melje, tokrat predvsem zaradi turistov.

Na hrvaškem spletnem portalu www.ams.hr lahko preberemo: »Gacka v svojem rečnem toku ne odkriva čudežev, visokih slapov ali skritih ovinkov, je pa čudež sama. Tam so popolne mini skakalnice pa tudi najlepši travniki na svetu, ki se spuščajo v najčistejšo reko. Na več lokacijah si lahko izposodite kajak, tudi prozornega, tako da lahko na približno osem kilometrov dolgi poti skozi kajak občudujete čistost dna in količino postrvi, po katerih je Gacka najbolj znana.

Gacka in Otočac ponujata čudeže, a jih ne postrežeta na krožniku, čeprav se tudi to nekoliko spreminja. Boljša turistična storitev bo odprla vrata vsem, zagotovo pa bo zmanjšala doživetje prave narave in nedotaknjenih Ličanov. Ker na Otočcu del vašega letnega dopusta ne bo minil v čakanju v vrsti ali deljenju narave s tropom turistov. Izkušnje tukaj so ekskluzivne.«

Poudariti moramo, da reka Gacka ne slavi po osvežilnem kopanju, poleti ima namreč le tam okrog »premrzlih« 12 stopinj Celzija, kot zanimivost pa dodajamo, da reka Gacka pozimi nikoli ne zamrzne. Je pa po dolini reke Gacke prav lepo pešačiti ali pa kolesariti, to spoznava zmeraj več turistov. Še dodatna informacija: za nekoliko zahtevnejši izlet v hribe je najbolje, da se odpravite v smeri Velebita.

Reka Gacka ima sicer še eno posebno turistično točko. To je Hrvaški center za avtohtone vrste kraških rib in rakov, ki se – v osnovi – ukvarja z gojenjem avtohtone vrste potočne postrvi. Zanimivo je, da Gacka pripada jadranskemu bazenu, postrv, ki tam živi, pa je iz »donavske linije«. Predpostavlja se, da je bila Gacka pred ledeno dobo povezana s Podonavjem, vendar se je zaradi tektonskih sprememb ta povezava izgubila. Hrvaški center za avtohtone vrste kraških rib in rakov ima poučen in zanimiv program za vse starosti. Ogledi so lahko skupinski ali individualni, program ogleda pa traja približno eno uro.

2. Muzej Gacke

Muzej Gacke stoji v samem središču mesteca Otočac, ima pa bogato zgodovinsko in kulturno tradicijo, v veliki muzejski zgradbi, ki je bila zgrajena koncem devetnajstega stoletja, pa je razstavljenih kar pet stalnih muzejskih zbirk. V pritličju stavbe so štiri enote, ki jih sestavljajo predmeti iz Japodske arheološke zbirke, spominske zbirke Stojana Aralice, likovne zbirke in zgodovinske zbirke. Peti tematski sklop najdemo v kletnih prostorih muzejske stavbe, sestavljajo pa ga predmeti iz etnografske zbirke.

Skozi tematiko »Otočac skozi zgodovino« je mogoče slediti dogajanju na območju Gacke od daljne prazgodovine, prihodu Rimljanov, nastanku in prvim omembam mesta, boju s Turki, Vojni krajini, prvi in drugi svetovni vojni ter do obdobju gospodarskega in kulturnega razvoja Otočca (Gacke) ter trpljenja v domovinski vojni leta 1991.

Etnografska zbirka v muzeju, skozi razstavljene predmete tradicionalne kulture, značilne za to območje (orodje za izdelavo tekstilnih izdelkov, izdelki iz gline) ter moške in ženske narodne noše, oriše tradicionalno življenje in kulturo Gacke v zadnjih sto letih.

Posebno dragocena je tudi spominska zbirka akademskega slikarja Stojana Aralice, kolorista svetovnega slovesa. Razstavljena so avtorjeva olja na platnu, risbe, njegovi osebni predmeti, dokumenti, fotografije, slikarski pripomočki in knjige. Muzej Gacke izpostavlja: »Poseben del likovne zbirke so risbe domačega ljubiteljskega slikarja Željka Barkovića Barkana. Barkanove risbe s flomastrom so materializacija posebnega videnja sveta, v katerem se briše meja med resničnostjo in iluzijo, videnim in videnim«.

3. Zatočišče za mlade medvede Kuterevo

Velebitsko društvo Kuterevo je bilo ustanovljeno leta 1995 z namenom ohranjanja divjine gorate Hrvaške. Leta 2002 se je v sodelovanju s Hrvaškim centrom za znanje o okolju in Veterinarsko fakulteto iz Zagreba začel edinstven projekt – Zavetišče za mlade medvede, katerega poslanstvo je zagotoviti zatočišče medvedjim sirotam, pa tudi zaščititi medvedji življenjski prostor ter spodbujati trajnostno življenje lokalne gorske skupnosti. Sestavni del programa je izobraževanje obiskovalcev, spoznavanje divjine, medvedov.

V zavetišču za medvede, svojevrstnem turističnem magnetu, v naselju Kuterevo deluje predana ekipa prijateljev narave, ki jo sestavljajo strokovnjaki s področja biologije in ekologije ter laični prostovoljci, ki motive iščejo v veliki ljubezni do medvedov. Vsi nesebično in z veliko truda skrbijo za medvedje prebivalce, v želji, da medvedom zagotovijo ne le varnejšo prihodnost, temveč tudi življenjske razmere, ki so najbližje naravnim.

»O medvedu vemo premalo. In zdi se nam celo, da tudi medved o nas ne ve veliko. Pozna nas le s slabe strani, ker ve, da ga ogrožamo, boji se nas, ker nosimo puško. To zatočišče je poskus pokazati medvedu, da lahko ljudje počnemo stvari tudi drugače. Pravzaprav se učimo od medvedov. Skupaj z medvedi poskušamo ugotoviti, izkusiti, kako lahko človek pomaga medvedu.« Tako piše na uradni spletni strani, www.kuterevomedvjedi.wordpress.com, kjer boste našli tudi kontaktne podatke in informacije o obisku zatočišča za medvede.

4. Razno, vredno turistove pozornosti

Ko se boste sprehajali po mestecu Otoćac vam bo v turistično oko najprej padla župnijska cerkev »Presvetog Trojstva«. Glavna cerkev v mestecu Otočac je imela zelo burno preteklost, večkrat je bila huje poškodovana. Prva cerkev je leta 1648 pogorela v požaru, nova cerkev je bila dokončana šele leta 1702. Ob cerkvi je postavljen zanimiv »Gačanski park hrvatske memorije« (po slovensko bi lahko rekli, »park hrvaškega spomina«).

Gačanski park hrvatske memorije sestavljajo kamniti bloki z vklesanimi obrazi. Gre za zgodovinsko upodobitev na kamnitih skulpturah, ki se navezujejo na to regijo in ljudi, zaslužne za lokalno in nacionalno zgodovino, s čimer se poudarja, da ima tudi tukaj, v Otočcu oziroma starodavni Gacki, korenine hrvaška državnost.

Spominski park se nadaljuje v zelen otoček mesteca Otočac, lepo vzdrževan manjši park (če me spomin ne vara, tudi z otroškimi igrali). Če se boste morebiti nekoliko »bolj radovedno sprehajali tam okoli«, boste zagotovo na simpatičen kip pisatelja Vladimirja Nazorja, ki jaha konja.

O zgodovini mesteca Otočac, pravilneje je reči Gacke, smo že objavili članek z naslovom Otočac: zgodovina Gacke, spletni vodiči pa nas prijazno usmerjajo, da v povezavi z dolgo in slavno preteklostjo – vsaj na hitro – pogledamo tudi naslednje tri turistične lokacije.

Prva je »Pećina v Ličkom Lešću«. Na uradnih straneh Turistične skupnosti Otočac lahko beremo: »Lešćarska Pećina je impresivna, ima veliko odprtino, njena tla se postopoma spuščajo rahlo v globino. Določene arheološke raziskave so dokumentirale sledi zoglenelih kosti divjih živali (delo človeka-lovca) iz mezolitika. Na kosteh so vidne posledice orožja/orodja, sledove te kulture pa najdemo tudi iz poznejšega obdobja Japodov. Tako Pećina v Ličkom Lešću priča, da so jo uporabljali zelo dolgo časa. Vklopite svojo domišljijo in se poskusite vrniti nekaj tisoč let nazaj, čakajo vas vonjave daljne preteklosti«.

Druga je skrivnostno »svetišče boga Mitre«, ki ga najdemo na lokaciji Kraljev Stolac u Špiljničkom polju, nedaleč od aerodroma na Špilniku, približno 2 kilometra od lokalne ceste proti Gospiću. Tam je v skalo vklesan relief, najpomembnejši dogodek Mitrovega kulta – tauroktonija, to je trenutek, ko Mitra ubije bika. Mitra je upodobljen kot mladenič, ki kleči na biku, ga drži za nosnice in ga z drugo roko kolje. Pred Mitrinim svetiščem so potekali obredi, o katerih je dokaj malo znanega.

Tretja je Fortica, – očitno – nekoliko podcenjena turistična atrakcija. Novinarji uredništva Glas Gacke so v zanimivem članku zapisali: »Fortica, hrib nad Otočcem, je danes zelo privlačen kraj, njena kulturna vrednost je znana, vendar še vedno premalo prepoznana in ovrednotena v gospodarskem in turistično-izletniškem smislu.

Naj na začetku omenimo le, da so tam ostanki trdnjave Fortica iz leta 1619, a tudi ostanki še enega precej starejšega raritetnega trikotnega stolpa (!), da je tukaj edinstvena osmerokotna kapela Marije sedmerih žalosti iz 18. stoletja z restavriranimi stropnimi in zidnimi freskami, velikim hrvaškim križem s pletenico novejšega datuma, pa tudi križev pot s 15 postajami – kamnitimi reliefi. Tu je tudi majhen piknik prostor s klopcami, kamen z vklesanim imenom avstrijskega častnika, nenavadna kamnita konstrukcija, zazidan prehod pod severozahodnim pobočjem utrdbe in še vrsta drugih manjših stvari«.

Tako, pa se počasi približujemo koncu prispevka o zelenem mestecu Otočac. Za tiste, ki se svojih izletov, potovanj, spominjate po spominkih, imamo naslednje tri predloge: rdeča »liška« kapa (glavni promotorji so moški člani folklornih skupin), cokli (tradicionalna obutev, ki pa je narejena iz tkanine in ovčje volne?!), med (v teh krajih je zelo kakovosten, lahko pa se tudi sprehodite po številnih »medenih poteh«, kjer vam znajo domači čebelarji na zelo poučen način predstaviti svoje delo).

Od mesteca Otočac se bomo poslovili s stavkom ali dvema o lokalni gastronomiji. Domačini trdijo, da lokalna kuhinja ponuja številne in odlične unikatne jedi. Ne dvomimo, na Hrvaškem se – načeloma – dobro je (in pije). Upamo, da jedi kmalu pokusimo, bo treba čimprej na vsaj dvodnevni izlet. Prav tako si želimo zaviti tudi na lokacijo Majerjevo vrilo (na reki Gacki), kjer nam bo brbončice zagotovo razvajala slavna picerija Ruspante, ki jo je že marsikateri »pizza ocenjevalec« označil za najboljšo picerijo v celotni Hrvaški.

Ps. Fotografije: Turistična skupnost Otočac.