Muzej Apoksiomena

Muzej Apoksiomena na otoku Lošinju je vsekakor eden izmed najpomembnejših muzejev na Hrvaškem. Že uvodoma lahko brez zadržkov zapišemo, da je Muzej Apoksiomena končni rezultat izredno pomembne muzejske (in turistične) zgodbe, ki si zasluži našo iskreno pozornost. Muzej Apoksiomena namreč na izviren način pripoveduje zgodbo o antičnem športniku s popolnimi telesnimi proporci, pokaže nam umetniško delo, ki navdušuje s svojo popolnostjo in lepoto izvedbe.

Muzej Apoksiomena v Lošinju vodi obiskovalce skozi več interaktivnih, barvno raznolikih, prostorov, v katerih se lahko na zelo zanimiv način seznanimo s časovno in prostorsko zaznamovano zgodbo antičnega kipa Apoksiomena – od najdbe v morju pa vse do postavitve v čudovitem muzeju v kvarnerskem Malem Lošinju. Poglejmo podrobneje.

Muzeja Apoksiomena verjetno sploh ne bi bilo, če leta 1996 ali 1997 belgijski turist, potapljač in podvodni fotograf Rene Woutures na 45 metrih morske globine pri otočku Velo Orjule nedaleč od Lošinja ne bi opazil nenavadnega predmeta človeških oblik. Baje pa se je Belgijec kar dve leti odločal in obotavljal, kaj mu je sploh storiti s svojo najdbo, preden jo je vendarle, kakor pač velevajo strogi evropski zakoni, prijavil hrvaškim oblastem.

Izkazalo se je, da gre za kip, ki je obtičal med skalama in katerega desna stran (del hrbta, glave, vratu in noge) je bila zasuta z morskim peskom in muljem. Dragocena najdba je bila ministrstvu za kulturo Republike Hrvaške prijavljena z zamudo leta 1998 in zato so kip previdno, šele 24. aprila 1999, na površje dvignili policijski potapljači ter strokovnjaki ministrstva za kulturo in zadrskega arheološkega muzeja.

Takoj se je začelo izredno zahtevno in dolgotrajno restavratorsko delo, ki pa so ga hrvaški strokovnjaki, ob pomoči italijanskih kolegov, opravili izredno profesionalno, za svoje natančno delo so prejeli številne svetovne pohvale in nagrade. Restavratorska dela na kipu so bila po izvleku iz morja zaupana Hrvaškemu restavratorskemu zavodu iz Zagreba in so trajala polnih 6 let, cena obnove kipa Apoksiomena pa je bila kar devet milijonov evrov, so zapisali pri časopisu Delo.

Po skoraj dveh letih začetne desalinizacije so kip Apoksiomena, ki je bil prekrit z gostimi morskimi sedimenti in algami, restavratorji čistili izključno mehansko, brez uporabe kemikalij, s katerimi bi ga lahko dodatno poškodovali. Najraznovrstnejši material se je nabral tudi v votli notranjosti kipa Apoksiomena, ob koncu prenove pa so oblikovali še posebno notranjo oporo, svojevrstno konstrukcijo, ki prevzema vso težo kipa in tako razbremenjuje poškodovano stegno desne noge hrvaškega Apoksiomena.

Po zahtevnih in izredno dolgotrajnih restavratorskih delih je nato kip lošinjskega Apoksiomena najprej nekaj let gostoval v nekaterih najpomembnejših svetovnih muzejih (pariški Louvre, londonski Britanski muzej, J. P. Getty Museum v Los Angelesu, Palazzo Medicci Ricardi v Firencah, na ogled je bil tudi v Ljubljani, Zagrebu, Reki, Osijeku, Dubrovniku in Splitu), kar je še en neizpodbiten dodaten dokaz pomembnosti »hrvaškega Apoksiema«.

192 centimetrov visok in približno 300 kilogramov težak kip, hrvaški Apoksiomen, je bronast kip atleta, domnevno rokoborca, ki si po vadbi z majhnim ukrivljenim strgalom čisti plast olja, peska in potu s telesa. Atleti so si namreč telo pred vadbo običajno namazali z oljem, še posebej rokoborci in boksarji, ki so naoljeni lažje spolzeli iz nasprotnikovega prijema (tudi kodrasti lasje hrvaškega Apoksiomena izgledajo, kot da so »polni olja«). Strganje (umivanje) telesa po vadbi (gr. apoxyesis) je bil v antični umetnosti priljubljen motiv za upodabljanje atleta – tako je kip dobil ime Apoxyomenos oziroma Apoksiomen.

Na MMC RTV SLO so zapisali: »Kot ocenjujejo, je bil »lošinjski ali hrvaški Apoksiomen« narejen v drugem ali prvem stoletju pred našim štetjem. Danes je na svetu ohranjenih le še sedem takšnih kipov atletov, kopij osnovnega izvirnika, ki je verjetno nastal v 3. ali 4. stoletju pred našim štetjem, izdelal naj bi ga Daip, sin najbolj znanega grškega kiparja Lizipa. Slogovno kip Apoksiomena uvrščajo med klasicizem in helenizem.

Število kopij priča, da je bil originalni kip v antiki nadvse priljubljen. Med danes ohranjenimi različicami je najbolj znan tisti, ki so ga v 19. stoletju našli v Efezu in je razstavljen v umetnostnozgodovinskem muzeju na Dunaju, je pa lošinjski Apoksiomen najbolje ohranjen (opomba: kipu je manjkal le majhen prst na levi roki).

Strokovnjaki predvidevajo, da je bil hrvaški Apoksiomen odvržen v morje na začetku 1. stoletja zaradi slabega vremena in posledične nevarnosti, da bi se ladja prevrnila, ali kot daritev božanstvom za varen prehod skozi Osorski prekop na poti do cvetoče destinacije v severnem Jadranu«.

Ena od teorij ugiba, da pa je kip Apoksiomen padel s krova, ko so se na tovorni ladji pretrgale sidrne vrvi. Resnice o tem, ali je kip v morje padel ali so ga vanj vrgli, očitno ne bomo izvedeli nikoli, saj v bližini niso našli veliko dokazov, le nekaj delcev amfor in kos ladijskega sidra. Ker o razbitinah kakšnega antičnega plovila ni bilo sledu, strokovnjaki sklepajo, da je ladja varno odplula naprej.

Aprila leta 2016 je kip Apoksiomen, po večletnem večjem hrvaškem kreganju znotraj političnih, lokalnih in kulturnih krogov, dva tisoč let staro umetnino so namreč želeli razstavljati tudi v Zagrebu, Reki in Zadru, vendarle našel svoje stalno domovanje in sicer na že »znanem, domačem« otoku Lošinju in s tem so odgovorni vendarle ustrezno potrdili svetovno prakso razstavljanja pomembnih najdb v bližini samega mesta, kjer so bile odkrite oziroma najdene.

Muzej Apoksiomena se nahaja v palači Kvarner na sami obali, na »rivi«, v Malem Lošinju, na otoku Lošinju, prenova stare, zapuščene palače v muzej je stala tri milijone evrov. Palača Kvarner je bila med domačini poznana predvsem po nekoč čudoviti plesni dvorani, zadnjih nekaj let, preden so jo začeli preurejati v Muzej Apoksiomena, pa je vidno in hitro propadala.

Moderen in nadvse domišljen prestižen objekt kulture, Muzej Apoksiomena, ki ga vsako leto obišče nekaj deset tisoč obiskovalcev, sta izredno premišljeno in s polno domišljije zasnovala arhitekta Idis Turato in Sašo Randić, ki sta navdih za ureditev muzejskih sob črpala večinoma iz likovne umetnosti, predvsem iz italijanske neoavantgardne smeri spacializem iz 60. let preteklega stoletja ter iz del Lucia Fontane, Alberta Burrija in posebej Enrica Castellanija.

Muzej Apoksiomena je v letih svojega obstoja postal eden najbolj prepoznavnih simbolov in zaščitnih znakov Lošinja (kar pa niti ni čudno, saj je sedaj tam streho nad glavo našel star bronast športnik, zagotovo najbolj znan Lošinjčan :-)). Glede na to, da ima Apoksiomen skorajda kisel ali žalosten nasmeh, hkrati pa je tudi zelo pomemben za celotno lokalno skupnost, bi lahko rekli, da je kip svojevrstna »lošinjska Mona Liza«.

Turistična skupnost otoka Lošinja je zapisala: »Ta edinstven muzej je posvečen kipu Apoksiomenu, katerega zgodba se začne že ob vhodu, v modri sobi v pritličju. Predvideno je, da se bo skupina obiskovalcev od 15 do 20 ljudi v časovnih intervalih 30-ih minut sprehodila skozi vse prostore muzeja, ki vodijo do osrednjega prostora, kjer se nahaja kip.

Devet muzejskih prizorov (devetih sob, ki so v različnih barvah) zagotavljajo posebna čutna doživetja, tako da lahko obiskovalci s pomočjo okusa, vonja, sluha in vida na individualiziran način v celoti doživijo kip oziroma celoten Muzej Apoksiomena, hkrati pa tudi celoto destinacije otoka Lošinja, t.i. otoka vitalnosti, kot enega izmed najlepših krajev v celotnem Sredozemlju.

Po ideji in projektu arhitekturnega biroja d.o.o. Randić-Turato predstavljata muzej in razstava Apoksiomena prostorsko materializacijo scenarija in obreda prehoda skozi sobe in hodnike, ki utelešajo arhitekturo, programirano s spremljajočo razstavo in postavitvijo kipa. Dolgo se je postavljalo vprašanje, kako predstaviti tako popolno skulpturo, ki je nekako izven časovnega in fizičnega konteksta, ki mu je bila namenjena, in hkrati ustvariti vznemirljivo in razumljivo muzejsko postavo.

Tako se je porodila ideja o devetih časovno in prostorsko oblikovalsko ločenih prizorih, v katerih obiskovalci že od vstopa v muzej z različnimi čutili doživijo Apoksiomenovo celotno zgodbo od njegovega podvodnega odkritja pa vse do ponovne vrnitve na otok Lošinj. Ta ureditev in prepletanje muzejske vsebine na eni strani in javne namembnosti na drugi strani po besedah ​​arhitekta Idisa Turata omogoča spoznavanje različnih delov in vsebin lošinjske muzejske stavbe.

Muzej Apoksiomena je bil zasnovan v nasprotju z dosedanjim pojmovanjem muzejev, glede na popolnoma individualiziran pristop k predstavitvi (edinega) artefakta. Gre za popolnoma različna pojmovanja lepote. Na eni strani imamo popolnost kipa Apoksiomena, medtem ko po drugi strani stari kvarnerski dvor, ki sega v 19. stoletje, predstavlja arhitekturno nadgradnjo 21. stoletja. Lahko bi rekli, da je sama podoba muzeja edinstven spoj antike in moderne dobe, v kombinaciji z značilnostmi lošinjskega arhipelaga.

Čar je ravno v diametralno nasprotni lepoti časovno tako oddaljenih ‘svetov’. Gre za popolnoma nov, do sedaj neopisan pristop do muzejev na teh območjih. Sodoben, avantgarden Muzej Apoksiomena, potegoval se je tudi za naslov evropskega muzeja leta,  izpolnjuje vse uporabne arhitekturne prvine, ki jih muzejska postavitev zahteva in pri obiskovalcu že od samega začetnega vstopa v muzejske prostore uspešno spodbuja učinek nenehnega presenečenja.

Muzej Apoksiomena – seveda – izpolnjuje prav vse stroge in zelo zahtevne tehnične pogoje, npr. z natančno reguliranim ogrevanjem in hlajenjem glede na posamezen letni čas, nadzorom vlage itd. Prostor stalne razstave Muzeja Apoksiomena se prepleta z javnimi prostori, ki pogostoma služijo različnim družabnim in kulturnim dogodkom ter programom. S tem je dosežena večnamenska možnost njegove uporabe. Muzej Apoksiomena je zaradi tega vitalen prostor, ki živi paralelno, dvojno življenje.«

»Odprtje Muzeja Apoksiomena je velik korak za Lošinj in njegove prebivalce. S krepitvijo kulturne ponudbe otoka vitalnosti in sodobnim pristopom h kulturnemu turizmu, poleg športnega in zdraviliškega turizma, se na široko odpirajo vrata celoletnemu turizmu. To je še en korak k našemu prepoznavanju na svetovni ravni. Kombinacija zdravja in kulture je zagotovo dober recept za krepitev našega gospodarstva in turistične destinacije«, je ob odprtju Muzeja Apoksiomena ponosno poudarila direktorica Turistične skupnosti mesta Mali Lošinj.

Kolinda Grabar Kitarović, takratna predsednica Republike Hrvaške, pa je ob odprtju Muzeja Apoksiomena poudarila: »Apoksiomen je postal del identitete Malega Lošinja in hrvaškega Jadrana. Nocoj praznujemo njegovo vrnitev v rodni Lošinj, v pravem obredu lepote, umetnosti in kulture. Muzej Apoksiomena ni le prostor za razkazovanje starodavnega kipa, to je prostor, ki dokazuje, da hrvaška stroka dosega svetovni vrh znanja in profesionalnosti. Prepričan sem, da je Muzej Apoksiomena in ves trud in znanje, vtkano vanj, ena najboljših potrditev hrvaške odličnosti na evropskem kulturnem parketu«.

Natančen opis sprehoda po samem Muzeju Apoksiomena bomo opravili v nekem drugem članku. Za pokušino dodamo le nekaj odstavkov. Na MMC RTV SLO so zapisali: »Vsaka izmed devetih sob ima svojo barvo. V njih je mogoče vonjati različne sredozemske rastline, prisluhniti glasbi in spoznavati strokovne zgodbe o zgodovini kipa. Apoksiomen je razstavljen v najvišjem nadstropju palače, v deveti sobi. Ta je v celoti pobeljena, da nič ne moti pogleda na edini muzejski eksponat – 192 centimetrov visok črn kip moškega«.

Na spletni strani www.underdreamskies.com pa Mija Dropuljić med drugim očarano navrže: »O samem muzeju sem od prijateljev, ki so ga obiskali, slišala same pohvalne besede. Da je zanimivo, da je zabavno, da je poučno in da je vizualno pravi spektakel. Iskreno povedano, velikokrat sem se vprašala, koliko pozornosti obiskovalcev lahko pritegne muzej, ki je posvečen le enemu eksponatu. Enemu. Torej mora biti poseben«.

Avtorica dodaja: »Muzej je od zunaj videti kot vsaka stara lošinjska stavba. Toda takoj, ko stopite v njegov prostor, vam je popolnoma jasno, da ste vstopili v edinstveno arheološko-arhitekturno kulturno dediščino«. Očaranost se čuti tudi iz besed na spletni strani www.dblog.hr: »Ta muzej diši. Diši po soli, olivah, potrpežljivosti, predanosti, posebnosti. Dejansko Apoksiomen ne bi mogel dobiti lepšega muzeja od tega«.

Na slovenski spletni strani www.outsider.si so na Muzej Apoksiomena pogledali nekoliko širše: »Že dolgo namreč ne gre le za kip; po Apoksiomenu so poimenovani hotel, pica, gurmanski meni, aromatska terapija, krema, masaža, med, čaj, sladica, rogljiček, majica, maskota in še nešteto drugih produktov. Tudi zato muzej ne predstavlja le zgodovine in umetniškega pomena skulpture, ampak tudi njegov sodobni medijski in komercialni vpliv. Arhitektura pa se od zgodbe ne poskuša distancirati in ji ne ponuja nevtralnega okvirja – nasprotno, nebrzdano se pridruži zapeljevanju in fasciniranju ter kot pristranski, a slikovit in očarljiv spremljevalec vodi obiskovalca od scene do scene«.

Kaj povedati ob koncu? Lošinj je, po mnenju številnih strokovnjakov s področja turizma, dober primer odličnega vodenja turistične destinacije.

Ta muzej, Muzej Apoksiomena, pred katerega se je posrečeno usidrala še lesena tovorna barka Nerezinac, ki je menda največja stara lesena barka na Jadranu, pa je le še dodaten, pomemben razlog prihoda na otok, ki po kvaliteti sodi zelo visoko, morebiti celo med turistične destinacije s petimi zvezdicami?! Muzej Apoksiomena je – očitno – muzej, ki ga je treba »nujno doživeti«.

Ps. Uredništvo www.pag.si, slovenskega portala o hrvaškem turizmu, se za pomoč pri pripravi članka ter fotografije, iskreno zahvaljuje Turistični skupnosti Lošinj in Muzeju Apoksiomena.