Moreška, ples z meči

Plesi z meči so omenjeni skozi več-stoletno svetovno zgodovino. V Afriki, Aziji in Evropi obstajajo zelo različne tradicije plesov z meči. Na www.pag.si bomo, kot portal specializiran za hrvaški turizem, luči žarometov tokrat usmerili na otok Korčulo. Tam se namreč še vedno izvajata in sta izredno popularna, obožujejo pa ju tudi obiskovalci oz. turisti, plesa moreška in kumpanija. Tokrat bomo nekaj odstavkov namenili nekoliko bolj znani moreški, ki se pleše le v mestu Korčula, torej je moreška značilna le za mesto Korčula.

Lahko bi rekli, da je moreška nekakšen »romantičen bojni ples z meči«, ki je nastal v času dvanajstega, trinajstega stoletja v Sredozemlju. Domneva se, da je ples moreška na Korčulo prišel v šestnajstem stoletju iz Španije, preko južne Italije in Dubrovnika. Moreška je bila v renesansi zelo priljubljena dramska in plesna zvrst v Sredozemlju, prisotna pa je bila tudi v drugih evropskih državah (npr. v Franciji, Nemčiji in Angliji).

Moreška se je v tistem obdobju izvajala tako na področju ljudske kulture oz. folklore kot v elitnih družbenih krogih (na primer na dvornih slavjih ali kot ples v operah sedemnajstega stoletja).

Kasneje, skozi stoletja, je moreška izginila iz Sredozemlja, tako da jo je danes mogoče videti le ponekod, na Korčuli, tukaj mislimo predvsem na mesto Kurčula, pa je globoko zakoreninjena in je v sedanji obliki kot privlačen bojni ples z meči edinstvena na svetu.

Moreška zelo na kratko: dokaj preprosti plesni gibi so povezani z mečevanjem, največkrat pa z dramskim dejanjem, katerega vsebina je boj dveh skupin, črnih in belih (dobrega in zla), večinoma kristjanov in nekristjanov, Špancev in Mavrov in podobno. Poglejmo podrobneje.

Ime “moreška” izvira od Mavrov – Moriscos, zato je nastala beseda morisco v španščini in moresca v italijanščini. Mavri so prvotno nomadsko berbersko ljudstvo v Severni Afriki, ki so se v sedmem stoletju spreobrnili v muslimansko vero.

Wikipedija nas nadalje poduči: »Muslimani (in med njimi Mavri) so Iberski polotok zavzeli v zgodnjem srednjem veku, natančneje leta 711, ko so prepluli Gibraltarsko ožino, porazili Vizigotsko kraljestvo ter na delu današnje Portugalske ter južne Španije do Pirenejev ustanovili Kordobski kalifat, ki so ga nasledile Taife.

Leta 721 so tudi na drugi strani Pirenejev vdrli na ozemlje, ki danes sodi pod Francijo. Leta 732 je v bitki pri Poitiersu španske Arabce premagal Karel Martel in zaustavil njihovo prodiranje v Francijo. Karel Martel je tako postal znan kot rešitelj Zahoda, konec arabske nadvlade pa je bil šele ob koncu rekonkviste leta 1492, ki je tudi ena od mogočih letnic za končanje srednjega veka na Pirenejskem (Iberskem) polotoku«.

Verjame se, da je bila prva moreška izvedena v Lleidi v Španiji leta 1150 v spomin na izgon Mavrov, vendar so se podobni plesi z meči razširili po vsej katoliški Evropi do konca štirinajstega stoletja.

Prvi podatki o moreški na območju Hrvaške, segajo v leto 1273, v znameniti Trogir (v bližini Splita). Prvi pisni dokument, nedvomni dokaz, o moreški na Korčuli, akt korčulanskog kneza Paula Paskvaliga, ima datum 7. marec 1666.

Kakor je znano, se moreška danes na Hrvaškem izvaja le še v mestu Korčula na otoku Korčula. Hrvaška wikipedija omenja, da se je moreška s svojim razvojem na Korčuli spreminjala glede na spremembe v družbenem in političnem kontekstu.

Še posebej pa je zanimiv naslednji odstavek: » … Vendar novejša različica korčulanske moreške, ki jo izvajajo še danes, simbolizira spopad med Turki in Mavri. Konflikt nastane zaradi Bule – ujete zaročenke Osmana – belega kralja. Zaljubil se je vanjo in ujel ga je črni kralj Moro, ki jo skuša pridobiti zase. Vendar ona ostaja zvesta Osmanu, ki napade Arabce, jih premaga in osvobodi Bulo. Turško-arabski spopadi bi lahko bili navdih za bitko, v kateri so bili namesto kristjanov v starejši različici predstave za zmagovalce v moreški razglašeni Turki. Dubrovnik je namreč ohranjal odlične odnose s turškim Carigradom, predvsem zaradi pomembne karavanske trgovine preko Dubrovniške republike«.

Kakorkoli (naj zmagajo kristjani ali Turki), moreška je v ožjem pomenu stilizirana, plesno-kostumska, upodobitev bitke, torej bojnega plesa (Hrvati radi uporabljajo besedno zvezo »ples od boja«) dveh nasprotujočih si vojsk. Stari arhivski dokumenti z gotovostjo potrjujejo izvajanje moreške v Korčuli v sedemnajstem stoletju, čeprav se domneva, da je ta »igra z meči« vendarle starejša (segala naj bi v šestnajsto stoletje, bila pa bi povezana z vadbo sabljaških tehnik, zapišejo na spletni straneh turistične skupnosti mesta Korčule).

Hrvaški portal otoci.eu zapišejo: »Moreška ni le bojni ples, zanjo je značilna tudi dramska zasnova. Moro, sin Črnega kralja, je namreč ugrabil dekle (ime ji je Bula) Belega kralja. Bula zavrne Mora in po krajši dramatični akciji se vojski obeh kraljev soočita, spopadeta. Po sedmih različnih figurah (imenovanih »kolap«) je vojska črnega kralja poražena, Moro pa v znak poslušnosti preda orožje in dekle Bulo. Obstaja več razlag o tem, kaj predstavlja boj obeh vojska, vendar smo v eno stvar lahko zagotovo prepričani – dobro zmaga nad zlim«.

Booking portal apartmanija.hr je o moreški zapisal naslednje poetične besede: »Korčulani so na Moreško zelo ponosni, prenašajo jo iz roda v rod, z očeta na sina, ena najpomembnejših želja vsakega Korčulana pa je biti »moreškant» (opomba – izvajalec moreške).

Zato je moreška za Korčulane več kot igra sabljanja, je del življenja, o njej se govori v vsaki korčulanski družini. Moreška je zadnja desetletja neizogiben del turistične ponudbe in najbolj prepoznaven turistični produkt mesta Korčula.

Turisti lahko moreško doživijo v izvirnem ambientu korčulanskih stolpov in obzidja. Takrat se hkrati zlijejo glasba, pisani kostumi, iskrice mečev in soj bakel z živo kuliso obzidja Korčule.

Najpomembnejša predstava moreške se odvije 29. julija, na dan sv. Todorja, zaščitnika mesta«.

Ob koncu le še enkrat poudarimo naslednje: moreška predstavlja korčulansko identiteto in ponos, pa tudi stoletni boj za svobodo. Po drugi strani pa bo tudi turističnim obiskovalcem Korčule plesni spektakel moreška še zelo, zelo dolgo ostal v prijetnem spominu.

Fotografije: Turistična skupnost Korčule (in fotograf  Damir Pačić).