Marija Bistrica, največje hrvaško romarsko svetišče

Marija Bistrica! Pomoč pri zdravju bolnih, zatočišče grešnikov, tolažba žalostnih, »središčno mesto« v življenju vernikov hrvaškega naroda, ki tukaj iščejo svoj duševni mir  – vse to in še več je znamenito Marijino svetišče v Mariji Bistrici. Že na škofovski konferenci nekdanje Jugoslavije 3. decembra 1971 so hrvaški škofje razglasili svetišče v Mariji Bistrici za »hrvaško nacionalno svetišče Božje matere Bistriške«. 24. in 25. maja 1974 je v Mariji Bistrici potekal prvi hrvaški narodni  marijanski kongres.

1. oktobra 1978 sta Marijo Bistrico obiskala misijonarka ljubezni Blažena mati Terezija in bengalski misijonar opat Ante Gabrić. Tretjega oktobra 1998 je kraj Marija Bistrica (z nekaj več kot 1000 prebivalci, kraj leži na severnih obronkih Medvednice, na 191 metrih nadmorske višine) obiskal tudi papež Janez Pavel II. Sveti oče je blagoslovil tako kraj kot Marijino svetišče, na prošnjo zagrebškega nadškofa Josipa Bozanića pa je pred 500.000 romarji nekdanjega zagrebškega nadškofa in bistriškega romarja, kardinala Alojzija Stepinca, razglasil za blaženega.

Sveti oče Janez Pavel II. je svoje veselje ob obisku Marije Bistrice povzel približno takole:  „Že dolgo sem si želel obiskati svetišče Gospe Bistriške. Božja volja je bila, da se mi ta želja uresniči ob razglasitvi za blaženega Alojzija kardinala Stepinca.” Tudi zato naj nas nikakor ne preseneča podatek, da v zadnjih letih vsaj 800 tisoč vernikov, predvsem romarjev iz vse Evrope, vsako leto obišče zagorsko Marijo Bistrico.

“Verniki Marijo pojmujemo kot mater, zavetnico, pomočnico in priprošnjico. Romarski duh je nedvomno povezan s češčenjem Marije in zaznamuje duhovnost slovenskega naroda,” je v velikem intervjuju leta 2019 za MMC RTV SLO dejal duhovnik Matjaž Celarc. »Z romanjem se spomnimo Marije kot matere, zavetnice, priprošnjice, ob njej pa hkrati zremo tudi v naš cilj. Življenje lahko razumemo kot romanje, katerega cilj je pri Bogu. Marija ga je že dosegla, mi smo še na poti,« še dodatno razloži duhovnik Celarc.

Češčenje Marije ima pri številnih narodih, tudi Hrvatih, prav posebno mesto. Sveta Marija ali Blažena Devica Marija ali Mati Božja (tudi Madonna – italijansko za Moja Gospa) je našla poseben prostor v Mariji Bistrici, v romarski cerkvi »Majke Božje Bistričke«, ki se nahaja okrog 30 kilometrov severneje od Zagreba, hrvaškega glavnega mesta.

Poleg čudovite cerkve – bazilike – je na ogled še Kalvarija s postajami križne poti, ki vsaka zase predstavlja izredno umetniško delo znanih hrvaških kiparjev. Za hribom Kalvarije, v oazi miru, se nahaja samostan Bosonogih karmeličanskih sester, med znamenitosti Marije Bistrice pa lahko štejemo tudi: cerkvico blaženega Alojzija Stepinca na odprtem, kapelico svetega Roka v Podgradu, kapelico Matere Božje na Vinskem vrhu, park skulptur, galerijo Hudek in (nedokončane) freske na arkadah (umetnika Krsta Hegedušića). V okolici bazilike Marije Bistriške je možno videti ogromno marmornatih plošč, na katere so vklesane številne zahvale za ozdravitev, ki verujočim pričajo o velikem pomenu in moči Matere Božje.

Pogled v daljno preteklost nam razkrije, da je bila župnijska cerkev Bistrica v dokumentih prvič omenjena že leta 1334. Po odkritju lesenega gotskega kipa Marije z otrokom (1684) in številnih zabeleženih čudežih povezanih s tem slovitim črnim kipom, so v osemnajstem stoletju cerkev sv. Petra in Pavla preimenovali, odtlej je bila posvečena sveti Blaženi Devici Mariji. Hrvaški parlament (sabor) je že leta 1715 podaril glavni oltar v čast Gospe Bistriške.

Velik požar je leta 1880 zelo močno poškodoval celotno cerkev razen glavnega oltarja s kipom Gospe Bistriške, ki je ostal popolnoma nedotaknjen. Cerkev je bila prenovljena že leta 1883, dobila je mnogo večjo podobo po načrtih arhitekta Friedricha von Schmidta in njegovega učenca Hermanna Bolléja. Štiri desetletja pozneje, leta 1923, je papež Pij XI. dodelil bistriškemu svetišču naziv manjše bazilike. Takšen naslov cerkveni dostojanstveniki podeljujejo samo pomembnejšim katedralam, župnijskim cerkvam in svetiščem.

Iz že napisanega je zlahka razvidno, da se zgodba v Mariji Bistrici vrti predvsem okrog Blažene Device Marije oziroma »njenega črnega kipa«. Poglejmo podrobneje, skočimo stoletja nazaj. Kip Božje porodnice z malim Jezusom v višini 113-ih centimetrov je delo »neznanega ljudskega umetnika, obrtnika«, sega pa v poznejša leta 15-ega stoletja. Kip zagotovo ne moremo šteti med odlična  umetniška dela,  vendar se pomen in moč »črnega kipa« zagotovo kaže v njegovem verskem in narodnostnem kontekstu.

Kip Matere božje Bistriške strokovnjaki »uvrščajo med črne Madone«, čeprav so med obnovo odkrili, da temna barva kipca ni prvotna. Kip Marije z majhnim Jezusom v naročju se je sprva nahajal v Marijini kapeli na Vinskem Vrhu, nedaleč od Marije Bistrice, leta 1545 pa so v strahu, da ga bodo uničili Turki v enem izmed številnih vpadov, skrili v zgoraj omenjeno župnijsko cerkev. Kip so prvič iz zidne niše »izbrskali« leta 1588. Kmalu zatem so kip ponovno, zaradi muslimanske nevarnosti z vzhoda, spet zazidali (pod glavno ladjo) ter ga  leta 1684 »našli« še drugič.

Selitev kipa, njegovo skrivanje in dve ponovni najdbi so vzbujali močno vero v njegovo čudežno, božjo moč. Kmalu po drugi najdbi ter po različnih čudežih in ozdravitvah, ki naj bi se zagotovo zgodili v Mariji Bistriški, po prizadevanjih zagrebškega škofa Martina Borkovića, ko črno Marijo postavijo na častno mesto, začno v Marijo Bistriško prihajati številni romarji.

Zagrebški nadškof dr. Antun Bauer je leta 1935 z zlatimi kronami okronal čudežni kip Marije in malega Jezusa ter razglasil Marijo za kraljico Hrvatov. Kroni sta izdelani po vzoru starih hrvaških kraljevskih kron in sta darilo hrvaškega naroda. Priložnostno pridigo in posvetitev je pred 30.000 verniki izrekel tedanji nadškof-koadjutor blaženi Alojzije Stepinac.

Kar je npr. Francozom Lourdes, Portugalcem Fatima, Italijanom Loreto ali Vatikan, Poljakom bazilika Božjega usmiljenja (Kraków-Łagiewniki), Avstrijcem Mariazell, Madžarom bazilika sv. Mihaela (Máriapócs), je Hrvatom (zelo živopisna, predvsem ob Marijinih cerkvenih praznikih) Marija Bistrica. Vsekakor pa je Marija Bistrica lahko izredno lepa izletniška točka tudi za vse novodobne (verske) turiste.

Na Hrvaškem so med pomembnejšimi centri verskega turizma tudi Trsat (Reka), Sinj, Vepric (pri Makarski), Aljmaš (Osijek). Čeprav leži na ozemlju Bosne in Hercegovine, moramo obvezno omeniti tudi Medžugorje, ki ga obišče na stotisoče vernikov na leto, med njimi pa se znajde  tudi mnogo radovednih (slovenskih) morskih dopustnikov iz Dalmacije, ki se tja odpravijo na enodnevni izlet.

Ps. Za fotografije se zahvaljujemo turistični skupnosti Marija Bistrica in fotografu Srečku Budeku.