Compare Listings

Kova Experince, prikaz življenja rudarjev v Raši

Kova Experience, rudniška atrakcija

Kova Experience je turistična tura, na kateri obiskovalci doživimo dan iz življenja raškega rudarja: od oblačenja za delo in prevzema delovne opreme, sprehoda po rovih in podzemnih hodnikih rudnika Raša do prihoda v rudarsko – sedaj muzejsko – stanovanje, kjer lahko pokukamo v nekdanji rudarski vsakdan.

Kova Experience, rudniška atrakcija

Pod vodstvom izkušenih vodičev bomo spoznali bogato zgodovino rudarstva v mestecu Raša, tam na jugu Istre, v neposredni bližini Labina, prisluhnili zgodbi o zahtevnosti in nevarnosti rudarskega dela, beseda pa bo stekla o povezanosti rudarjev, pa tudi o vlogi žensk v rudarstvu in njihovih družin. Največja hrvaška podzemna znamenitost, delno prenovljeni rudnik Raša, je hipoma, od svojega odprtja poleti 2023, postal prava turistična atrakcija. Poglejmo si Kova Experience, podzemno rudarsko mesto, nekoliko podrobneje.

Kova Experience: ogledna turistična pot traja slabe tri ure, na njej pa bomo lahko obiskovalci občutili, kako so rudarji vsak dan vstopali v podzemlje, hodili v škornjih po blatu po poti, po kateri so rudarji stoletja hodili v službo, dosegli izkope, kjer so tu in tam morali delati tudi leže. Skozi dva podzemna rova – Raša in Karlota, ki sta med seboj povezana, pridemo do velike galerije rudnika, kjer si lahko ogledamo originalne, izredno velike, stare rudarske stroje. Mimogrede, rudarji v samem rudniku v Raši so delali do 500 metrov pod morsko gladino in 219 metrov nad morjem, samo ta – posamezen – rudnik je imel okrog 400 kilometrov rovov.

Med dodatne vsebine turistične ture »Kova Experience« ob kilometer in pol dolgem sprehodu po samem rudniku spadajo še: ogled manjšega rudarskega muzeja, t.i. »Kovarske kuće Arsijane« (tam makete prikazujejo princip rudarjenja in raške rudnike, na ogled je tudi postavljeno rudarsko stanovanje), manjša degustacija lokalnih specialitet in možnost nakupa pristnega rudarskega spominka za trajen spomin.

Barbara Ban, kliknite na njeno »luštno« spletno stran HelloIstria o muzeju v tekstu z naslovom Rudnik Raša: Nakon 60 godina ponovno oživio podzemni grad zapiše: »V sklopu Kovarske kuće Arsia si lahko ogledate tudi, kako je izgledalo vsakdanje življenje rudarjev zunaj rudnika. Vstopite v majhno rudarsko stanovanje izpred 40 ali 50 let, kjer začutite duh življenja Rašanov in Labinjanov po drugi svetovni vojni. Vstopate v bližnjo preteklost. Za tiste starejše generacije bo to spomin na mladost«.

Na uradni spletni strani www.arsiana.hr lahko vidimo, da je turistično doživetje Kova Expierence razdeljeno takole: aperitiv dobrodošlice, zaščitna oprema za vstop v rudnik, strokovno vodstvo skozi rov rudnika, rudarska fotografska točka, rudarska malica. Cena vstopnice za odrasle je 30 evrov, otroci (le med 14-im in 18-im letom) pa bodo morali odšteti 10 evrov.

»Upravitelji Kova Experience«, sedanjega »turističnega rudnika«, poudarjajo: Vstop v rudnik je na lastno odgovornost. Priporoča se obutev, ki je namenjena športnim aktivnostim na prostem. Otrokom, mlajšim od 14 let, in upokojencem z zmanjšano telesno pripravljenostjo, vstop v sam rudnik ni dovoljen. Vstop odsvetujemo tudi osebam s klavstrofobijo ali boleznimi dihal in srca ter psihično in fizično slabše pripravljenim«.

Temperatura u rudniku je, skozi vse leto, konstantnih 12 do 13 stopinj Celzija, zato se tudi ustrezno, toplo, oblecite. Kova Experience je turistom na ogled ob delavnikih od 7.00 do 15.00 ure. Zaradi omejenega vstopa se priporočajo prijave, klik na https://arsiana.hr/prijave/, lahko pa jim tudi pišete na elektronski naslov info@arsiana.hr.

Čeprav je nekdanji premogovnik zaprt, njegova preureditev v turistično atrakcijo obiskovalcem odpira nove priložnosti za raziskovanje in doživljanje te pomembne in zanimive plati hrvaške zgodovine. Občina Raša je že pred leti prepoznala vrednost rudarske zgodovine in v ta ambiciozen projekt z vizijo ustvariti »perspektivno, zanimivo in turistično privlačno območje«, ki bo živelo z in od rudnika, tako kot nekoč, vložila 870 tisoč evrov, sama dela za odprtje celotnega turističnega projekta do trajala dobro leto in pol. Rezultat je kilometer in pol dolg predor Karlota, ki je zdaj prehoden in sprejema turistične avanturiste.

Ko je bila končana revitalizacija raške rudarske dediščine, ob samem odprtju turističnega projekta Kova Experience, poleti 2023, je županja Občine Raša Glorija Paliska, tudi sama rudarjeva vnukinja, izpostavila: »v Raši imamo nekaj, kar so nam zapustili naši predniki, imamo rudarsko dediščino, ki jo varujemo in razvijamo, in danes smo ponosni, da lahko predstavimo projekt, s katerim smo se ukvarjali zadnjih šest let. Naš cilj je ustvariti perspektivno, zanimivo in turistično privlačno območje, ki bo živelo od in z rudnikom ter njegovo zgodovino«.

Jasmin Mahmutović, direktor Turistične skupnosti Raša, je poudaril tudi, da gre za kapitalni projekt revitalizacije rudarske dediščine: »Mnogi, predvsem rudarji, niso pričakovali odprtja rudnika, ampak po letih trdega dela, smo vendarle uspeli dokončati projekt, ki je jedro bodoče revitalizacije rudarstva na območju občine Raša, v prihodnje pa ga bomo nenehno razvijali in mu dodajali še dodatne spremljevalne vsebine«.

Odprtju projekta Kova Experience so prisostvovali tudi nekateri nekdanji rudarji. Izudin Fejzić, je v rudniku Raša delal od leta 1974 pa do njegovega zaprtja. Za hrvaški medij www.GlasIstre.hr je rudar povedal: “V Sloveniji sem končal rudarsko šolo, vendar nikoli nisem načrtoval dela v rudniku. V raške rudnike sem prišel le za eno leto, toda delo me je posrkalo, delal sem brez premora, vse do zaprtja rudnika.

V Istro, v Rašo, sem iz Bosne pripeljal družino in poti nazaj ni bilo. Rudarsko delo je težko in nevarno, vendar ga ne bi zamenjal za nobenega drugega. Imeli smo boljše plače, stanovanjske privilegije, bili smo cenjeni, rudarje pa nas je povezovalo predvsem prijateljstvo in skupno druženje. Bili smo različnih narodnosti, a bili smo kot eno, in ko se kdo poškoduje, umre, je to velika žalost. Moja služba je bila nevarna, a vendarle boljša kot karkoli drugega.”

»Raša je bila kot rudarski kraj, kot popolno tipizirano naselje, med letoma 1936-1937 zgrajena v samo 547 dneh za potrebe tedanje italijanske industrije. Rudnik in rudarstvo sta zaznamovala celoten kraj in danes v Raši ni družine, ki ne bi bila s tem rudnikom nekoč tesno povezana. Npr. oba moja dedka, po mamini in očetovi strani, sta delala v rudniku, tudi zaradi te povezanosti pa smo izjemno ponosni na ta naš projekt, na Kova Experience,« je dopolnil Jasmin Mahmutović iz TZ Raša.

O sami Raši, najmlajšem istrskem mestu in njegovih drugih turističnih zanimivostih, se bomo na www.pag.si razpisali ob neki drugi priložnosti. Ker je rdeča nit tega prispevka rudarstvo v Raši, bomo nekaj dodatnih besed namenili še rudnikom premoga in rudarjem. Osnovni pogled v preteklost razkriva, da začetki rudarjenja v okolici sedanje Raše segajo v čas Beneške republike, v sedemnajsto stoletje, če smo popolnoma natančni, v leto 1626.

Na spletni strani www.arsiana.hr lahko beremo: »Kontinuirana proizvodnja premoga je potekala v 18. stoletju s približno štiridesetimi rudarji, ki so proizvedli približno 560 ton premoga na leto. Splošna industrializacija je ob vsesplošni uporabi parnega stroja omogočila pomemben razvoj premogovnikov, tako da se je v času avstrijske uprave, konec 19. in v začetku 20. stoletja, letna proizvodnja povečala na okoli 90.000 ton, zaposlenih je bilo okrog 1.500 rudarjev. V tem času je Krapan (opomba: del kompleksa »raških rudnikov«) doživel razcvet z izgradnjo številnih novih objektov, tako poslovne kot stanovanjske narave, vse v funkciji rudnika«.

Leta 1918 so vsi labinski premogovniki prešli pod italijansko upravo, nadzor in lastništvo. Leta 1928 odprejo rudnik Raša, v letih 1936-1937 pa je z navodili Mussolinijeve fašistične Italije na kosu izsušenega morja zgrajeno novo naselje Raša za 4.000 prebivalcev in sicer po zamisli arhitekta Gustava Pulitzerja Finalija. Mimogrede, fašistični diktator Benito Mussolini je delovišče Raša obiskal leta 1936.

Ko je bilo mestece, ki je dobilo ime po reki Raši (italijansko Arsia) zgrajeno, so prispeli v Rašo novi delavci, mediji poročajo, da je v raških rudnikih delalo tudi po 10.000 rudarjev. Ko je med drugo svetovno vojno, leta 1942, bila izkopana rekordna količina premoga, 1.158.000 ton, je prepotrebno rudo kopalo 10.470 rudarjev.

Slovenski časopis Delo je v zanimivem članku z naslovom Raša in njena luč na koncu tunela o tistih časih med drugim zapisal: »Ko so se rudarji z družinami leta 1937 preselili v Rašo, je imela vse, kar bi si takratni sodobni človek lahko zaželel, za mnoge prišleke z revnih kmetij morda še preveč (menda so bili tudi primeri, ko se jim je zdela straniščna školjka še najbolj pripravna za napajanje krave).

Lične hiše s po štirimi stanovanji so bile vsaj v času, ko so odprli naselje, skoraj za las podobne druga drugi. »Med njimi so bile le tri razlike: v terasi, barvah – bile so zelene in rjave – in obokih,« je med sprehodom po približno kilometer dolgi ulici, ki je spominjala na nekoliko dotrajano ulico glicinij, naštela Tajana. Vse so bile opremljene s telefonskimi priključki, vse so imele centralno ogrevanje in elektriko. Zaradi rudnika so nedaleč stran uredili termoelektrarno Vlaška (ki je zdaj osamljena razvalina) in z elektriko preskrbovali vso območje«.

Kljub novemu, zelo modernemu, mestu življenje rudarjev ni bilo idilično (je pa res, da so imeli številne ugodnosti: npr. dokaj zlahka so prišli do stanovanja, imeli so boljše plače in obroke hrane itd.), nemalokrat je bilo izredno nevarno. V največji rudarski nesreči v Raši – in njeni okolici, da se razumemo – (in za posledicami po njej) je leta 1940 umrlo skoraj 400 rudarjev.

Druga velika nesreča se je zgodila leta 1948, ko je umrlo skoraj 90 rudarjev. Spletna stran Arsiana o povojnem obdobju zapiše: »Po drugi svetovni vojni je Raša doživela paradoksalno usodo. Po eni strani je bila zaradi neprostovoljne, fašistične preteklosti načrtno zanemarjena in prepuščena propadu, po drugi strani pa kot proizvajalka dragocenega črnega zlata poveličevana in spoštovana, a vse z namenom maksimalnega izkoriščanja rudniških zmogljivosti, pa tudi ljudi«.

Podzemno rudarsko delo je bilo izjemno nevarno, delovni pogoji težki, standardi, ki jih je bilo treba izpolnjevati, pa so bili iz dneva v dan višji. »Srečno« je zadnja stvar, ki jo rudar sliši pred vstopom v rudnik, a za rudarskim pozdravom »srečno« se ne skriva želja najti čim več premoga, temveč želja in skrb, da ima rudar srečo z nepredvidljivostjo globoke rudarske jame.

Če vas zanima, si poglejte zelo kratek filmček na youtubu (klik!). Rudarji v filmu poudarjajo težavnost dela v rudniku (nezmožnost komunikacije zaradi hrupa delovnih strojev, spuščanje z dvigalom, delo s težkim rudarskim orodjem, s katerim so kopali cele dneve, delo v temi, vlagi in znoju, odhodi na bolniško zaradi strahu pred spustom v jamo).

So pa rudarji poudarjali tudi prednosti svoje službe: boljše plače in boljši status od drugih primerljivih poklicev ter lažjo možnost varčevanja (nezmožnost zapravljanja denarja, ko si na delu v jami). Največja prednost dela v rudniku so bili odnosi med sodelavci, ki so bili enotni in pogumni (reševali so prijatelje v nevarnosti), delali so složno s željo po čimprejšnjem odhodu iz jame, bili so veseli in zelo družabni. Čeprav so poleg domačinov v rudniku delali rudarji številnih narodnosti, kot so Slovenci, Bošnjaki, Albanci, Črnogorci, Srbi, Makedonci in drugi, med ljudmi, sodelavci ni bilo nasprotij.

V osemdesetih letih prejšnjega stoletja so raški rudniki, zaradi takšnih in drugačnih razlogov, začeli počasi ugašati. Npr. prvi rudnik, ki je prekinil s svojim delom, je bil rudnik Labin in sicer leta 1978. Leta 1983 je bil potopljen rudnik Pićan, leta 1985 so zaradi vdora morske vode opustili dela na odkopu Koromačno, leta 1988 so zaprli rudnik in kot zadnjega – leta 1999, leto pred novim tisočletjem – rudnik Tupljak.

Kaj reči ob samem koncu tega prispevka? Mislimo, da moramo še poudariti, da je rudnik v Raši zelo ohranjen, obiskovalci ga bomo videli skorajda v popolnosti v njegovi izvirni obliki. Še kaj? Aja, tudi novinarji www.pag.si komaj čakamo, da Kova Experience svoje podzemne čare »v živo« pokaže tudi nam. 🙂

Ps. Fotografije: www.arsiana.hr.

Sorodni članki

Muta si zasluži naš obisk

Domačini v Muti se najverjetneje premalo zavedamo, kakšne lepote nas obdajajo. Najverjetneje se tega zavemo šele, ko se odselimo s teh čudovitih krajev in se tja kasneje še kako radi vračamo. Koroška je za mnoge Slovence regija tam nekje na severu, katero - žal - mnogi še niso niti obiskali. Kaj šele, da bi zašli v občino Muta ter se povzpeli na številne razgledne hribe nad njo.

Nadaljujte z branjem

Croatian Summer Salsa Festival

Croatian Summer Salsa Festival (slovensko bi lahko rekli »Hrvaški poletni salsa festival«) v istrskem Rovinju bo organiziran že dvajsetič, odvil se bo od 10. do 17. junija 2024. Mednarodni salsa festival v jadranskem turističnem dragulju je nekakšna krona razvoja salsa scene na Hrvaškem, vsako leto zbere več tisoč salsa plesalcev iz vsega sveta. V sklopu Croatian Summer Salsa Festival-a so v tednu dni organizirane številne plesne delavnice z najboljšimi mednarodnimi plesnimi inštruktorji, številne plesne zabave, izleti z ladjami ipd.

Nadaljujte z branjem

Čipka iz agave

Benediktinski samostan v mestu Hvar na istoimenskem dalmatinskem otoku je kulturni in zgodovinski spomenik. Samostan, v katerem danes živi le okrog ducat nun, je svetovno znan po edinstveni čipki, ki je narejena iz nežnih nitk rastline agave. Tradicija izdelovanja hvarske čipke iz agave, ki je zelo cenjena predvsem zaradi svojih kompleksnih vzorcev in detajlov iz tisoče tankih niti, sega slabih 150 let nazaj. »Tehnologija izdelovanja takšne vrste čipke« je bila v mestece Hvar baje prinesena iz španskega otoka Tenerife (del Kanarskih otokov).

Nadaljujte z branjem