Košljun, otok muzej

Otoček Košljun se nahaja v neposredni bližini otoka Krka, na njem stoji samostan-muzej, v katerem redno živi le nekaj menihov, frančiškanov. Če hočemo natančneje določiti geografsko lego Košljuna, moramo povedati, da se otoček nahaja v zalivu Puntarska draga  (ali tudi Košljunska draga) med mestom Krk in krajem Punat. Površina otočka Košljuna je le 0,06 kvadratnega kilometra, celotna obala otoka je dolga 1,08 kilometra, najvišja točka Košljuna pa je na šestih metrih nadmorske višine.

Razdalja med mestom Krk in Košljunom je okrog 5 kilometrov, upravno in administrativno gledano Košljun spada v občino Krk, pa čeprav je otoček Košljun od Punata, od drugega največjega naselja na otoku Krku, oddaljen le nekaj sto metrov. Razlog za to je zgodovinski. Košljun je bil namreč s Krkom že od najstarejših časov povezan s krajem Mikul na polotoku Prniba (dokaj nenaseljeno območje, turisti pogostokrat tam srečajo celo srne).

Otoček Košljun boste najlažje obiskali, če boste v Punatu najeli enega izmed taksi čolnov (t.i. barkarijol), ki vas bo zapeljal ta slab kilometer po dokaj plitvi vodi zaliva (vožnja traja okrog 15 minut). Predvsem ob vhodu v Puntarsko drago je morje zelo plitvo. Do konca 19. stoletja je bil vhod v zaliv tako plitev (približno 2 metra), da večji čolni in ladje niso mogle zapluti v sam zaliv, dokler leta 1892 vhoda niso poglobili.

Plovbo pa je bila (skorajda) nemogoča za težka plovila (ki so imela ugrez večji od metra in pol) tudi zaradi tega, ker so bili v zalivu narejeni suhozidi, za katere nihče ne ve, kdaj so nastali in kdo jih je »zgradil«. Starejši prebivalci Krka radi pripovedujejo zgodbe svojih prednikov, ki so trdili, da so »frančiškanski menihi v času oseke pot med otočkom in celino premagovali kar peš, s hojo po suhozidu, slano morje pa jim je segalo le do kolen«.

Košljun je majhen otoček, porasel z bujnim sredozemskim rastlinjem. Na otoku je registrirano kar 540 rastlinskih vrst, kar je vsekakor nekakšen naravni »fenomen«. Gozd zimzelenih hrastovih dreves ščiti samostan pred hudimi vetrovi ter tako rešuje rodovitno zemljo, ki bi bila sicer odpihnjena zaradi vetra ali odplaknjena zaradi dežja.

Pomembnosti narave pa se zavemo že ob pristanku čolna, ki nas pripelje v majhen košljunski pristan. Tam namreč stoji kip svetega Frančiška Asiškega z udomačenim volkom, ki opozarja in simbolično ponazarja, kako lahko tudi »zelo divja narava« postane človekov prijatelj.

Otoček Košljun je bil naseljen že v antičnih časih, ko je bil na njem zgrajen utrjen dvorec oziroma »villa rustica«; od tod tudi rimski izvor malega otočka: castellum – Košljun. Po tej »rimljanski epizodi« vsaj za nekaj dolgih stoletij ni jasno, kdo je živel na otoku Košljunu. Nekateri zgodovinarji trdijo, da so otoček tu in tam zasedli redki »puščavniki«, toda to je bilo do danes popolnoma nemogoče dokazati.

Benediktinci so bili prvič omenjeni leta 1186, čeprav se domneva, da so prišli na Košljun že veliko prej. Zagotovo pa drži, da so v dvanajstem stoletju benediktinci na temeljih nekdanje rimske vile postavili samostan svete Marije.

Od tega samostana je ohranjena le kapela, cerkvica svetega Bernardina in pa le delno ohranjen stolp, ki je menihom benediktincem služil kot »glavna obrambna struktura« v primeru napada jadranskih gusarjev. Benediktinci su bili glagoljaši, zato lahko ob vhodu v samostan kljub frančiškanskemu grbu na isti plošči še danes vidimo napis »mir i dobro« v glagolici. Leta 1447 so Frankopani, vladarji Krka, samostan in otoček Košljun podarili frančiškanom.

Frančiškani so za svoje cerkvene obrede najprej koristili »benediktansko cerkev svete Marije od uznesenja«,  kasneje pa so se odločili, da bodo vendarle zgradili tudi še »svojo cerkev«. Z velikimi denarnimi darovi mogočne družine Frankopan so osrednjo cerkev Marijinega oznanjenja dokončali 14. oktobra 1523. Tudi v času beneške vladavine (1480 – 1797) so frančiškanom načeloma ni »slabo godilo«. Zanimivo je tudi, da so frančiškani, skupaj z nekaterimi drugimi vplivnimi in bogatejšimi družinami na otoku, koncem 17. stoletja ustanovili celo posojilnico oz. banko (ki pa je zamrla na začetku 19. stoletja).

Hrvaška wikipedija navaja, da »se je skozi stoletja število menihov v Košljunu močno spreminjalo, od približno dvajset do le dva v času avstrijske vladavine otočka (leta 2019 so bili na otočku le štirje stalni menihi, več jih je poleti, ker pridejo od drugod na »počitnice«). Vendar pa je  med letoma 1894 in 1928 na Košljunu delovala frančiškanska gimnazija, s čimer je postala pomembno izobraževalno središče severnega Jadrana. Bila je prva hrvaška gimnazija v takratni avstro-ogrski pokrajini Istri, katere del je bil otok Krk.« Zanimivo, kajne?

Danes je samostan znan tudi kot svojevrsten muzejski oz. lahko bi rekli celo »kulturni center«. Ob nekaterih odličnih delih sakralne umetnosti, ki jih vidimo v cerkvi, kapelicah ali križnem potu (umetnika Iva Dulčića iz leta 1960), za začetek omenimo bogato knjižnico, v kateri je okrog 30 tisoč knjig, med njimi so tudi nekatere zelo dragocene, omenimo Ptolomejev »beneški« atlas iz leta 1511 (le trije ohranjeni so na svetu) in Strabonov atlas, ki je bil tiskan v Baslu leta 1571.

V samostanskih prostorih so zasnovani tudi štirje (manjši) muzeji: arheološki (le predmeti z otoka Krka), sakralni (čudežno košljunsko razpelo), etnografski (numizmatična zbirka) in naravoslovni (na ogled je tudi jagnje z enim očesom), vsi pa dopolnjujejo zgodbo o Košljunu in otoku Krku.

Za muzeje oziroma za celoten ogled otoka (kopanje je prepovedano, zahtevajo se pa tudi primerna oblačila) je potrebno plačati simbolično vstopnino (okrog 3 evre po osebi), ta denar pa potem menihi porabijo za upravljanje samostana in vseh njegovih številnih aktivnosti. Poleti, med največjo turistično obiskanostjo otoka Krka, se na otočku zvrstijo tudi manjši koncerti »resne klasične glasbe«. Frančiškanski menihi, ki so zelo naklonjeni turistom, na regeneracijo duha sprejemajo tudi organizirane (krščanske) skupine. Vsako nedeljo, ob 9.30, pa lahko obiščete tudi sveto mašo.

Tukaj bi lahko že skorajda popolnoma zaključili našo krajšo zgodbo o Košljunu, toda pošteno se nam zdi, da vam za sam konec tega članka predstavimo še legendo o samem nastanku otočka, ki »gre nekako takole«: Zaliv, kjer se nahaja otok, nekoč ni bilo morje, ampak zelo rodovitno polje, ki je bilo v lasti dveh bratov. Brata sta skupaj pridno negovala in obdelovala polje, toda ker je bil eden od bratov slep, ga je drugi okradel ali ogoljufal. To je zelo razjezilo pravičnega Boga, ki je poplavil celotno polje in na suhem pustil samo posest in hišo slepega brata. Ta posest je sedaj otok Košljun.

PS. Za fotografije se zahvaljujemo turistični skupnosti Punat.