Compare Listings

Piše: Anita Palada, www.croatiantraveljournal.com

Rdeče korale imajo čarobno moč

»Na videz rastlina, mineral iz apnenčastega skeletnega sistema, v resnici pa žival. Po izročilu mnogih ljudstev so korale božanska bitja in njihov božanski izvor se je odražal v njihovi lepoti. Po starodavni legendi je rdeča korala nastala, ko je Perzej odsekel Meduzino glavo in jo vrgel v morje. Morske alge, prekrite s krvjo iz Meduzine glave, so okamenele in postale čudovite korale.«

Rdeče korale imajo čarobno moč

Tako, uvodoma, o koralah beremo na straneh turistične skupnosti otoka Zlarina. Avtorsko in vsekakor bolj osebno zgodbo o koralah in nakitu iz koral pa nam predstavlja hrvaška avtorica Anita Palada. Poglejmo podrobneje.

Kako je videti podvodni lov na rdeče korale? »Danes se bom potopil do globine 85 metrov, če bo potrebno, še nekaj metrov globlje,« je na glas razmišljal zlarinski lovec na korale Mirko Milošević (61 let), ko je hodil proti svoji ladjici. Osnovna Mirkova misel so – skorajda zmeraj – rdeče korale.

»Ali bom danes lovil na starih, že znanih loviščih ali pa se bom lotil raziskovanja novih podvodnih teritorijev? Nič, danes bom šel najprej na meni znane Kornate, se vrnil na Zlarin, te dni pa bom poskusil srečo tudi na novi lokaciji Mažirino in Žirje,« se je dokončno odločil Mirko in ladijsko krmilo obrnil proti kornatskemu otočju.

Na južni strani Kornatov ni nobenega vetra, popolna »bonaca«, morje je gladko kot nafta. Mir in tišina. Nikjer nikogar. Le v daljavi šum jadrnice in kriki izgubljenega galeba. Vendar Mirka zunanji svet ne zanima več, v mislih je že na dnu morja, tam med kolonijami koral.

Mirko se pripravi, oblečen je v potapljaško obleke. Potapljaške jeklenke z ustrezno zmešanimi plini za normalno dihanje, preživetje na velikih morskih globinah, so na hrbtu, sekira je za pasom. Čof!

Izkušeni gibi ga popeljejo v globino, ki se iz sekunde v sekundo hitro poglablja. 30 metrov – 40 metrov – 60 metrov – 80 metrov. Mirko je že po dobrih petih minutah na globini 85-ih metrov, znašel se je v mrki temi, obdan le z balonom svetlobe iz lastne svetilke. Sedaj Mirko plava med koralami, ki se razprostirajo na več sto kvadratnih metrih. Tokrat se mu ni treba spustiti na 118 metrov globine, kar je njegov osebni rekord.

Mirko pridno, redno pogleduje na ekran potapljaškega računalnika. Ta je odličen pomočnik, na milimetre točno mu javlja nivo globine, na kateri se nahaja, zanesljivo mu omejuje čas potopa, lova na korale. Samo 15 minut ima Mirko za nabiranje koral. Marko je previden, kolikor je le mogoče, saj je lahko vsaka, še tako majhna, napaka potapljača usodna. Korale ustreznih velikosti (debelin) je treba nabrati čim prej, saj ga zaradi potapljaške dekompresije čaka dolgotrajen, približno 2 uri in pol, dvig na površino.

S koralami »obrasla tla« je lepo za videti, doživeti. Mirko Milošević je že vajen teh »koralnih« prizorov pod morjem. Morska tla so pisana, lepa, a tudi nekoliko divja. Morsko dno je pokrito s koralami, spužvami, morsko travo in školjkami, ki se med seboj borijo za svoje mesto na morskem dnu. Največji sovražniki koral so školjke in spužve, ki jih prerastejo, zadušijo in koralam preprečijo razvoj, rast. V večini primerov korale rastejo na južni strani skal, v luknjah, kjer jih naplavlja sveža morska voda, ter jim s svojim neumornim gibanjem morskih tokov prinašajo različna hranila in plankton.

Sedaj se je Marko končno pojavil na morski gladini. V njegovi mreži se je znašlo kilogram in pol koral. Za lažje razumevanje dodajamo stavek iz wikipedije: »Korale so v splošnem morski nevretenčarji iz skupine koralnjakov (Anthozoa), ki tipično živijo v kolonijah, pritrjenih na morsko dno«.

“Korale so zaščitena vrsta, nabiranje koral pa urejajo zelo strogi zakoni Republike Hrvaške,” pravi Marko in dodaja: “tako tudi mora biti, zaradi zaščite morskega dna in nas potapljačev, ki jih lovimo. Koralni ribolov, če ga lahko – pesniško – tako imenujemo, je najtežja in najnevarnejša vrsta potapljanja. Naše delo mora biti ekstremno nevarno, če tudi zavarovalnice ne želijo zavarovati naših življenj,« med sladko-kislim smehom razlaga pogumni Mirko.

Korale so živali, ne rastline, kot mnogi mislijo. Živijo v skupnostih, kolonijah. Njihovo okostje je zgrajeno iz kalcijevega karbonata, ki se nalaga in raste ter zmeraj više dviga koralne veje. Korale se hranijo s tipalkami, lovkami, ki so videti kot cvetovi. »Koralna podvodna polja« so prav zaradi teh lovečih lovk, videti bela, pa čeprav so te najbolj dragocene jadranske korale v resnici rdeče barve.

»Koralne veje« za sam izlov so izbrane glede na strukturo, velikost in predpisano debelino, ki ne sme biti tanjša od 6-7 milimetrov. Strogo se upošteva zakone narave, pazi se na ohranitev živalske vrste. “Koralne skupnosti morajo tudi v prihodnje ostati raznolike in produktivne, za samo izdelavo nakita pa so zaželene in sprejemljive predvsem tiste korale, ki jih je mogoče lepo in dokaj enostavno oblikovati, pa tudi nositi«, razlaga Mirko Milošević in ladjo obrne proti otoku Zlarinu, majhnemu otoku blizu Šibenika, ki je že dolgo znan kot koralni otok oz. otok koral.

Svoje novinarsko raziskovanje koral nadaljujem s pomočjo Mirka, ki naju pelje na obisk k zlarinskemu mojstru Miru Beškerju, ki izdeluje božanski nakit iz rdečih jadranskih koral. Tam v delavnici ob sami trgovini Koralji Zlarinka ob bližnji obali Miro Bešker obdeluje, trga, brusi, vrta in polira korale ter jih spreminja v unikatne kose izredno cenjenega in želenega nakita.

“Izdelava ogrlic, zapestnic, brošk, koralnih prstanov je njegova dolgoletna služba in strast,” pravi potapljač Mirko. »Z Mirom se rad pogovarjam o delu in izmenjavam novitete. Čeprav je Zlarin znan po svoji koralski tradiciji, je 56-letni Miro Bešker še zadnji mojster, obrtnik na otoku, ki izdeluje nakit iz ulovljenih koral.«

Miro Bešker je, kot običajno, za svojo delovno mizo. Stranke, kupci vstopijo v trgovino, si podrobno ogledajo različne kose nakita, z veseljem kupijo, gredo ven, ne da bi se jih Bešker sploh zavedal. Vidim, da je mojster popolnoma zatopljen v svoje filigransko delo, nežno se dotika koral, jih pazljivo obrača in natančno opazuje. Miro Bešker korale vrti pod prsti, verjetno ocenjuje njihovo specifično obliko in išče najboljšo možnost, da iz določenega kosa koral ustvari najbolj ustrezen, čudovit kos nakita.

Medtem, ko je Bešker v ustvarjalnem zanosu, je Kristin, njegova dolgoletna sodelavka, na voljo strankam, vsem morebitnim kupcem, ki radovedno vstopijo v prodajalno. Mojstru kmalu ni preostalo drugega, kot da vendarle zapusti svoj ustvarjalni proces, zapusti delovno mizo ter se nam pridruži v klepetu o koralah in izdelovanju nakita.

»Izdelovanje nakita je zelo občutljivo delo. Vsak dotik s koralo je treba začutiti. Ko izdelujem nakit iz debelejših koral, sem v popolnem zenu, svojem svetu, ker so pred menoj zelo dragi in cenjeni kosi. Pri ustvarjanju s koralami sem popolnoma skoncentriran, ustvarjalen in previden, saj moram prav ta kos korale pripeljati do vrhunskega estetskega videza in mu dodati zasluženo vrednost neprecenljivega nakita. Ko delam s kovinami, npr. zlatom ali srebrom, čutim eno energijo, pri koralah pa popolnoma drugačno«, nas v svojo koralno zgodbo vleče mojster Bešker.

Izziv je ustvariti takšen kos nakita, ki ga ni ustvaril še nihče pred teboj. Naj bo to ogrlica, broška, prstan ali zapestnica – nenehno iščem nov ustvarjalni navdih. Včasih me ta navdih najde takoj, včasih pa ga iščem tudi po nekaj dni,« se zasmeji Miro Bešker.

»Ko mi obdelava koral ali nasploh nakita ne uspeva, počakam, vse pustim pri miru in počakam na trenutek navdiha, inspiracije. Včasih sem zelo jezen. Če me jezi kovina, jo postavim nazaj na ogenj in stopim, če me »blokira« korala, gre na novo trganje, brušenje in poliranje. Vsak kos materiala ima svojo specifično energijo, enako je s koralami. Če v tem trenutku nismo v sinergiji, je bolje, da se na kratko ločimo, kot da trpimo. Na nek način je to enako kot pri ženi, partnerki«, že v nekoliko humornem terapevtskem tonu pojasnjuje Miro Bešker.

Trenutki navdiha prinašajo čudovite kose koralnega nakita. Obstajajo trenutki, ko si Miro privošči »popolnoma svoj izraz«, dela samo zase in za svoj okus. “To so umetniški impulzi in trenutki, ko se nakit ustvarja skoraj sam,” se bo pošalil.

»Ne, ni nujno, da so to vedno veliki kosi nakita, lahko so tudi miniature. Vse je odvisno od trenutnega razpoloženja in občutkov. Tako delamo umetniki, nimamo ustaljenega delovnega časa niti reda, včasih zavlada kaos. Ko dobim navdih, se mu zlahka prepustim. Gre za trenutek; če ga izkoristim, oživim čudovit kos nakita, če pa ne, pa vse ostane nekako nedorečeno, brez dodane energije in sinergije.

Med delom nikoli ne pomisli, ali bo ta kos nakita pridobil komercialno vrednost. Samo ustvarja. “Korale mi povedo, kaj naj naredim z njimi. Poskušam jih čim bolj pustiti v prvotni obliki. Včasih imam že v fazi izdelave vizijo, kako bo ta del na koncu izgledal, vendar ne vedno. Včasih me korala sama vodi do samega konca ustvarjanja, jaz se samo prepustim njeni obliki, kar nastane pač nastane, takšna je volja, želja korale. In to je pogostokrat tudi najboljši način, da se ustvari kakšen zares lep kos nakita«.  Mojster Miro Bešker rad poudari, da v svoji dolgi karieri nikoli ni imel nezadovoljne stranke, kar je zanj veliko zadovoljstvo in priznanje.

Mnoge stvari so izkušenemu mojstru danes rutina, vendar vedno ni bilo tako. Na začetku svoje obrtniško/umetniške poti je imel pred vsakim “navadnim” luknjanjem, brušenjem ali poliranjem veliko tremo in strah, da bo uničil kakšne prelepe korale. Sedaj te začetniške nervoze ne čuti več, še vedno pa ga, med iskanjem novih izzivov, umetniških izrazov,  »obliva adrenalin«.

Pot od surovih koral pa do lepo oblikovanega nakita je dolg, zelo dolg. Neobdelane korale, tiste, ki so šele »prišle iz morja«, se sortirajo po posebni klasifikaciji, odvisno pač od tega, za kakšen kos nakita bo posamezen koral uporabljen. Vsak odtenek koralne palete ima svoj poseben namen.

Posamezne kose korale je potrebno obdelati tako, da je čim manj odpadkov, neuporabljenih kosov, koščkov koral. Tako se dosega tudi največja vrednost nakita. Miro, po dolgih letih mnogoterih izkušenj in po številnih diplomah, ki si jih je »krvavo prislužil« za svoje predano delo, s tem nima večjih težav. Takoj ko v roke prime še surov, neobdelan koral, ve za kakšen kos nakita ga bo uporabil. Sama dokončna estetska oblika nakita pa je, kakor smo že pisali, prepuščena tedanjemu umetniškemu navdihu.

Miro Bešker obožuje svoj poklic: »Ko oblikujem te majhne koralne veje, vejice, čutim, kako mi skozi prste teče neka posebna energija, prevzema me veliko zadovoljstvo, sproščenost. Po zaključku dneva komaj čakam, da se zbudi nov dan in da nadaljujem moje druženje s temi zanimivimi morskimi bitji«.

Miro je že kot mladenič sanjal o svojem zlatarsko-koralnem poslu. Pripravljal se je, pravi, malo po malo, spontano, ne da bi vedel, kam ga bo to vodilo. Prepustil se je trenutku in svoji umetniški duši dovolil potepanje, raziskovanje. In uspelo mu je. Danes Miro Bešker živi in ​​počne tisto, kar ima neizmerno rad: “Povezava med mano in mojim nakitom je neuničljiva, je večna. Ko moj nakit zapusti našo trgovino, del mene ostane za vedno ujet v njem”.

Veliko dela je treba opraviti, da dobimo zares lep kos sijočega nakita, čiste barve. Surove korale je treba dobro očistiti, vejice pa z majhnimi krožnimi žagami razžagati na ustrezno velike kose, koščke. Vsak kos nakita je natančno brušen, oblikovan, izvrtan in poliran. Poliranje je morebiti najpomembnejša in najdaljša faza, ki traja tudi več dni. »Ko je površina korale do popolnosti zglajena, dobimo ta visoki sijaj. Tukaj ni kemije, ni nobenih dodatkov. Koralnih barv je tudi do 15 odtenkov, od svetlo pa do temno rdeče,« strokovno razloži Miro Bešker.

Izdelava nakita iz koral ostaja v družini, prenaša se z generacijami. Miro Bešker je na otok Zlarin prišel pred približno dvajsetimi leti. Delo je prevzel od svojega tasta Vjekoslava Duhovića, takrat odličnega »koraljara« in znanega splitskega zlatarja. “To je manufakturno  podjetje in običajno poteka v krogu družine. Posel mi je zapustil tast. Zaupal mi je, da bom uspešno nadaljeval njegovo pot. Zelo se trudim in verjamem, da ga nisem razočaral, kar pa dokazujejo tudi številne zadovoljne stranke, naši kupci nakita, ki prihajajo z vsega sveta.«

Miro Bešker je danes edini mojster na otoku. Zainteresiranih je bilo veliko, a ko so spoznali, kako potrpežljivi in ​​predani bi morali biti, so hitro odnehali. Razen Kristin, verne Mirotove sodelavke, ki korale, ki jih izdeluje Miro, prodaja že dvajset let.

Kristin se je rodila prav na otoku Zlarinu, z nakitom iz koral pa so jo okrasili že ob rojstvu: »Tukaj na otoku podedujemo korale od naših babic in mater. To so družinske dragocenosti, ki se prenašajo iz roda v rod, so del našega družinskega zaklada. Jaz sama imam srečo in privilegij, da lahko delam z nakitom iz koral«.

Mlada dekleta na Zlarinu se veselijo dneva, ko bodo dobila nakit iz koral. Običajno ga dobijo takoj po rojstvu, za poroko ali kakšen drug pomemben življenjski dogodek. Po otoški tradiciji se nakit iz koral podari ljubljenim, tistim, za katere želimo, da so srečni. Tudi jaz sem vesela, da me je novinarska zgodba peljala od morskega lova na korale pa vse do zaključnega, božanskega sijaja rdečih jadranskih koral.

Ps. Uredništvo www.pag.si, portala o hrvaškem turizmu, se zahvaljuje avtorici Aniti Palada, glej tudi www.croatiantraveljournal.com. Fotografije Anita Palada in za TZ Zlarin fotograf Gojko Vukov Colić.

Sorodni članki

Tatjana Šavorić o avanturi Via Adriatica

Tatjana Šavorić je žena, mama trem otrokom, medicinska sestra, planinka. Tatjana Šavorić je s svojim 25 kil težkim nahrbtnikom v 45 dneh prehodila vseh 1.100 kilometrov po hrvaški obmorski planinski poti imenovani Via Adriatica. Tatjana Šavorić je prva in edina ženska, ki je Vio Adriatico v zimskih razmerah prehodila sama. O svojem podvigu je Tatjana Šavorić, na naše veliko veselje, napisala knjigo z naslovom Moja Planina - Kroz gore uz more, od Prevlake do Istre.

Nadaljujte z branjem
  • Blog

Tinjan in Kringa: kalvarije, evropski suhozid in vampir

Srednja, osrednja, centralna Istra je res posebna. Ne samo zaradi pokrajine, majhnih sladkih mestec na hribih, urejenih vasic, svojih običajev in tradicije tudi govora, temveč tudi zaradi svoje zgodovine in zanimivih legend. Tokrat smo v Tinjanu in Kringi, stopamo po stopinjah istrskih velikanov, legend in evropskega suhozida.

Nadaljujte z branjem

Biokovo Skywalk ali Vošac?

Vedno je neko posebno doživetje, ko se v par urah z nadmorske višine 0 metrov vzpneš na poldrugih 1.000 metrov. Peš, seveda. Po krasni, a v vročini naporni planinski poti, ki se s čudovite makarske riviere dvigne na mogočno skalnato pogorje Biokovo, dolgo kar 60 km.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.