Compare Listings

Boemsko istrsko mestece

Grožnjan, mesto umetnikov

Grožnjan je po drugi svetovni vojni skorajda »umrl«. Rešili so ga umetniki. Danes je Grožnjan slikovit, zelo majhen kraj z ozkimi, razgibanimi uličicami in kamnitimi hišami, ki so preurejene v galerije, prodajalne lepih spominkov. Turistom Grožnjan ponuja tudi prekrasne razglede, zato je ta majhni istrski biser zelo všeč izletnikom.

Grožnjan, mesto umetnikov

Meni osebno je Grožnjan všeč tudi zato, ker imaš ob sprehajanju po njegovih starih tlakovcih občutek, da prebivalci zelo skrbno pazijo na prav vse malenkosti, da si želijo, da bi (naključni) turist postal bolj čuteč, sproščen in radosten (gost). In to jim uspeva, v zelo veliki meri, tudi zato si Grožnjan zagotovo zasluži zapis na našem turističnem portalu.

Najprej se, kakor smo že vajeni pri naših tekstov, lotimo osnovnih podatkov. Za začetek povejmo, da Grožnjan ni samo zelo majhna vasica, v kateri živi manj kot 200 prebivalcev, ampak tudi občina (z le okrog 800 prebivalci), ki jo po abecednem redu sestavljajo naslednji zaselki: Antonci, Bijele Zemlje, Grožnjan, Kostanjica, Kuberton, Makovci, Martinčići, Šternja, Završje. Bankovci in Vrnjak pa sta baje že popolnoma zapuščena, brez prebivalcev.

Geografsko je Grožnjan umeščen na sever Istre, do morja je le 15 kilometrov (do Novigrada 20), do Buj ga deli  osem kilometrov lokalne ceste, do mejnega prehoda Hrvaška-Slovenija, do Plovanije, je le slabih 14 kilometrov, kar pomeni, da je Grožnjan za slovenske izletnike zlahka dostopna turistična točka.

V samem Grožnjanu živi tudi nekaj Slovencev, to razkriva wikipedija z naslednjim stavkom: »Na popisu je 3,57% prebivalstva Grožnjana kot pogovorni jezik navedlo slovenščino, 66,11% italijanščino in 29.17% hrvaščino. Grožnjan je danes edina občina na Hrvaškem z italijansko govorečo večino.« Zanimivo, kajne? Tudi ko se sprehajaš po samem Grožnjanu je mešanje jezikov zelo slišno.

Grožnjan se nahaja se na 289 metrih nadmorske višine, z roba Grožnjana pa se nam ponujajo prekrasni pogledi na dolino reke Mirne na jugu ter vzhodno od Motovuna in Učke, iz Grožnjana se nam odpirajo pogledi na kar dvajset vasic, krajev. Grožnjan je verjetno dobil ime po lokaciji na kamnitem hribu, latinsko imenovan Grisium, od tod pa starodavno ime Graeciniana ali Grisignana.

Ozemlje Grožnjana in širše okolice je bilo naseljeno že v prazgodovini, saj so v okolici odkrili prazgodovinska arheološka najdišča. Na področju Gornje Bujštine, kamor spada tudi Grožnjan, znajo biti dobro prepoznane utrdbe plemen starodavnih Histrov. V času rimskega imperija so v Grožnjanu zgradili številne stavbe, obzidja in celo pristanišče Baštia na reki Mirna, ki je bilo zaradi trgovanja zelo pomembno (dejavno pa je bilo vse do leta 1500, danes na mestu pristanišča stoji cerkvica).

Srednji vek je zaznamoval nov val priseljevanja in številne napade sovražnikov, zato v Grožnjanu gradijo nova obzidja. Utrjeno srednjeveško mestece se v starih listinah prvič omenja leta 1103 pod imenom Piemonte, ko je bil njegov kaštel s celotnim fevdom podarjen oglejski cerkvi. Toda Grožnjan, kot ga poznamo še dandanes datira iz nekoliko poznejšega obdobja.

Sistem fortifikacij iz 14. stoletja je še danes deloma ohranjen, tako so vidna še glavna mestna vrata in del obrambnega zidu. Od 13. do sredine 14. stoletja je območje Grožnjana pripadalo družini Pietrapelosa, nato pa prišlo pod beneško oblast. Grožnjan je bil še posebej poškodovan med uskoško vojno v 17. stoletju in po padcu Benetk, preskočila pa ga ni niti kuga (zadnja epidemija je bila leta 1630). Pod Napoleonom, Habsburžani, Italijo v prvi in ​​drugi svetovni vojni ter SFR Jugoslaviji je prebivalstvo pod preveliko težo slabih ekonomskih ali političnih razmer zapuščalo grožnjanske domove.

Na poljih Grožnjana in okolice so kmetje stoletja sadili predvsem sadna drevesa, zelo dobro pa sta uspevala tudi trta in oljke. Območje Grožnjana je bilo polno zimzelenih pašnikov, kjer so vzgajali govedo, pa tudi koze in prašiče ob perutnini.

Toda življenje v Grožnjanu je bilo zmeraj težje, ljudje so počasi umirali ali pa se izseljevali, tega trenda pa ni mogla na dolgi rok ustaviti niti železnica (»Parenzana« je stekla leta 1902).

Po drugi svetovni vojni se življenje domačinom, predvsem »večinskim« Italijanom, zelo poslabša zaradi nekaterih dokaj neracionalnih dejanj komunistično-socialistične oblasti: ukrepi nacionalizacije, zaplembe, prisilne zadruge, različne omejitve, slaba kmetijska politika (namesto tradicionalnega obdelovanja vinogradov, oljčnih nasadov in sadovnjakov je bilo treba posejati pšenico), pretrgane gospodarske vezi s tradicionalnim zaledjem Kopra in Trsta, kršile so se verske pravice, sejalo strah. .. Ob intenzivni italijanski propagandi ter ob možnosti »optiranja« (izbire državljanstva) se je do aprila 1956 izselilo kar 2/3 prebivalstva.

Ta povojni eksodus je sprožil trend počasnega umirjanja Grožnjana. To nevzdržno stanje je  trajalo vse do leta 1965, ko so kraju, na pobudo hrvaškega kiparja in slikarja Aleksandra Rukavine, na pomoč priskočili številni umetniki. Ti so stare in zapuščene kamnite hiše preuredili v slikarsko-kiparske ateljeje in galerije.

O teh časih je za RTV SLO dr. Stane Bernik povedal takole: »V Grožnjan sva prišla s Spacalom. Takrat je bilo tam že zelo dejavno, mesto umetnikov pa formalno že ustanovljeno. Največ je bilo likovnih dejavnosti in kazalo je, da gre za resne napore. Zatem je začela delati tudi Glasbena mladina iz Zagreba. Iz teh dveh kanalov se je takrat polnil Grožnjan z izjemnimi vsebinami, ki so segle tudi v mednarodni prostor.”

Bernik dodaja: »Naša naloga je bila, da obnovimo Grožnjan. Najprej zato, da smo tam lahko prebivali in si uredili delovišča, ateljeje in galerije. Začela se je tudi gradnja koncertne dvorane, brez katere bi glasbenih dejavnosti ne bilo. Bili smo zelo dejavni in angažirala se je vodilna in zelo vitalna likovna generacija. Ne bom našteval vseh umetnikov, a omenim naj Karla Zelenka, ki je sodeloval kot predsednik društva likovnih umetnikov Slovenije. Resno smo prijeli za delo in vse skupaj je izzvenelo kot manifestativni nastop«.

V istem prispevku na MMC RTV SLO lahko beremo, da je grožnjanski župan povedal, da je bilo dogajanje pred 50 leti ključno ne le za kulturni, marveč tudi za gospodarski razvoj kraja, in ga še danes ščiti pred učinki globalizacije, čeprav je mesto umetnikov danes tudi mesto turistično naravnane komercialne dejavnosti.

Mini mestece Grožnjan oziroma njegov glavni trg krasi markantna župnijska cerkev sv. Vida, Modesta in Krescencije (v njej pa so ohranjene baročne korne klopi, olje na platnu iz 17. stoletja z upodobitvijo sv. Petra iz Alcantare in poznobaročni marmorni oltarji).

Prvič se cerkev omenja leta 1310, vendar je bila ta sakralna stavba v kasnejših stoletjih še večkrat dograjena ali renovirana. Zvonik ob njej npr., ki je visok kar 36 metrov (in je viden od zelo daleč), je bil grajen med letoma 1603 in 1682.

Naše pozornosti v Grožnjanu so vredni tudi ohranjeni deli obrambnega sistema – glavna mestna vrata na vzhodni strani (15. – 16. stoletje) in del obzidja. Zraven vrat na notranji strani se nahaja renesančna loža iz leta 1587, na zunanji strani pa je kapela sv. Kuzme in Damjana. Turistična skupnost Grožnjan rada opozori tudi na baročno palačo Spinotti iz 18. stoletja.

Turisti bomo najbolj uživali med lenobnim pohajkovanjem po ozkih uličicah. Kamnite hiše v svojih številnih prostorih, galerijah in unikatnih prodajalnah spominkov namreč turistu odprejo svoje srce, svojo dušo in ga na prav nežen način prisilijo, da si postavlja vprašanja, ki se jim ponavadi (človek) raje izogiba.

Tudi glasba (npr. vsakoletni tedenski džez festival z imenom Jazz is back BP), ki občasno valovi med tem prelepim spomenikom časa, je tukaj le zato, da nam podvoji ali potroji naše lepe občutke med raziskovalnim sprehajanjem po tem istrskem turističnem biseru.

Stavek ali dva za konec. Grožnjan je bil nekoč dokaj pomembna beneška utrdba in dokaj pomembno regionalno središče, danes pa slovi predvsem kot mesto (likovnih in glasbenih) umetnikov, v katerem so turisti vsega sveta zelo dobrodošli. Grožnjanska okolica, kjer je tudi polno odličnih gostilnic, pa se ponaša z vijugastimi cestami, ki zelo radi pritegnejo številne (kolesarske) izletnike.

Sorodni članki

Otok Šolta, košček dalmatinskega raja

Morda otok Šolta ni tako razvpit kot nekateri njegovi bližnji otoki (predvsem Hvar in Brač), kljub temu pa se lahko na tem srednje dalmatinskem otoku, ki marsikje zgleda kot prekrasna mediteranska razglednica, pohvalijo s številnimi čari, turističnimi aduti.

Nadaljujte z branjem

Gornja Posavina? Zakaj pa ne?!

Tri reke, konji na zelenih poljih, sprehod po visečem mostu, kosilo na splavu, čolnarjenje in kolesarjenje v čudoviti naravi so le začetek zgodbe o turističnih zanimivostih, ki jih ponuja območje Gornje Posavine.

Nadaljujte z branjem

Stobreč le korak do Splita

Stobreč je od splitske Dioklecijanove palače oddaljen le sedem kratkih kilometrov in nima statusa mesta, administrativno Stobreč celo pripada drugemu največjemu hrvaškemu mestu. Kljub temu, da je Stobreč vendarle nekoliko v senci bližnjega Splita, trmoglavo in samosvoje kroji svoje življenje kot majhno priobalno mestece, ki se lahko pohvali predvsem z burno zgodovino in sedanjo pisano turistično raznolikostjo.

Nadaljujte z branjem

Povej svoje mnenje

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.