Gračišće, zimzelena istrska miniatura

Gračišće – muzej?! Ta primerjava ni iz trte izvita. Ko se namreč sprehajaš po tem starem, kamnitem Gračišću imaš zares občutek, kot da se sprehajaš po nekem muzeju (na prostem). Res je, ta »muzej« ima svoje ozke uličice, toda prebivalcev skorajda ne opaziš. Pa saj to ni nič čudnega, saj v Gračišću živi le nekaj manj kot 500 sokrajanov.

Nekoliko več prebivalcev, okrog 1.500, jih nabere celotna gračišćka občina, na svojih 61 kvadratnih kilometrih, s svojimi dodatnimi zaselki Batlug, Bazgalji, Jakačići, Mandalenčići, Milotski Breg in Škopljak.

Gračišće samozavestno stoji na 457 metrih nadmorske višine, nahaja se tik nad Čepićkim poljem, nekdanjim jezerom, od koder je čudovit panoramski pogled na okoliške hribe, pa Učko, celo Julijske Alpe in Dolomite.

Prebivalstvo se ukvarja skoraj izključno s poljedeljstvom (trta, žito, sadje) in živinorejo (govedo, prašiči), v manjši meri pa se ukvarja s terciarnimi dejavnostmi (Pazin). V zadnjem času se razvija turizem, poudarek je na ponudbi kmečkih turizmov in izletniškem turizmu, zmeraj več je tudi možnosti najema apartmajev oz. počitniških hiš (z bazeni).

Ko Gračišće geografsko umeščamo na zemljevid moramo najprej omeniti bližnji, zahodno ležeč, administrativni center Istre, Pazin, ki je od Gračišć oddaljen le ušivih osem kilometrov. Nekoliko jugozahodno nas vabi Žminj (slabih 15 km), jugovzhodno, 25 km, leži Labin (in ob njem »bratski« Rabac).  Čudoviti pogledi v Gračišću, tam ob cerkvi, najpogosteje begajo do Učke, najvišji vrh – Vojak, je oddaljen slabih 50 km. Za konec tega naštevanja »bližnjih istrskih krajev« povejmo, da imamo do Opatije (55 km) in Buzeta (45 km) slabo uro vožnje z avtom.

Spletni viri trdijo, da je zgodovina Gračišć slabo poznana, z veliko gotovostjo pa lahko trdimo, da je bilo Gračišće zaradi svoje strateške lege poseljeno že v bronasti in železni dobi. Zagotovo sta tukaj živeli ilirski plemeni (Histri in Liburni). S padcem Nezakcija 177 let pred našim štetjem so nad Istro zagospodarili Rimljani. V zgodnjem srednjem veku so Istra napadala razna barbarska plemena, Avari in Langobardi. Nekaj časa so na tem območju prevladovali tudi Franki, toda za obstoj in razvoj Gračišć je treba največ zaslug pripisati Slovanom (Hrvatom).

Lokalna turistična zveza je o tem obdobju zapisala nekako takole: »Gračišće se je razvilo na območju staroslovanskega kultnega kraja, posvečenega Perunu – bogu groma. Spomin na njegovo čaščenje je ohranjen v imenu bližnjega hriba – Perunčevac. V mestu so kot Perunovo božjo osebo častili Svantevit, katerega mesto je pozneje zasedel sv. Vid, poleg sv. Modesta in Kresencija, zavetnik župnije Gračišće.

Dokazi o staroslovanski kulturi so ohranjeni v toponimih hribovite pokrajine s pogledom na Gračišće – Perunovo mesto na gori. Gračišće, Perunčevac, Dol, Lug in Dumbrova so toponimi, ki jih ta regija podeduje od starih Slovanov, ki so naselili to območje v začetku srednjega veka, in zgradili mesto na pečini nad prostornim Dolom – Gračišće«.

Gračišće se v pisnih virih prvič omenja leta 1199 in sicer z imenom Galegnana. Kot zanimivost navedimo, da je bilo Gračišće koncem petnajstega stoletja tako po številu prebivalcev kot po gospodarski moči močnejše od Pazina. Fevdalni gospodarji so se, tako kot je to pač običaj v sami Istri, izmenjevali. Nekaj časa so bili tukaj »glavni« akvilejski patriarhi, goriški knezi in seveda Benečani. Gračišće je bilo dolga stoletja priljubljena poletna rezidenca pićanskih škofov, ki so tu imeli svojo palačo.

V ta čas lahko umestimo tudi gradnjo večine stavb, ki jih v Gračišću turisti občudujemo še danes. V samem naselju je cerkev sv. Marije (Matere Božje) iz 15-ega stoletja (s freskami in romanskim razpelom iz začetka 13-ega stoletja), tukaj je tudi cerkev sv. Antona Padovanskega iz 14-ega stoletja, nekdanja škofovska kapela ter cerkev sv. Pankracija iz 15-ega stoletja.

Velika, triladijska župnijska cerkev sv. Vida, Modesta in Krescencije iz leta 1769 hrani kip sv. Vida z maketo, ki iz perspektive prikazuje mesto v 15-tem stoletju. Iz dvorišča markantne župne cerkve, ob obzidju, je zares lepo razgledišče (z daljnogledom). V neposredni bližini največje cerkve se dviga ločen zvonik, ki je visok zavidljivih 30 metrov, izvira pa iz 13-ega stoletja. Omenimo tudi palačo družine Salamon iz 16-ega stoletja, ki je lep primer beneške gotike. V bližini Gračišć najdemo tudi stezo sv. Simona, dolga je 11 kilometrov, ob njej pa lahko opazimo cerkvico sv. Štefana in Marije Magdalene iz 15-ega stoletja.

Vas preseneča veliko število sakralnih objektov na tako (dokaj) majhnem prostoru? Poudarimo lahko, da je ena izmed posebnosti Gračišć njegova urbana struktura, to je razdelitev nekdaj obzidanega mesta na četrti, od katerih ima vsaka četrt svoj trg s cerkvijo. Prebivalci Gračišć menijo, da je najbolj reprezentativno samo središče mesta – Plac, s cerkvijo Matere Božje, cerkvijo oz. kapelo sv. Antona in Salomonove palače. V ta del mesta se vstopi skozi zahodna vrata z ložo, postavljeno leta 1549.

Vaba za obiskovalce so tudi številne prireditve, ki obiskovalcem prikazujejo značilno istrsko kulturo. “Smotra vina Središnje Istre”, “Vidova”,”Festival istarskih maneštra” in festival glasbenikov z ustnimi harmonikami – “Zasopimo na organić” so le nekatere od njih. Na spletnem portalu www.pag.si verjamemo, da bomo turisti, pa čeprav so se moderne prometne rešitve v tem koncu Istre naselja Gračišće v devetnajstem in dvajsetem stoletju izognile v velikem loku, prepoznali lepoto tega zimzelenega vzhodnega dela Istre.

Za sam konec navajamo nekaj verzov literarne ustvarjalke Iris Aničić Bogi, ki v svojem istrskem Gračišću zmeraj najde neizmerni vir umetniškega navdiha:

Moje Gračišće nije tek
usputna stanica na glavnoj cesti (…)
Moje Gračišće nisu samo crkvice brojne
Stare loze vinorodne (…)
Moje je Gračišće molitva
Bogu na nedjeljnoj misi
Krošnje lipa na vjetru što se njišu
I ljudi, ljudi koji u njem dišu.

Ps. Fotografije TZ Središnja Istra in uredništvo www.pag.si , slovenskega spletnega portala o hrvaškem turizmu.