Goran Blažić objema Hrvaško

Uvodoma objavljamo eno izmed misli, ki jih je Goran Blažić podal v intervjuju: »Najprej se je treba zavesti dejstva, da ni najpomembneje neprestano preštevati nočitev ter se ubijati z različnimi indeksi, pa tudi s samimi prihodki. Pomembno je razvijati turizem, ki bo usklajen s kulturo in zgodovino našega kraja, ki je urbanistično popolnoma uglašen s prostorom, turizem, ki ne bo škodoval, pač pa zviševal življenjski nivo lokalnega prebivalstva in turizem, ki drastično pazi na ekologijo in ne škodi naravnim virom.«

Goran, pozdravljeni. Čeprav vaše ime slovenski javnosti ni posebej znano, pa ste vendarle odlična izbira za intervju na našem turističnem portalu www.pag.si.  Ste namreč odličen poznavalec predvsem hrvaškega in slovenskega turizma. Če držijo podatki, do katerih sem se dokopal, ste bili namreč kar 12 let direktor predstavništva hrvaške turistične skupnosti v Sloveniji (Hrvatska turistička zajednica oz. HTZ). Kakšni spomini vas vežejo na ta dolga »direktorska« leta?

Direktor predstavništva HTZ-ja sem bil pravzaprav kar 14 let in imel sem ga čast tudi odpreti, saj ga pred tem ni bilo. S samim odprtjem predstavništva je želel hrvaški turizem izkazati spoštovanje slovenskim gostom in slovenskemu tržišču, ki je bilo v vsem tem obdobju za nas eno najpomembnejših.

Spomini so prelepi, ni večje časti kot predstavljati svojo državo v čemerkoli, še zlasti pa na področju, ki ga resnično poznaš do podrobnosti in v katerem uživaš. Imel sem izvrstnega direktorja in vzornika, Niko Bulića, ki je bil legenda hrvaškega turizma, poln  razumevanja do nas, predstavnikov v tujini, znal je pohvaliti in motivirati. Prav tako sem imel možnost, da sem si sam izbiral sodelavce, kar je velika prednost, Spoznal sem mnogo ljudi in se trudil predstavljati Hrvaško in njeno turistično ponudbo na najboljši možen način, No, vsaka zgodba ima svoj konec in čisto v redu je dati priložnost novim, mlajšim ljudem, da se dokažejo v tem zelo zanimivem poslu.

Kaj od tega bi izpostavili  tudi danes? Zagotovo vam je v spominu ostala kakšna zanimiva zgodba, ki bi jo lahko podelili z našimi bralci …

Ah, takih zgodb je resnično veliko. V spominu pa mi je ostala ena, ki se mi še danes zdi ena najlepših iz moje poslovne poti. Povabili so me v oddajo RTV Slovenija, kjer je bilo govora o turizmu in kjer sem izpostavljal prednosti hrvaškega turizma na svoj način; skromno, realno in s spoštovanjem do konkurence, nikoli trdeč, da je Hrvaška edina lepa turistična destinacija, kar tudi v resnici mislim. Nato je voditeljica, ki me je želela malo sprovocirati, vprašala za razlog, zaradi katerega slovenski gosti ne bi šli v Grčijo, ker tudi ona to vse ima. Seveda sem odgovoril, da res ni nikakršnega razloga, da ne bi šli v Grčijo, ker je to prekrasna sredozemska država, sem pa vseeno navedel nekatere hrvaške prednosti.

Oddaja se je končala in naslednji dan je prišel v našo poslovalnico nek gospod in vprašal moje sodelavke, če tu dela gospod, ki je bil včeraj v oddaji. Iz svoje pisarne sem slišal vprašanje in takoj pomislil, da sem morda nehote koga užalil. Gospod pa mi je prijazno rekel, da mi je prišel povedat, da sta s soprogo praktično že vplačala aranžma za Grčijo, ko pa sta slišala moje komentarje, sta se vseeno odločila za Hrvaško. To je ta zgodba, ki si jo bom zapomnil za vedno, do sedaj so jo slišali le moji najbližji prijatelji, sedaj pa sem jo povedal tudi vam, upam, da ne zveni preveč samovšečno.

Pred službo v Ljubljani ste bili član uprave velike hotelske hiše Jadran Crikvenica z več kot 15 hoteli in kampi ter 800 zaposlenimi. Vodili ste tudi manjše turistično podjetje in hotel, svojo kariero pa ste baje začeli kot nosač in receptor. Za RTV Slovenija ste izjavili: “Mi smo z morja, kje naj delamo drugje kot v turizmu.”

To je čisto res, na morju smo v tistih časih živeli od turizma, gostili tujce v svojih hišah, kjer smo še kot otroci morali znati pozdraviti goste v treh tujih jezikih in pripravljati zajtrke ter hoditi v nabavo. Šolskim in študentskim dnevom so sledili različni posli v hotelih, od nošenja kovčkov to recepcije in po zaključeni fakulteti tudi vodenje hotelov, članstvo v Upravi podjetja ter na koncu, kot krona kariere, predstavništvo v Sloveniji.

Goran, po končanem direktorovanju predstavništva HTZ v Ljubljani ste vendarle ostali v Ljubljani, še naprej se ukvarjate s turizmom. Zagnali ste projekt Objemi Hrvaško, oz. na kratko OH!, ki ga lahko najdemo na različnih spletnih platformah (https://www.objemi-hrvasko.si/, https://www.facebook.com/objemihrvasko/ in https://www.instagram.com/objemihrvasko/). Nam lahko poveste kaj več o tem delu, ki ga trenutno opravljate?

Razen tega, da je del moje družine tukaj, sem se močno zaljubil v Ljubljano, kjer imam krog bližnjih prijateljev izven službe, tako, da je bilo povsem normalno, da nadaljujem poslovno pot tukaj. Razen tega je pri mojih letih zelo težko menjati branžo, še posebej, ker v turizmu in vsem, kar je povezano z njim, uživam še naprej. Projekt Objemi Hrvaško je nastal iz moje ideje, ker sem pri svojem delu v predstavništvu, ki je zadolženo za nacionalno promocijo, videl, da obstaja določena praznina pri ukvarjanju z manjšimi, posebnimi destinacijami, ki na tržišču šele iščejo svoje mesto.

Zelo zgodaj sem zaznal, da gre marketing, še posebej turistični, v smer digitalizacije, učil sem se in se še vsaki dan, rezultat tega pa je moje podjetje Sincro Plus Ljubljana, ki se ponaša s svojo blagovno znamko Objemi Hrvaško. Smisel te znamke je, da informira slovenske goste o konkretnih zanimivih dogodkih na Hrvaškem, destinacijski in namestitveni ponudbi. Glede na to, da skoraj ni hrvaškega mesta, destinacije ali celo hotela, kjer nisem bil, in da istočasno odlično poznam mentaliteto slovenskega gosta in njegove potrebe, enostavno v svojem poslu uživam in ga ne bi več zamenjal.

V čem se sedanje delo razlikuje od tistega, ko ste še vodili predstavništvo turistične skupnosti Hrvaške?

Privaten posel je nekaj povsem drugega od inštitucijskega, svojo plačo si moraš zaslužiti, nikakršne gotovosti ni, si pa lahko sam razporejaš čas in izbiraš, s kom in kako boš delal. Edina avtoriteta, ki jo je treba spoštovati, so tvoje osebno dostojanstvo in integriteta stranke.

Kot izvrstnega strokovnjaka na področju (hrvaškega) turizma vas bom najprej vprašal o največjih težavah, ki jih ima hrvaški turizem … Katere so te in kako se jih lotiti?

Menim, da ima hrvaški turizem nekaj večjih problemov, med katerimi so izobraženost in usposobljenost osebja, od najnižjih do najvišjih položajev, zatem ekološka osveščenost o zaščiti najdragocenejšega vira – narave, ter na koncu še urbanizem in zaščita okolja.

Kako jih reševati, je težko vprašanje, država ima v svojih rokah škarje in platno. Najprej se je treba zavesti dejstva, da ni najpomembneje neprestano preštevati nočitev in prihodov gostov ter se ubijati z indeksi, pa tudi s samimi prihodki. Pomembno je razvijati turizem, ki bo usklajen s kulturo in zgodovino našega kraja, ki je urbanistično popolnoma uglašen s prostorom, turizem, ki ne bo škodoval, pač pa zviševal življenjski nivo lokalnega prebivalstva in turizem, ki drastično pazi na ekologijo in ne škodi naravnim virom.

Takšno izobraževanje se mora pričeti že v vrtcih ter seči vse do najvišjih izobraževalnih ustanov, mlajše generacije imajo bolj zdrav odnos do teh problemov in to je edino jamstvo, da lahko mladi pričakujejo svetlo turistično prihodnost.

Prednosti Hrvaške so predvsem čudovita narava, prekrasno morje, bogata zgodovina, stara arhitektura … Kaj pa ljudje, so turisti zadovoljni s »celotnim servisom«, ki jim ga pričarajo turistični delavci posamezne turistične destinacije? Kakšno je vaše mnenje?

Delno sem na to že odgovoril pri prejšnjem vprašanju, seveda imamo sijajne zglede, vendar smo, gledano v celoti, zelo nizko na lestvici skupne storitve. V svetu je vse že zdavnaj odkrito, destinacijski turizem jasno govori o blagovni znamki destinacije. Ko bodo naše turistične destinacije razumele, da je potrebno štipendirati mlade ljudi za študij destinacijskega managementa v Avstriji ali Švici, bomo na pragu rešitve in to bi bil še najmanjši strošek, ki bi se v prihodnosti lahko povrnil z vrhunskimi rezultati.

Nekako velja, da je na Hrvaškem turistično najbolj razvita regija Istra. Toda meni, ki vsako leto vsaj nekajkrat obiščem Hrvaško, se zdi, da tudi nekatere druge turistične regije drvijo v »vse boljše in bolj razburljive čase«? Sam recimo, sem bil ravno lani izredno prijetno presenečen ob obisku hrvaške Zagore (Knin, Sinj, Imotski, Klis s čudovito trdnjavo).

Istra je postavila visoke standarde, ji pa v zadnjem času »za vrat dihajo« Kvarner, Dalmacija, Dalmatinska Zagora, Zagorje, Zagrebška regija in Slavonija. Žal tam to še ni tako običajno kakor v Istri, vendar se pomemben napredek opaža iz dneva v dan.

Lani se je vse bolj pogosto omenjala beseda »prezasedenost«. Velika gneča, ki so jo deležne številne (mikro) destinacije (Dioklecijanova palača v Splitu, Dubrovnik in Zadar, pa Trogir in seveda Rovinj) so pokali po šivih … Kaj se da narediti, da se ne izgubi turistični šarm teh mest?

Gneča je včasih malce neprijetna, vendar pa je nam, turističnim delavcem, vseeno ljuba. Pri nas ne traja dolgo, vsega dva, tri tedne in v tem ne vidim resnejšega problema. Vse svetovne turistične destinacije imajo gnečo in to pomeni, da so uspešne. Seveda, če so ozka grla, ki ogrožajo varnost in infrastrukturo, kot je to morda v Dubrovniku ali na Plitvicah, je potrebno uporabiti metode mehkih omejitev, kar je danes, v času digitalizacije, precej enostavno.

Poleti se mesta otepajo »navala turistov«. Pomlad in jesen, predvsem pa zima, pa, kljub temu, da se rezultati obiskovanja Hrvaške v tem času izboljšujejo, vendarle niso takšni, da bi bilo to zadovoljivo. Samo praktičen primer iz lanskega Rovinja, ko je bilo še konec aprila več ali manj vse zaprto in brez življenja …

Strinjam se, da je tu še veliko prostora za napredek. Vračam se k prejšnjemu vprašanju, ko bi vsaka taka destinacija imela strokovnjaka za njeno upravljanje, ki bi ga poslušali in upoštevali, bi temu sledilo veliko zanimivih rešitev in možnosti. To bo zagotovo sledilo, vprašanje je le, kdo bo prvi, potem pa mu bodo sledili še vsi ostali.

Goran, zelo »moderno« je sedaj govoriti o »odgovornem turizmu«. Lahko kaj več poveste o tem, kako se Hrvaška loteva tega »trajnostno zelenega turizma«?

Ah ja, spet se vračava na začetek. Ni problem v masovnem turizmu, turistov lahko namreč pride le toliko, kolikor imate registrirane namestitve na destinaciji. Problem je v tem, ali ste ustrezno pripravili infrastrukturo v smislu, da ne onesnažujete vode, morja, okolice, da imajo vsi svoje parkirno mesto in prostor na plaži, kar morajo vse prave turistične destinacije zagotoviti, če želijo živeti in se turistično razvijati.

Hrvaška vse večji poudarek daje zdravstvenemu turizmu … Zdi se, da se tega najbolj zaveda Kvarner (z vašo domačo Crikvenico) …

Cela Hrvaška, ter še posebej obala in otoki, imajo izvrstne pogoje za zdravstveni turizem zaradi izredne klime, povezane z blagodejnimi vplivi morja. To je že zdavnaj razumelo avstro-ogrsko plemstvo, ki je svoja zdravilišča zgradilo v Opatiji, Crikvenici, Lošinju. Danes, ko zdravje postaja najpomembnejši in največji svetovni posel, je to priložnost za Hrvaško, da se pozicionira v tem segmentu in ustvari pravi motiv za podaljšanje sezone.

Na Slovenskem se zelo malo govori tudi o možnostih verskega turizma na Hrvaškem. Se tudi temu aspektu turizma posveča hrvaška turistična skupnost ali pa je to prepuščeno predvsem sami Cerkvi?

Verski turizem je zelo pomemben turistični segment in se mora z njim ukvarjati Hrvaška turistična organizacija, vernikom je potrebno na pravi način predstaviti Hrvaško v okviru znanih svetišč, omogočiti enostaven transport, bivanje in obisk tudi drugih turističnih znamenitosti.

Če me spomin ne vara, turisti v veliki večini še naprej od Hrvaške pričakujejo predvsem ležanje na plaži … Zanimivo pa mi je bilo dejstvo, ki sem ga zasledil, da se mnogi turisti odpravijo na Hrvaško zaradi kulinaričnih »sladkosti«, mnogo manj kot zaradi športa in adrenalina …

Ni več gostov, ki pričakujejo le poležavanje na plaži, sodoben gost želi spoznati destinacije, kulturo, ljudi, atrakcije in gastronomijo. Že dolgo nisem več v hotelu, ampak gostje v mojih hišah na morju odhajajo na Plitvice, v Postojno, na vožnjo z ladjico, sprašujejo za lokalne recepte, atrakcije in kulturo in še najmanj jih zanima ležanje na plaži.

Booking.com, ta svetovna izredno pomembna platforma za iskanje nočitev, je ponovno objavila, da so hrvaški apartmaji (ponovno) najvišje na lestvicah ocenjevanja … Kaj vam pade na pamet, ko steče beseda o apartmajih?

Na misel mi pridejo moje hiše, ki imajo izvrstne ocene in izredno zadovoljne goste. No, to ne pride samo od sebe in zahteva mnogo dela pri pripravi namestitve, komuniciranja z gosti, ter ko pridejo, vsakodnevno pozornost za njihovo zadovoljstvo. Tisti, ki ne delajo tako, tako ali tako propadejo že naslednjo sezono, saj vam ena negativna ocena vaših gostov lahko in tudi mora uničiti posel.

Slovenci smo, tako kot Nizozemci ali Nemci, izredni ljubitelji kampiranja. Hrvaška je v zadnjih letih na tem področju skokovito izboljšala svoje »storitve«.  Se pa vse več Slovencev pritožuje nad »mehkim izgonom pavšalistov« in zmeraj višjimi cenami? Tudi lastniki avtodomov se mnogokrat čutijo zapostavljeni ali izigrani …

Poznam to zadevo, vendar pa morate vedeti, da je segment kampiranja v zadnjih letih visoko profesionaliziran, napravil je velik investicijski korak, lastniki so veliki skladi in inštitucije, ki od svojih uprav zahtevajo rezultate v skladu s svetovnimi standardi. V tem kontekstu, žal, ni veliko možnosti, da imate svoj vrt in parcelo v kampu, ki vas bo čakala. To ima danes svojo ceno in neke minule čase je potrebno preprosto pozabiti.

Še bom kritičen … Kot lastnik prijaznega psa sem mnogokrat ob hrvaški obali izjemno razočaran, ko vidim, da so našim pasjim ljubljenčkom odmerjeni le skopi metri zelo grde plaže ali pa še to ne … Načeloma smo lastniki psov v hrvaških turističnih krajih »dokaj nezaželeni«. Zakaj se to ne spreminja?

To se spreminja in tudi zelo hitro. Ravno moj bližnji prijatelj je v bližini Crikvenice odprl hotel za pse in mačke in ima tudi svoj del plaže za pse in mačke, kjer ima v ponudbi pivo za pse, kolačke, organizira plavalna tekmovanja za pse in lastnike in tako naprej. Preteklo leto je isti koncept odprl tudi na otoku Rabu. V dveh letih na Jadranu ne bo več destinacije, ki ne bo imela svoje »pasje« plaže.

Odgovorila sva že kar na precej vprašanj. Počasi bom končal … Povejte mi, kam se obrača hrvaški turizem? Kam peljejo strategije in razvoj? Katera pa so tista vprašanja, ki bi morala po vašem mnenju biti razrešena čimprej?

V zadnjem času nisem vključen v področja strategije in razvoja, ki ju pokriva Ministrstvo za  turizem, ker sem usmerjen na druge operativne stvari, kot so operativne digitalne taktike za čim večjo učinkovitost mojih strank.

Še zadnje vprašanje, ki ga po navadi zastavim vsem svojim sogovornikom. Prosim, odgovorite iskreno … Katera mesta na Hrvaškem so tista, ki vas zmeraj pritegnejo, kam na dopust priporočate vi sami in zakaj?

To je zame težko vprašanje, saj se izvrstno počutim v vseh krajih Hrvaške, rad imam Slavonijo, Zagorje, svoj Kvarner in zares posebno se počutim v Dubrovniku, ker me fascinira s svojo kulturo, zgodovino in arhitekturo.

In še: naštejte vsaj tri solidne restavracije na Hrvaškem, v katerih se bomo odlično najedli, pa nam ob tem ne »bo treba najeti kredita« ….

Zelo težko je izpostaviti tri, ker jih je prav zares mnogo, če pa že moram, so to Batelina v Medulinu, Rivica v Njivicah in Villa Barbat na Rabu.

Vem, da marsičesa nisem vprašal … Zato ob samem koncu besedo prepuščam vam. Povejte še tisto, kar še ni bilo izrečeno, pa je vendarle pomembno …

Mislim, da sva večino povedala. Hvala za vprašanja, intervju.

Ps. Fotografije: osebni arhiv Gorana Blažića.