Mozaiki tisočerih zgodb
Evfrazijeva bazilika, biser bizantinske kulture
Stolnica Marijinega vnebovzetja, znana tudi kot Evfrazijeva bazilika, se že od leta 1997 nahaja na seznamu UNESCO-vega seznama svetovne kulturne dediščine. Je najbolje ohranjeni spomenik zgodnje bizantinske umetnosti v Sredozemlju in zaradi tega ena izmed najbolj »vročih« turističnih točk v istrskem Poreču.
Evfrazijeva bazilika, stolnica Marijinega vnebovzetja v Poreču je bila zgrajena v 6. stoletju, v času rimskega oziroma natančneje bizantinskega cesarja Justinijana I. (imenovan tudi »Veliki«; pod njegovo vladavino je Bizanc doživel zlato obdobje; največja zasluga tega vzhodnorimskega vladarja, ki je bil rojen v Leskovcu v Srbiji, je uveljavitev rimskega prava).
Je pa »glavni krivec« za gradnjo enega izmed najbolj znanih kulturnih spomenikov v Istri vsekakor škof Evfrazij, po katerem bazilika nosi »rezervno« (in verjetno tudi najbolj prepoznavno, ljudsko) ime. Korenine prednikov Evfrazija segajo v Trakijo (del sedanje Bolgarije, Grčije in Turčije), poreški škof pa je Evfrazij postal potem, ko je bizantinski cesar Justinijan osvojil Istro. V Poreču se Evfrazij ni nikakor mogel sprijazniti s skromnostjo obstoječe cerkve in z mrtvilom majhnega, provincialnega mesta, zato se je odločil ukrepati.
O Evfrazijevi viziji in njegovih sanjah so na istrskem turističnem portalu istra.hr zapisali takole: »Če si natančneje ogledate Evfrazijevo baziliko, boste odkrili številne sledi, ki še vedno spominjajo na škofa, ki jo je zgradil. Njegove začetnice najdemo na številnih vidnih mestih, njegov lik pa se pojavlja tudi med svetniki na mozaiku. Zakaj je to storil? Evfrazij ni bil narcisoiden, vendar je s svojim izpostavljanjem želel pokazati svoj odnos do papeža, ki ga je preklel in razglasil za cerkvenega odpadnika. Kljubovalni Evfrazij je tako ustvaril impozantno delo trajne vrednosti, ki je za vedno zaznamovalo mali Parencij, današnji Poreč«.
Na spletni strani myporec.com si lahko preberemo zanimiv, daljši prispevek o baziliki, o samih razlogih škofa Evfrazija, da se loti gradnje bazilike, pa je zapisano tako: Pod osrednjim prizorom v apsidi njegove bazilike, v kateri je prevladoval lik Matere božje z Jezusom, ki ga obkrožajo škof Evfrazij, arhidakon Klavdij, mučenik sveti Mauro in drugi, je latinski napis, s katerim škof navaja razloge za svoj velik gradbeni podvig. V prevodu se približno glasi tako: “To je bilo sprva propadajoče svetišče in je obstajala nevarnost, da se zruši, ker ni bilo ne učvrščeno, ne dovolj veliko niti okrašeno z zlatom, streho pa je skupaj držala samo božja milost”.
V Poreču je bilo krščanstvo utemeljeno že v 4. stoletju. Gradnja Evfrazijeve bazilike, oziroma katedrale Marijinega vnebovzetja, se je začela leta 553 na temeljih že prej postavljenega sakralnega objekta, cerkve. Evfrazijeva bazilika je bila pravzaprav tretja, na istem mestu, zgrajena oz. dograjena cerkev.
Prva je bila t.i. domača cerkev, domus ecclesia (ob koncu tretjega in začetku četrtega stoletja). Ta je bila ob koncu četrtega stoletja razširjena s paralelno (vzporedno) dvorano (zaradi selitve trupla svetega Maura, prvega poreškega škofa in zaščitnika mesta), tako je nastala »dvojna bazilika« oziroma basilica gemina. Že v petem stoletju je bila na tem mestu zgrajena triladijska bazilika. Evfrazij se je odločil, da bo zadržal spodnje dele zidov (razen na vzhodni strani) ter tako prenovil oziroma ustvaril novo cerkev.
»Evfrazijeva bazilika se je gradila med letoma 535 in 550 našega štetja. Po svoji arhitekturni zasnovi, predvsem z ikonografijo mozaičnih sten (lik Matere božje v srednji apsidi), pa je povezana s tedanjimi umetniškimi trendi v Bizancu (ti so se širili vzdolž jadranske obale, še posebej v času Justinijanovih vojaških pohodov po Italiji).
Še posebej izstopajo mozaiki (tisti talni iz tretjega in petega stoletja, to so mozaiki srednje, polkrožne apside). Čeprav so od velikih mozaičnih kompozicij na pročeljih bazilike ostali le manjši fragmenti, so vendar relativno zelo dobro ohranjeni mozaiki srednje apside (Mati božja na prestolu z mučenci in samim snovateljem nove bazilike, škofom Evfrazijem), ki spadajo med najpomembnejše spomenike monumentalnega slikarstva šestega stoletja«, razloži hrvaška enciklopedija.
V burnih stoletjih (vojne, potresi, požari), vse do današnjih dni, je Evfrazijeva bazilika doživela tudi dodaten niz (gradbenih) sprememb, transformacij. V Poreču se, enako kot v samem kompleksu bazilike, mešata vpliv vzhoda in zahoda, vendar je zagotovo dandanes vpliv Benetk mnogo močnejši.
Celoten kompleks Evfrazijeve bazilike sestavljajo naslednji objekti: Evfrazijeva bazilika, župnijska cerkev, zakristija, spominska kapela s trilistnim tlorisom, zgrajena v 17. in prezidana v 19. stoletju, krstilnica in zvonik, prižnica svetega Mavra in bližnji škofovski dvorec, ki po najnovejših raziskavah izhaja iz istega obdobja kot bazilika. Posebej omenjamo še marmorni ciborij iz leta 1277 (na štirih tankih stebrih, v sami baziliki).
Vsekakor pa zagotovo velja, da je kompleks Evfrazijeve bazilike zaradi svoje arhitektonske zapletenosti in postopnega nastajanja v različnih zgodovinskih obdobjih do danes ostal neizčrpen vir zgodovinskih spoznanj in neizmeren izziv raziskovalcem ter umetnostnim zgodovinarjem iz različnih delov sveta (zadnjo, današnjo, obliko je bazilika dobila v 15. stoletju, zvonik pa je bil postavljen v 16. stoletju). Hrvaška turistična skupnost je pomen Evfrazijeve bazilike predstavila z naslednjimi besedami: »Bazilika, atrij, krstilnik in episkopalna palača so izredni primeri religiozne arhitekture, medtem ko sama bazilika izjemno združuje elemente klasicizma in bizantinizma. Apsida je bogato okrašena s figurativnimi mozaiki, ki so med najpomembnejšimi primeri te vrste v Evropi«.
Mozaiki nad apsido upodabljajo apostole in Jezusa; v osrednjem delu je prikazan tedanji škof Evfrazij z maketo bazilike, angeli čuvaji, devica Marija z Jezusom v naročju, domači svetniki mučeniki, posebno sveti Mauro – prvi škof, nato mučenik, zaščitnik mesta Poreča in celotne istrske škofije …
Za konec dodajmo, da se Evfrazijeva bazilika nahaja v samem starem mestnem jedru Poreča, na polotoku, med kvadratnimi mrežami ulic. Bazilika predstavlja najbolj dragoceni kulturni spomenik v Poreču, turisti jo lahko obiščemo vsak dan, razen ob nedeljah ter ob verskih praznikih. Možno se je povzpeti tudi na zvonik, od koder se nudi čudovit razgled na mesto Poreč z bližnjo istrsko okolico.
Ps. Za fotografije se zahvaljujemo turistični skupnosti Poreč.
