Compare Listings

Buje, stražar Istre

Buje, stražar Istre

Buje (italijansko Buie) je istrsko mesto in hkrati sedež istoimenske občine, ki upravno spada pod Istrsko županijo. Buje se nahaja v severozahodni Istri, od Umaga je oddaljen le 13 kilometrov, do slovenske meje na Dragonji pa je le okrog 10 kilometrov cest.

Buje ležijo na gričevnati vzpetini (najvišja točka je na nadmorski višini 222 metrov) v severozahodni Istri. Buje se nahaja v hriboviti pokrajini med rekama Mirna in Dragonja, na državni cesti Pula-Koper-Trst (D21), na križišču cest za Umag, Novigrad, Momjan, Grožnjan, Kaštel in Buzet.

Buje skupaj z Umagom, Novigradom, Brtoniglom, Grožnjanom, Oprtaljem in številnimi drugimi manjšimi kraji tvori t.i. Bujštino. Področju mesta Buje pripada 26 naselij: Baredine,  Bibali, Brdo, Brič, Buje, Buroli, Bužin, Gamboci, Kaldanija, Kanegra, Kaštel, Krasica, Kršete, Kućibreg, Lozari, Marušići, Merišće, Momjan, Oskoruš, Plovanija, Sveta Marija na Krasu, Škrile, Škudelini, Triban in Veli Mlin. V vseh teh naseljih, skupaj z Bujami, na površini 103 kvadratnih kilometrih živi nekaj manj kot 6 tisoč ljudi.

Staro istrsko mestno jedro Buj ima izjemno lego, leži na vzpetimi imenovano Bujsko brdo ter ima prečudovit razgled na okoliško gričevje, ki je posejano z vinogradi in oljčnimi nasadi. V mestu prevladuje srednjeveška arhitektura z ostanki obzidja, obrambnim stolpom (to je peterokoti stolpič, »kula svetega Martina«, zgradili so ga Benečani, v njem pa so tu in tam na ogled tudi razstave), dvema zvonikoma in župnijsko cerkvijo. Ta dokaj dobro ohranjena srednjeveška urbana struktura z značilnim velikim osrednjim trgom in ozkimi ulicami je turistom »zelo prijazna na oko«.

O teh turističnih znamenitostih v samem srcu mesta so različni spletni viri zapisali takole: Na glavnem trgu stoji župnijska cerkev sv. Servula z ločeno postavljenim zvonikom z vzidanimi grbi. Na trgu stoji kameni stolp z dolžinskimi merami iz 15. stoletja. Cerkev je bila zgrajena v 16. stoletju na temeljih rimskega templja in je bila v 18. stoletju preurejena v baročnem slogu. Notranjost ti vzame dih. Prostor je resnično veličasten in zračen, edina ladja pa ima strop v obliki sodastega svoda. V cerkvi in zakristiji je več gotskih skulptur iz 14. in 15. stoletja in baročna slika z veduto Buj. Marmorna kipa sv. Sebastjana in sv. Servula sta delo beneškega mojstra Giovannija Marchiorija iz leta 1737 in sta pravi mojstrovini iz kararskega marmorja.

Na spodnjem trgu, trgu svobode, stojita eden nasproti drugega etnografski muzej in cerkev sv. Marije (oz. cerkev Majke Milosrdnice), ki je bila postavljena koncem 15. stoletja. Cerkev krasijo renesančna kovana in pozlačena vrata iz 16. stoletja. V cerkvi hranijo 8 slik z biblijskimi motivi iz 15. stoletja. Umetnostni zgodovinarji menijo, da je skulptura Milostne Matere eden od najlepših lesenih kipov v Istri. Izdelan je bil v beneški delavnici Paola Campse in Giovannija di Malines.

Dodajamo zanimivo anekdoto: Drugo, »Marijino cerkev«, naj bi dal zgraditi bogati prebivalec, ki je iz Benetk prinesel kip blažene device, a ker je prispel ponoči, so kip odložili pred mestnimi vrati. Zjutraj ga niso več mogli premakniti, niti s pomočjo konj, zato so okrog njega zgradili cerkev.

Pogled v zgodovino. Izvrsten strateški položaj bujskega hriba je privabil starodavne prebivalce že v bronasti dobi. Znano je, da so v železni dobi tam živeli Histri, prvi dokumentiran narod na istrskem področju. Glede na razpoložljive zgodovinske vire in arheološke najdbe je mogoče sklepati, da je bilo prvo »pravo« utrjeno naselje na območju današnjih Buj naselje Bullea iz 6. stoletja. Zgradili so ga Bizantinci med velikimi selitvami ljudstev. Naselje je ostalo pod bizantinsko oblastjo do leta 788 našega štetja, ko so Franki osvojili celotno območje. Kot last oglejskih patriarhov (iz 10. stoletja) je utrdba Buje igrala veliko vlogo v njihovem boju proti Benečanom, ki so jo uspeli zasesti šele leta 1412.

V 15-em in in 16-em stoletju Benečani Buje naseljujejo s Hrvati, ki so bežali pred Turki. Kasneje Buje spada pod Francoze, pa pod Avstro-Ogrsko (takrat je zgrajena železniška Parenzana). Po prvi svetovni vojni so bile Buje pod italijansko upravo, po koncu druge svetovne vojne končajo v mejah nekdanje Jugoslavije, od leta 1991 pa – seveda – spadajo pod hrvaško zastavo.

Mesto Buje je dandanes razdeljeno na naslednje »četrti«: Sv. Sebastijan (na zahodu, eden najmlajših delov mesta), Brolo (je večinoma naseljen z Italijani), Staro mesto (najstarejši del mesta), Novo mesto in Rudine (v Novem mestu je sodišče, tukaj je tudi politično središče mesta; Rudine pa je majhen stanovanjski blok, zgrajen v času Jugoslavije), Šolski hrib (tukaj so osnovna in srednja šola), Monte Baster (na vzhodu, blizu je mestno pokopališče), Postaja (v bližini stare avstro-ogrske železniške postaje, sedaj gospodarsko središče Buj).

Kot zanimivost omenimo še danes dobro stoječe podjetje Digitron, po katerem je žepni kalkulator dobil svoje »drugo ime«. Digitron je bilo, vsaj tako razkriva wikipedija, prvo evropsko podjetje, ki je že v letu svoje ustanovitve, leta 1971, izdelalo žepni računalnik (imenovan DB 800).

Seveda, pa ko govorimo predvsem o »turističnih Bujah«, ne moremo, da ne bi govorili o celotni občini, ne samo o mestu. In kaj najdemo tam? Kot prvo omenimo Kanegro v razvpitem Savudrijskem zalivu. Kanegra, iskreno, ne velja za »morski letoviščarski raj«, toda velikanski borovci, ki v svoji senci skrivajo velik kamp (tudi z apartmajskimi hišicami, bungalovi), se s tem nikakor nočejo strinjati.

Turistični delavci Buj v tem koncu občine opozarjajo predvsem še na Casino Hotel Mulino, ki je, predvsem za hazarderske Italijane, prava igralniška oaza. Mulino zabavo ponuja 24 ur na dan, počitek pa si lahko privoščite v eni izmed 67-ih hotelskih sob ali pa se razvajate v bazenih ali wellnesu. Hotel gleda na park solin v Sečovlju, hotel pa je avtomobilskim potnikom dobro viden tudi s samega mejnega prehoda.

Destinacijska spletna stran coloursofistria.com (njim se zahvaljujemo tudi za fotografije) pa bo vsakega turista ob obiskovanju »Bujštine« opozorila predvsem na lokalno gastronomijo in vse kar je z njo povezano.

Za primer navajamo nekaj njihovih reklamnih besed, ki iskreno vabijo na lokalne vinske ceste: »V Bujah in njegovi okolici je veliko število vinarjev, ki proizvajajo kakovostna istrska in hrvaška vina, med njimi posebej omenjamo »momjanski muškat«, ki je najverjetneje najbolj blesteča blagovna znamka Bujštine. Številne vinske ceste, ki povezujejo vinograde “Bujštine” vas bodo odpeljale na obisk k proizvajalcem vina. Večina vinarjev vam omogoča predstavitev procesa proizvodnje vina, ogled kleti, pokušino vin …(primer: www.kozlovic.hr) « Z vinom sta povezani tudi dve (naj)večji prireditvi: septembrski Praznik grozdja (»Praznik grožđa«) in klasično novembrsko martinovanje ob »rojstvu novega vina«.

In podobno lahko beremo tudi o oljčnem olju ali pa o tartufih svetovne znamke blagovne znamke Žigante (v Plovaniji, blizu slovenske meje, imajo celo velik predelovalni obrat, kjer ob okusih belega ali črnega tartufa ustvarjajo zares široko paleto izdelkov).

Za konec lahko samo povemo, da Buje, tudi s svojo zmeraj bolj prestižno turistično spalno ponudbo (kot primera opozarjamo na »kot od boga dana« San Servolo Resort & Beer Spa ter San Canzian Village & Hotel), vsekakor ponujajo mnogo več, kot bi mogoče pričakovali. Verjemite, prijetno boste presenečeni. Če pa vam bo vendarle ponovno postalo dolgčas, pa hitro pot pod noge … In ne skrbite, kaj kmalu boste spet odkrili kakšen »prelep turistični biser« … saj se še zmeraj nahajate v prečudoviti Istri.

[unitegallery Buje]

Objavljeno

Sorodni članki

Pirovac, kraj lagodnega življenja

Zaliv, v katerem je v stoletjih burne preteklosti zrasel kraj Pirovac, je znan po toplem morju. Temperatura morja v zelo dolgem, 12 kilometrskem, rokavu zaliva je zaradi blagega morskega toka vedno približno 4 stopinje Celzija nad povprečno temperaturo Jadranskega morja.

Nadaljujte z branjem

Pazin, srce Istre

Pazin je mestece v središču Istre. Pazin je tudi sedež Istrske županije. Pazin je kraj, kjer si roko podajata »rdeča in siva« Istra. Pazin zna biti tudi izredno fascinanten. Za to poskrbijo predvsem gradič (kastel) nad skrivnostno Pazinsko jamo in rečna ponikalnica Pazinčica s svojim znamenitom Zarečkim krovom.

Nadaljujte z branjem

Susak, ameriški otok

Otok Susak je morebiti najbolj čuden otok na celotnem Jadranu. Da, prav ste prebrali. Čuden. Znan je po svojem značilnem pesku, hrvaško-ameriških ekonomskih emigrantih, »minicah« (krilo pri ženskih nošnjah se nosi visoko nad kolenom), domačini govorijo »čisto svoj jezik«, sorodniki na Susku so se baje redno poročali med seboj, pa še kakšna zares neverjetna bizarnost se zlahka najde.

Nadaljujte z branjem

Join The Discussion