Compare Listings

Peš na Biokovo

Biokovo Skywalk ali Vošac?

Vedno je neko posebno doživetje, ko se v par urah z nadmorske višine 0 metrov vzpneš na poldrugih 1.000 metrov. Peš, seveda. Po krasni, a v vročini naporni planinski poti, ki se s čudovite makarske riviere dvigne na mogočno skalnato pogorje Biokovo, dolgo kar 60 km.

Biokovo Skywalk ali Vošac?

Prava nagrada pa je neverjetno lep razgled z vrha. Na morje in otoke pod nami ter čudovito kraško pokrajino za nami, iz katere se dvigajo številni vrhovi, novi planinski cilji. Izkušnjo je z nami delila Anita Palada, glej www.anitapaladabrand.com oziroma turistično-popotniško spletno mesto www.croatiantraveljournal.com.

Biokovo! Kamnita planina, prepredena s stenami, mogočna, surova in na videz nedostopna! Z ostrimi vrhovi, ki se vzdolž Makarske riviere mogočno pnejo proti nebu. Lepo je v sozvočju duha in telesa sedeti na pravkar s soncem obsijani makarski obali, piti kavo in razvajati brbončice z nebeško dobrim pecivom. Opazovati okoliške vrhove in bele oblake, ki se počasi pomikajo proti notranjosti.

Pustiti, da nam pogled odvleče v morske globine, na ladje in ribiče, ki pravkar prihajajo z morja. Sinergija vzhajajočega sonca, bonaca morja in kriki galebov so naredili svoje. Obsedlo nas je, uravnovesilo telo in duha, povezalo in sprostilo čute v nekakšno blaženo, breztežno stanje. Uživati na makarski rivieri ali na avanturi po Biokovem?

Vendar pa se je treba odtrgati, odmakniti od tega dalmatinskega šarma! V Makarsko smo prišli z drugim namenom. Avantura ne išče miru! Potrebuje akcijo, vznemirjenje, adrenalin, hitrejše utripe srca! Zaplet! Išče premikanje meja lastne vzdržljivosti, moč, odločnost in vztrajnost.

Eno prvih takih adrenalinskih vznemirjenj je gotovo tudi vzpon na katerega od biokovskih vrhov, ki jih s spoštovanjem opazujemo z makarske riviere. Opazujemo, vpijamo njihovo veličino in merimo moč. Zavedamo se, da jih ne smemo podcenjevati!

Občudujemo njihovo mogočnost, razglabljamo, kako se gibati po teh poteh, kakšen je pogled z vrhov? Pravijo, da je prečudovit. Vidi se Makarska in celotna riviera, ki se razprostira pod planoto, od  Brele do Gradca, v dolžini okrog 40 km, srednje dalmatinski otoki, ob lepem vremenu pa tudi Italija.

Vprašanje je le, katero pot izbrati, kam iti? Na najvišji vrh,  Sv. Jure, 1.762 metrov, nam, ki smo ljubitelji planin, gotovo največji izziv zaradi višine in zahtevnosti vzpona. Na tej poti je zgrajeno tudi moderno razgledišče, Biokovo Skywalk, pravo »nebeško sprehajališče«, ki s svojo stekleno konstrukcijo v obliki podkve nikogar ne pusti ravnodušnega, in gotovo ne bi tudi nas.

Bilo bi neprecenljivo doživetje stopiti na Biokovo Skywalk, na to stekleno površino, zgrajeno nad visoko biokovsko steno, ki na svojem »hrbtu« nesebično prenaša mešanico dveh stilov, tistega naravnega in arhitektonsko popolnoma modernega.

Proučujemo tudi ostale poti. Veliki Troglav, 1.659 m, Sv. Ilija, 1.640 m, Kimet, 1.536 m, Štropac, 1.450 m, Vošac, 1.414 m, v katerega mogočen vrh se pravkar zaziramo, saj je na južni strani Biokova, točno nad Makarsko. Bi šli na Šibenik, 1.314 m ali Sainjal, 1.333 m?

Odločitev je tu! Gremo proti Vošcu! Slovi po zelo zahtevnem vzponu, ki zahteva vzdržljivost, dobro fizično pripravljenost ter kondicijo. Gremo, brez pomislekov! Če so lahko po tej poti šli stari »Makarčani« do mesta tudi nekajkrat na dan, zakaj ne bi tudi mi in vsaj enkrat na to lepo nedeljo?

Pot smo pričeli v vasi Makar, makarski zibelki, z mestnega pokopališča Sv. Ivan, na 229 m nadmorske višine in se usmerili proti vrhu Vošac, na 1.425 m. Pogled na južno pobočje kamnite planine in odprte jame v glavi ustvarja številna vprašanja. Toliko, da smo se na trenutke želeli zazreti v stekleno kroglo in se pozanimati, kakšna pot nas čaka, jo bomo uspeli prehoditi, kaj nas bo pričakalo na njej?

Vemo, da moramo biti izredno pazljivi, saj se je pričela dvigati tudi temperatura. Na stezi in skalovju se lahko sončijo kače, tudi modrasi, daleč najbolj strupene kače na Biokovem in v Dalmaciji.

Pričeli smo zelo odločno, saj si nismo smeli zatiskati oči. Dolga pot je pred nami. Vzpon bo konstanten in zahteven!  Potrebno je uskladiti ritem in dihanje, fizično pripraviti telo ter ohranjati pozitiven duh. Glede na opis nas je do vrha  čakal tri ure dolg neprestan vzpon, glede na naše pretekle kondicijske izkušnje pa bi lahko bil tudi uro daljši, kar bi še vedno bil odličen čas.

Pot je lepo urejena, dobro označena in tlakovana s kamenjem. Vzpenjamo se po vijugasti poti, po serpentinah, ki so jih že davno tega uredili stari makarčani. Ta pot je bila pomembna povezava med makarskim primorjem in zaledjem, ki je prebivalcem lajšal in krajšal izmenjavo domačih izdelkov, sira, mesa, ribe.

Pot je v začetnem delu skoraj popolnoma tlakovana z večjimi kamni. Pod nogami je prijetno čvrsta in daje dober oprijem za hojo, vendar pa neprestan vzpon ne omogoča počitka. Telo je pod stalnim naporom. Na trenutke je izčrpavajoče, vendar pa želja po vzponu in novih razgledih pomaga pri premagovanju trenutnih slabosti, ki se pojavljajo med vzponom.

Ko srečaš koga na poti, je, kot da bi v mestu srečal dobrega prijatelja. V zgodnjem jutru nam je Željko Bockovac,  alpinist, speleolog in član SAK Ekstrem iz Makarske povedal, da je pot dobra in da njej ni prepadnih delov, s tem pa tudi ni možnosti zdrsa, o čemer smo se med vzponom prepričali tudi sami.

Čeprav smo po navodilih na pot krenili že zgodaj zjutraj, je pričelo že okrog desete ure sonce precej pripekati, tako, da smo občutili pravo olajšanje, ko smo prispeli na nekamnit del poti skozi borov gozdiček. Smerna tabla pravi, da je do Vošca še 1.15 ure, glede na naš ritem hoje pa je to pomenilo kar 1.45 ure. Zadovoljni!

S te točke se pot razcepi v več smeri. Kdor želi proti Tučepom, bo šel desno in potreboval 2.45 ure. Proti Kotišini je 1.45 ure, kjer je sicer biokovski botanični vrt. Naravnost je Sveti Jure (3.45 ure), Bast (3.45 ure), V. Brdo (1.30 ure) in Vošac (1.15 ure), kamor smo se namenili tudi mi.

Uh, dobro je! Zagledali smo tudi razgledišče Štrbina. Kar pomeni, da smo se vzpeli že na 1.338 m! Razgledišče nas je nagradilo s počitkom, pa tudi osupljivim razgledom. To je bil trenutek resnične izpolnitve. Uživali smo v pogledu na Makarsko, okoliška mesta in primorje.  Nad razglediščem se je vzpel tudi vrh Vošac, do katerega smo potrebovali še okoli 30 minut.

Tu smo! Po štirih urah hoda in nekaj kratkih počitkih. Osvojili smo Vošac! Veselju, radostnemu smehu ter skoraj otroških vriskih ni bilo ne konca ne kraja. V želji, da se čimprej razgledamo po okoliški panorami, smo se razkropili po vrhu, vsak na svojo stran sveta.

Skoraj v teku smo obkrožili planinski dom Vošac, da bi jo čimprej raziskali in doživeli.  Pogled je z južne strani drsel po Makarski, celotni rivieri ter srednje dalmatinskih otokih  Brač, Hvar in Vis, pa tudi po južnih – Korčuli, Lastovem in Pelješcu. Velik del srednje in južne Dalmacije je bil pred nami, skoraj kot na dlani.

Biti tukaj kot majhna, neznatna »pikica« med nebom in morjem, je nepozaben in enkraten občutek, darilo, ki nam ga je podarila narava in o katerem bomo še dolgo govorili in se od srca zahvaljevali. Neprecenljivo!

S severozahodne strani se od Vošca pogledi ustavljajo na okoliških vrhovih. Tudi na tistih najbolj izzivalnih z začetka te zgodbe. Na vrh Sveti Jure! Da bi ga osvojili, nam je ostala še ura in pol hoje, Razglabljali smo, ali naj nadaljujemo ali se naj vrnemo. Ocenili smo, da je sonce že precej močno in da bi nas to zelo upočasnjevalo.

Zato smo se odločili, da tokrat ne gremo naprej, dogovorili pa smo se, da ga bomo osvojili ob drugi priložnosti in z druge strani. Med pogovori s planinci, ki smo jih srečali na Vošcu, smo izvedeli, da vzpon od Vošca  do Sv. Jurija traja uro in pol, da pa je pot proti vrhu precej zahtevna.

Sicer pot od Makarske preko Vošca na Sv. Jure zahteva okrog 6 ur hoje. “Če se vam ne da hoditi, pa bi vseeno radi prišli do najvišjega vrha ter občudovali Makarsko in Dalmacijo, se lahko do te višine pripeljete tudi z avtomobilom. Vsekakor pa vedite, da je biokovska cesta ozka, strma, težavna za vožnjo in da zahteva odlične vozniške spretnosti. To nam je povedal nek planinec na Vošcu in nam dal napotke za še eno, lažjo planinsko pot od Gornjih Brel do Bukovca.

Če želite malo bolj lagodno planinariti, vam predlagam pot iz Gornjih Brel do Bukovca. Pot je varna,  dobro markirana,  brez prepadov in je asfaltirana. Je odlična pot za poletno planinarjenje, saj kar 2/3 poti poteka po gozdu.”

Blizu vrha smo zagledali še Željka, planinca, ki smo ga na poti že srečali. Malo bomo spet poklepetali z njim, saj je prekaljeni alpinist in je na tej gori kot doma, mi pa bi radi slišali še veliko stvari.

Nasveti in napotki za planinarjenje  po Biokovem

Z Željkom smo ponovili snov iz planinskega gradiva, njegove napotke pa delimo z vsemi vami, ki si želite povzpeti na katerega od teh vrhov in niste vešči planinarjenja. Pa tudi s tistimi, ki ste v dobri planinski kondiciji, pa Biokovega ne poznate dovolj. Tukaj so torej Željkova navodila za planinarjenje po Biokovem!

Planina Biokovo za planinarjenje ni nenevarna. Je močna, surova, včasih tudi neprijazna (vsako leto planina zahteva kakšno žrtev!). Če pa boste nanjo pristopili spoštljivo, vas ne bo razočarala in vam pokazala svojo najboljšo stran. Med hojo po planini je potrebno biti zelo previden. To še posebej velja za tiste, ki bi radi rekreativno planinarili, niso pa dovolj vešči in ne poznajo zakonitosti planine.

Če ste v bližini Makarske in želite planinariti na Biokovem, vedite, da morate v poletnih mesecih kreniti na pot precej zgodaj, že okrog 5., 6. ali vsaj 7. ure. Sonce postane že v zgodnjih jutranjih urah zelo močno in s tem nevarno iz več razlogov.

Dehidracija, utrujenost, opekline na  koži, padec koncentracije. Hoja se upočasni, moč peša, po skalovju hodimo težje in počasneje in tako do cilja prispemo tudi kasneje. Voda  je obvezna! S seboj jo imejte vsaj 3 litre, toliko, da ob povratku ostane tudi pol litra. Nikoli se ne, kaj nepredvidenega se lahko zgodi na poti, voda pa mora biti!

Poti na Biokovem so dobro označene, zaradi lastne varnosti jim je potrebno slediti. Ljudje velikokrat improvizirajo in ne sledijo markacijam. Iz samo njim znanih razlogov si drznejo skreniti na neznano pot, celo izven označene steze, po goščavi. Tako neodgovorno  obnašanje je lahko v hribih pogubno.

Bili so tudi že primeri, ko so se ljudje na Biokovem izgubili zaradi čiste malomarnosti in precenjevanja. Zato je bila potrebna intervencija in pomoč hrvaške gorske reševalne službe, poudariti pa je treba, da so bili tudi primeri z usodnim koncem.

Ne precenjujte se!  Sledite markacijam, če pa jih slučajno spregledate, se vrnite do zadnje markacije, da se boste lahko ponovno orientirali in varno prišli do cilja. Markacije so na skalah ali deblih, vsakih 20 do 30 m. Če ne najdete markacije v zadnjih 50 metrih, pomeni, da ste se izgubili. V tem primeru je potrebna posebna previdnost, saj je sestop s poti lahko poguben. Bodite torej zelo pozorni, da markacije nikoli ne izgubite izpred oči!

Markacije so oznake v obliki rdeče kroga z belo piko v sredini, postavljene so tako, da se od ene vidi naslednja. Znak v obliki črke X označuje razpotje in je postavljen 50 m pred križiščem. Zavite puščice in črte vam kažejo smer gibanja. Važno pravilo je, da v hribe nikoli ne greste sami!

V primeru nevarnosti pokličite nujno pomoč 112! V primeru, da imate težavo in se ne morete več orientirati, vrniti ali ste poškodovani, potrebujete pomoč za koga iz vaše skupine, takoj pokličite številko 112.

To je  posebna številka nujne službe na Hrvaškem, kjer bodo operaterji po potrebi alarmirali še druge potrebne službe, s tem pa tudi hrvaško GRS (gorsko reševalno službo). Usposobljeni člani GRS bodo prišli do ponesrečenega v najkrajšem možnem času.

Javite se po mobitelu, pošljite lokacijo. Če nimate signala, uporabite stari trik, žvižgajte s piščalko, katere zvok se dobro sliši, še posebej v mirnem vremenu. Pošljite ognjene signale, da vas opazijo lokalni prebivalci ali drugi planinci, pri čemer pazite, da ogenj dobro omejite, da ne pobegne kontroli in povzroči požar. Svetite z lučko na mobitelu, z baterijo, ki jo morate vsekakor imeti s seboj, če greste v planine, in signalizirajte mesto. Mahajte z oblačilom žive barve!

Hrvaška gorska reševalna služba je vedno pripravljena na delo. Z izčrpnimi navodili nas je Željko povsem prevzel, pa smo želeli zvedeti še, kako deluje GRS ob klicu na nujno pomoč.

Za podrobnejše informacije smo se obrnili na Darka Gavrića Čerćo – načelnika hrvaške GRS iz Splita,  ki nam je povedal naslednje: “Takoj po klicu na 112 zberemo ekipo in gremo v akcijo. Najpomembneje je, da čimprej lociramo mesto, kjer se nahaja ponesrečeni. Iščemo ga, dokler ga ne najdemo, kar zna v določenih primerih trajati tudi več dni. Žal se kdaj taka iskanja končajo tudi s smrtnimi primeri.

Odvisno od stanja na terenu, oziroma od nepristopnosti terena, v akcijo pošljemo helikopter, transport ponesrečenega pa kombiniramo tudi z drugimi prevoznimi sredstvi. Odvisno od situacije, oziroma zahtevnosti terena in aktivnosti«.

S tema dvema pogovoroma smo dopolnili naša dosedanja znanja ter se dodatno zavedli, kako je lahko neprevidno gibanje v planini nevarno, pa tudi usodno! Ekipa dobro usposobljenih ljudi iz HGRS vam bo v hribih pomagala, kadarkoli bo to potrebno. Vendar pa vsi člani, brez izjeme, upajo, da njihove pomoči ne bi nikoli potrebovali. Apelirajo na vas, da se v gorah gibljete izredno previdno in odgovorno, da ne bi v nevarnost privedli sebe in drugih.

Na srečo je pri nas vse potekalo v najlepšem redu. Kajti spoštovali smo vse naravne zakonitosti in planinska pravila. Zato nas je gora tudi obilno nagradila. Dala nam je vse, po kar smo prišli. Uživali smo! Na dlan nam je postavila Dalmacijo, podarila kopico lepih razgledov in nepozabnih doživetij, prestavila fizične meje, poglobila spoštovanje do narave in ljudi, s tem pa tudi do nas samih.

Naslednja tura? Hm!? Morda spet Biokovo, morda pa tudi  Velebit. 🙂

Ps. Uredništvo www.pag.si, slovenskega portala o hrvaškem turizmu, se za čudovit tekst in fotografije še enkrat iskreno zahvaljuje Aniti Palada (Travel Journalist & PR & Marketing Manager). Nekaj fotografij, označene so samo s številkami, pa so prispevali tudi novinarji www.pag.si, ko se sami potepali po čudovitem Biokovem.

Sorodni članki

Dolina mamutov

Na samem vzhodu Hrvaške, ob reki Donavi, na pobočju Fruške gore, se nahaja majhna vasica Mohovo. Na prvi pogled je Mohovo popolnoma »navadna, povprečna in skorajda nič kaj drugačna vasica« kot je tudi veliko drugih, predvsem bližnjih. Toda v vasici Mohovo, s približno 200 prebivalci, vas bo ob prihodu pričakala zanimiva pozdravna tabla »Dolina mamuta« (slovensko »Dolina mamutov«). Ta mimobežna »prometna« tabla, ki izžareva iskreno dobrodošlico, pri potnikih vzbuja veliko radovednost.

Nadaljujte z branjem

Trans Dinarica

Trans Dinarica je prva in edina kolesarska pot, ki povezuje vseh osem držav zahodnega Balkana. Pot obsega približno 5.480 kilometrov (skupna višinska razlika: 94.500 metrov, število zanimivih točk: 2.400, kar neverjetnih 80 odstotkov trase je speljane po asfaltnih poteh) v 95 etapah, ki vodijo čez Slovenijo, Hrvaško, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Albanijo, Severno Makedonijo, Kosovo in Srbijo. Ker vemo, da vas zanima: Trans Dinarico je (praviloma) mogoče prevoziti tudi z električnimi kolesi!

Nadaljujte z branjem

Karting center Slovenja vas

V idiličnem zelenem okolju ob kanalu Drave v Slovenji vasi pri Ptuju se razprostira ena najlepših karting stez v Sloveniji. AMZS Karting in motošportni center v kraju Slovenja vas je edinstveno prizorišče, kjer lahko sprostite svoj dirkaški adrenalin, najamete amaterske in dirkaške gokarte ter se s prijatelji ali sodelavci pomerite v iskanju idealne vozne linije.

Nadaljujte z branjem