Amfiteater v Pulju; naj se igre začno

Tudi zato je prav neverjetno, da puljska Arena še ni vpisana na seznam Unescove dediščine!? Zakaj? Razkrijemo kasneje v izčrpnem prispevku, toda najprej se lotimo te lepe zgodbe o puljskem amfiteatru tako kot se spodobi, pokukajmo v davno preteklost.

Histri so se že vsaj pred 6. stoletjem pr. n. št. naselili na širšem področju istrskega polotoka. Že leta 221 pred Kristusom so se začeli bojevati z Rimljani. Leta 177 pred našim štetjem, v Nezakciju, »glavnim mestom« Histrov, ki je ležalo le kakšnih deset kilometrov od sedanjega Pulja, so bili Histri v odločilni bitki poraženi z vojaško odlično pripravljenimi rimskimi legijami. Rimljani so Nezakcij najprej porušili, potem pa zgradili novo mesto. Toda, ko so Rimljani leta 46-45 pr. n. št. grško kolonijo Polai povišali v Pietas Iulia (sedanji Pulj), je začel Nezakcij izgubljati svoj pomen. Pulj kaj kmalu postane glavno rimljansko administrativno središče v celotni Istri, v njem okrog »leta nič« živi kar okrog 30.000 ljudi.

Puljski amfiteater so Rimljani zgradili v prvem stoletju našega štetja, umeščen pa je bil 200 metrov izven samega mestnega obzidja, ob glavni cesti (Via Flavija), ki je vodila v Rim. Baje se je na prehodu stoletja, ko je bil na čelu Rima cesar Avgust, puljski amfiteater najprej gradil iz lesa. Z rastjo moči, upravnega centra, Pulja se je nekaj let kasneje cesar Vespazijan odločil, da se puljski amfiteater preoblikuje v areno za zares velike spektakle, predvsem gladiatorske boje.

Spletni viri navajajo, da ni znan točen razlog gradnje tako velikega objekta v Pulju. Po eni izmed legend, naj bi amfiteater tako velikih dimenzij dal graditi prav cesar Vespazijan zaradi svoje ljubice Antonije Cenidi, ki je imela v okolici Pulja številna posestva.  Naj mimogrede navedemo še eno zanimivost; beseda »arena« izhaja iz latinskega jezika, iz »harene«, to je posebej finega in gladkega peska, ki se je uporabljal za absorpcijo krvi tudi v najbolj znamenitem antičnem amfiteatru, rimskem Koloseju.

Rimski Kolosej, ta ponosni simbol Rimskega imperija in eden od najveličastnejših ohranjenih primerov rimske arhitekture, ki je danes med najpriljubljenejšimi turističnimi znamenitostmi sodobnega Rima, je ob izgradnji sprejel tudi do 50.000 obiskovalcev. Seveda puljski amfiteater, ki je bil zgrajen približno v istih letih kot rimski Kolosej, ni bil tako velik, v njegovo obzidje se je lahko stlačilo okrog 23.000 ljudi (kar pa je še zmeraj zelo veliko!). Puljski amfiteater ob dokončanju, s svojimi dimenzijami, postane šesti največji na svetu.

Arena je bila zgrajena iz trdnega kamna, ki so ga vozili iz bližnjih puljskih kamnolomov, »zidni plašč« pa je bil narejen iz domačega apnenca v toskanskem stilu. Amfiteater v Pulju se od ostalih razlikuje predvsem po tem, da so v zunanji steni umeščeni štirje pravokotni stolpi. Stolpi so okrepili stabilnost same stavbe, na vrh stolpov in zajetij deževnice so vodile lesene stopnice.

Arena je sezidana v elipsasti obliki, krajša os je dolga 105,96 metra, daljša os pa je dolga 132,45 metra (razmerje med njima je 4:5). Ovalna oblika arene je bila idealna za procesije, za postavitev enot v postroj, razvoj bojne strategije, napredovanje in umik manjših oboroženih skupin ter podobno.

Površina Arene znaša 11.466 kvadratnih metrov (čez palec bi lahko rekli, da je to velikost enega in pol nogometnega igrišča), v samem središču objekta pa se nahaja veliko »borilno igrišče« v velikosti 67,9 krat 41,6 metra. Največja višina Arena znaša 32,45 metra.

Arena v Pulju je zgrajena na pobočju hriba, zato se vzhodni del, ki je na naravno dvignjenem terenu, dviga samo na dve etaži. Zahodni, tisti proti morju, ima kar štiri etaže. Polni profil puljskega amfiteatra je obsegal 72 polkrožnih arkad, zadnja etaža je imela 64 kvadratnih oken.  V primerjavi z drugimi rimskimi amfiteatri po svetu je plašč Arene v Pulju s štirimi stopniščnimi stolpi zares redka konstrukcijska rešitev in tudi zato mogoče najbolj pomemben spomenik antičnega graditeljstva na Hrvaškem. Posebno omembo pa si zaslužijo tudi arhitekturni nosilci za velika platna, ki so gledalce ščitila predvsem pred žgočim soncem.

V puljsko Areno se je lahko vstopalo skozi 15 vhodov, sam amfiteater pa je v svojem drobovju skrival še številne prostore.  Najprej omenimo prostore za živali oz. zveri, ki so bile ponavadi zaklane v različnih krvoločnih »igrah«. Danes je v njem postavljena stalna razstava Oljarstvo in vinogradništvo Istre v antiki.

V neposredni bližini »borbenega ringa« je bil tudi velik prostor, v katerem so se shranjevali različni rekviziti, ki so »popestrili« dogajanje na samem borišču.  Sob oz. »čakalnic« za same borce, gladiatorje, arheologi niso našli. Gladiatorski prostori naj bi bili nekje izven same Arene, z njo pa naj bi bili baje povezani z dolgimi in ozkimi hodniki.

V amfiteatru je bilo ob veliki svečani dvorani tudi še nekaj še nekaj dodatnih »družabnih dvoranic«, tik ob njih pa so umestili manjše svetišče, najverjetneje posvečeno Mitri (ime starega perzijskega boga). V atriju na južni strani Arene so zgradili manjši podest in postavili svetišče boginje Nemeze (grška boginja maščevanja, ki pa so jo zelo radi častili tudi rimski generali in gladiatorji). Sodeč po zgodovinskih podatkih, se sam vstop na gladiatorske borbe ni plačal, je pa bil strogo določen sedežni red obiskovalcev; družbena hierarhija, pa naj bo ta po bogastvu ali ugledu, je bila zelo očitna.

Amfiteater v Pulju se lahko pohvali predvsem zaradi svoje odlične ohranjenosti. Številni strokovnjaki tudi zato dandanes puljsko Areno uvrščajo med najlepše amfiteatre na svetu. Hrvaški arhitekturni čudež se redno znajde na seznamih najpomembnejših antičnih amfiteatrov. Ob puljski Areni so najbolj znani še amfiteatri v Uthini (Tunizija), v Pozzuoli (Italija),  v Arlesu in Nimesu (Francija), »Leptis Magna Arena« v Libiji, »Pompeii Spectacula« (blizu ognjenika Vezuv, Neapelj, Italija), v Veroni (Italija), »El Djem« (Tunizija) in seveda, že omenjeni, znameniti Kolosej v italijanskem glavnem mestu.

Za gladiatorske borbe, torej osnovni namen, se je puljska Arena uporabljala vse nekje do začetka 5. stoletja; cesar zahodnega rimskega cesarstva Honorij (384-423) namreč te krvave borbe na življenje in smrt prepove. Ko so bile leta 681 prepovedane tudi krvave borbe med divjimi živalmi ter obsojenci (na smrt) je puljska Arena počasi izgubljala svoj blišč in pomen. Skozi stoletja se je srečno večkrat izognila dokončnemu uničenju (ljudje so kljub prepovedi lokalnih in cerkvenih oblasti počasi, toda vztrajno, kradli koščke amfiteatra, saj se je v njem razkazoval odličen gradbeni material za njihove hiše).

Navajamo dva najbolj izrazita primera. Velika grožnja za sam obstoj Arene se je pokazala ob koncu 16. stoletja. Takrat je beneški senator Gabriell Emo s strastnim lobiranjem preprečil, da bi amfiteater razstavili, ga z ladjo prepeljali v sedanjo Italijo ter na novo postavili v mogočnih Benetkah. Emu so zaradi tega v puljski Areni postavili spominsko-zahvalno ploščo.

Drug primer pa sega v 17. stoletje, tudi takrat pa je puljskemu amfiteatru grozila Beneška republika. Iz Benetk so vojnemu arhitektu Antoineu De Villeu, ki je postavljal trdnjavo na bližnjem puljskem griču, svetovali, da za gradnjo uporabi gradbeni material, ki ga bo iztrgal iz same Arene. De Ville se je hrabro uprl takšnim idejam z naslednjimi (neprevedenimi) besedami:  »Neka stoji (Arena) – na ponos žiteljima, došljaku na čudu, starini na spomen, na diku Republici! Neka se uščuva postojano, neka se obnavlja da vječno traje!”

Arena preživi najhujše čase in na začetku 19. stoletja, z ukazom generala Augusta Mermonta, francoskim upraviteljem Ilirskih provinc, se začne prvo večje popravilo Arene. Rekonstrukcije puljskega amfiteatra so se do današnjih dni lotili še nekajkrat, zadnjič pomembneje v sredini 1980-ih. Toda ravno to zelo nestrokovno »obnavljanje Arene« je baje krivo, da puljski gradbeni čudež še ni vpisan na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine.

Vsekakor pa to dejstvo nikakor ne moti številnih obiskovalcev, ki rade volje obiščejo prireditve, ki se organizirajo v tem prekrasnem puljskem objektu. Do pet tisoč obiskovalcev se lahko hkrati nagnete na številnih zanimivih prireditvah znotraj zidov puljske Arene. Med poletjem se v Areni, na veliko zadovoljstvo turistov, vsak teden, v okviru antičnega zgodovinsko zabavnega spektakla Spectacvla Antiqva, prikažejo tudi gladiatorski boji.

V amfiteatru se vsako leto odvije znani filmski festival, priča smo celo zanimivim promocijskim športnim dogodkom  (hokejska in nogometna tekma), najbolj cenjeni pa so – seveda – glasbeni nastopi. Tudi največji svetovni zvezdniki radi nastopajo v tako privlačnem ambientu, ki ga nudi puljska Arena. Arena je bila magnet za naslednje zvezdnike: Luciano Pavarotti, Andrea Bocelli, Jose Carreras, Jamiroquai, Anastacia, Eros Ramazzotti, Norah Jones, Zucchero, Sinéad O’Connor, Elton John, Sting, Michael Bolton, Il Divo, Manu Chao, Foo Fighters itd.

Na tej točki bi lahko zlahka končali naš prispevek. Vendar smo vam dolžni še pojasnilo, zakaj Areno nekateri prebivalci Pulja imenujejo tudi Divić-grad?! Razlago bomo popestrili še z enim ljudskim pripovedovanjem …

Po legendi naj bi nekoč v Istri živele dobre vile. Človeku so neredko prinesle srečo, med drugim so bile tudi pridne graditeljice. Vile so se tako nekoč, v (pre)velikem zanosu, odločile, da bodo zgradile mogočno stavbo. Iz Učke so pod zavetjem noči nosile kamenje in ga zlagale v krog, počasi je nastajala markantna zgradba. Toda zakikirikal je petelin, vile so morale nehati delati, ker se je začel delati dan in bi jih ljudje videli. Zmanjkalo je časa, da dokončajo zgradbo, da zgradijo tudi streho. Dokazi za to nedokončano zgodbo še dandanes ležijo po številnih travnikih Istre, velikih kamnov je po Istri razmetanih na tisoče, vile so namreč, ko so slišale peteline, kamne nemudoma izpustile iz rok …

Puljska Arena je skozi zgodovino pri ljudeh vzbujala veliko spoštovanje, to velja tudi za Slovane, ki so jo imeli za pravi čudež … »Divić« lahko pomeni tudi čudež, čudo, zato puljski Areni pripada tudi rezervno, staroslovansko ime Divić-grad.

Foto: Turistična skupnost Pulj in www.pag.si.