Nin, hrvaško kraljevsko mesto

Morda boste Nin prvič obiskali slučajno, vendar pa bo vsak naslednji obisk z namenom. Tako majhno mestece, da se lahko stisne na 500 m širok otoček, je na celino pripeto z dvema mostovoma in obkroženo z neverjetnimi peščenimi plažami.

V Ninu, najstarejšem hrvaškem kraljevskem mestu, na vsakem koraku naletimo na sledi pomembnih dogodkov, prepletajo se zgodovina, legende, zdravje in športna energija.

Bronasti palec Grgurja Ninskega za srečo

Izročilo pravi, da vas bo našla sreča, če se dotaknete nožnega palca kipa Grgurja Ninskega. In ne samo to, baje spada med deset najatraktivnejših svetovnih simbolov sreče.  Turisti z vsega sveta ne želijo zamuditi te priložnosti, bronasti palec se že prav zlato blešči.  Na trgu ob cerkvi Sv. Anselma se tako srečamo z eno najpomembnejših osebnosti Nina in Hrvaške ter izjemno pomembnim obdobjem hrvaške zgodovine.

Legenda pravi, da se gre prav njemu zahvaliti, da ni strupenih kač na celotnem področju od cerkve Sv. Nikole pa vse do Privlake. Ko je nekoč strupenjača namreč ugriznila konja ninskega škofa, jih je le-ta vse uklel, da ne bodo več tam nikoli živele. In res je tako.

Škof Grgur Ninski je bil na čelu cerkvene oblasti na Hrvaškem v času kralja Tomislava, do leta 928. Ninski škofje so igrali pomembno vlogo v verskem, kulturnem in političnem življenju. Njihov boj za nacionalni jezik in pisavo je bil hkrati boj za hrvaško neodvisnost.

Grgur Ninski je bil glavni zagovornik staroslovanskega jezika in domače pisave glagolice ter bogoslužja v domačem jeziku. Kasneje je cerkvena oblast sicer prešla z Ninske na Splitsko nadškofijo in je uradni obredni jezik postala latinščina. Kljub vsemu pa sta se, ker  ni bilo veliko latinsko govorečih svečenikov, ohranila pisava glagolica ter staroslovanski jezik, ki je kasneje postal hrvaški.

Ninskih plaž se ne da pozabiti

Ninske plaže sodijo med najlepše hrvaške plaže, po izboru ameriškega Travel Channela pa tudi na svetu. Skupaj so dolge 8 km in večinoma peščene. Prav vse, Kraljičina plaža, Ždrijac, Prodorica, Bilotinja in Zaton, ki se ponaša tudi z modro zastavo (mednarodno oznako kvalitete), so znane po izvrstni kvaliteti vode.  Najbolj znana in najlepša je Kraljičina plaža, dolga kar 3 km, to pa je tudi najdaljša hrvaška peščena plaža.

Nanjo se navezuje legenda o ženi prvega hrvaškega kralja Tomislava. Plaža ji je bila tako všeč, da sta ob dnevih, ko je bil kralj v Ninu, skupaj z otroci prav tam uživala v družinskih trenutkih. Nekega dne je kralj ostal tam celo popoldne in rekel: »Ta kraj bo medtem, ko bova v Ninu, samo tvoj, to je raj na zemlji in to je tvoja plaža«. Do nje je treba prečiti nekaj deset metrov dolgo plitvino, izraelski novinar Omri Galperin pa je o njej rekel, da bi jo na pogled prav lahko zamenjal s kako na Bahamih.

Vetrovi v ninski laguni ter plitva in topla voda so pripomogli, da je ta akvatorij postal idealen za surfanje in predvsem kajtanje. Prav zato boste v poletnem času tukaj v zraku in na morju vsak dan videli več jader kot marsikje drugje celo leto, saj Nin obiskujejo vsi tisti, ki uživajo v tovrstnih športih. V opazovanju njihovih spretnostih boste uživali tudi gledalci.

Spregledati pa ne moremo niti naslednje ninske znamenitosti, zdravilnega blata. V Ninu je največje nahajališče zdravilnega blata na Hrvaškem in s površino kar 120.000 m3 umeščeno sredi Ninske lagune ob Kraljičini plaži. Že v času starega Rima so poznali blagodejno delovanje blata na zdravje, o čemer pričajo tudi ostanki okroglih opek iz takratnih term ter kipec boginje plodnosti Venere Anzotike iz 1. st. Nin je že več kot 4 desetletja poznan tudi kot talasoterapijsko zdraviliško mesto in nahajališče morskega peloida v Severni Dalmaciji s poletno kliniko na prostem.

Terapije s peloidom pri zdravljenju revmatičnih bolezni, deformacij hrbtenice, raznih kožnih obolenj, problemih gibalnega aparata, ženski neplodnosti običajno trajajo 10-20 dni. V jutranjih urah poletnih mesecev se pričnejo z blatnimi oblogami, sončenjem na peščenih plažah ter spiranjem peloida v toplem morju.

Ob plaži je naravni botanični vrt z 8 habitati po kriterijih največje svetovne mreže za ohranjanje narave, Natura 2000. Tu je 5 endemičnih, 5 kritično ogroženih ter 6 občutljivih rastlin. Na širšem področju Nina so nizke muljnate in peščene obale z močvirnimi predeli z visoko slanostjo, kjer je edinstveno rastlinstvo in živalstvo, skalnate obale in kamniti travniki, ogrožene tudi v evropskem merilu. Kako so se rastline prilagodile, najbolje ilustrira rastlina  (Sarcocornia fruticosa), ki na slanih obalah raste tako na gosto, da se travniki imenujejo soline.

Mesnato debelo steblo je pravi vodni rezervoar, majhni listi pa preprečujejo izhlapevanje. Celična tekočina ima veliko soli, kar omogoča srkanje vode iz slanih tal. Te rastline so vir hrane za druge vrste, predvsem pticam, kot so čaplje, obrežne ptice, vodomci in ponirki. Za ljubitelje in opazovalce ptic ter narave je to mokrišče edinstven kraj. V vodi živijo tudi ribice, ki lahko preživijo v slani in sladki vodi. Rakec slaništar je dobro prilagojen na življenje v zelo slani vodi, preživi pa tudi sušo. Njegova jajčeca imajo membrano, ki jih ohranja pred izsušitvijo, tako da se lahko tudi po desetih letih na suhem, takoj ko pridejo v vodo, iz njih izležejo kozice.

Eden najdragocenejših darov narave v ninski okolici, je sol, ki je že v predzgodovinskem in antičnem času omogočila razvoj in blagostanje prebivalstva. Zaradi obilo sončnih dni, ugodnega vetra z Velebita ter posebnega geografskega položaja so domačini izkoristili podnebje ter danosti in začeli pridelovati sol, ki ima tudi visoko vsebnost joda ter sodi med najkvalitetnejše v Evropi. Zaradi alge petule se še zviša koncentracija naravnega joda in tako ta sol tudi izboljšuje zdravje, ne samo okusa jedi. Kako pridelujejo sol in njeno najboljšo različico, solni cvet, si lahko ogledate na poljih soli in muzeju v neposredni bližini mestnega jedra.

Vznemirljiva preteklost in krasna sedanjost

Mestece Nin je od Zadra oddaljeno 15 km. Stisnjeno je na otoček in ima le slabih 1.300 prebivalcev. S celino ga povezujeta dva kamnita mostova, zgrajena v 16. stoletju. Širše območje mesta stoji v laguni in je obdano z naravnimi peščenimi plažami. Kljub svoji majhnosti pa ima zelo bogato in burno zgodovino, dolgo kar tri tisočletja in je eno najstarejših mediteranskih mest.

Iz zgodovine je razbrati, da je imel Nin do sedaj kar sedem imen: Hemionoi, Ainona, Aenona, Enona, Elona, Nona i Nin. Pesnik Petar Zoranić Ninjanin pa pravi, da je asirski kralj Nino v Dalmaciji ustanovil mesto in ga poimenoval kar po sebi.

Od 9. stoletja pr. n. št. so do prihoda Rimljanov na širšem območju Nina prebivali ilirski Liburni, ki so imeli v mestu močno pomorsko in kopensko trgovsko središče. Naselje je bilo obdano z okopi, hiše pa so bile iz suhozidin. Tristo metrov južneje, na področju sedanjih solin, je stalo še starejše naselje iz mlajše kamene dobe. Tudi v rimskem obdobju se je tu živelo v blagostanju, na področju današnjega Zatona je bilo pristanišče. Imeli so vodovod, terme in amfiteater.

Na začetku 7. stoletja so Dalmacijo kolonizirali Slovani in na začetku 9. stoletja ustanovili prvo hrvaško državno skupnost. Nin je postal prvo hrvaško kraljevo mesto, ki je uživalo slavo od 7. do 13. stoletja. V 9. stoletju je postal tudi sedež prvega hrvaškega škofa, Grgurja Ninskega. Pomembni vladarji, ki so povezani z zgodovino Nina, sta kneza Višeslav in Branimir ter kralji Tomislav, Peter Krešimir IV. in Zvonimir. V 14. stoletju so se za oblast v srednji Dalmaciji potegovali bosanski kralj Tvrtko I. Kotromanić, Beneška republika, Anžujci Neapeljskega kraljestva in ogrsko-hrvaški kralj Sigismund Luksemburški.

Med dvajsetletno vojno je Ladislav Neapeljski leta 1409 prodal svoje pravice do Dalmacije Benečanom za samo 100.000 dukatov in Nin je prišel pod beneško oblast. Pod novimi oblastniki je začel zaradi gospodarskega izkoriščanja in slabe vojaške zaščite propadati. Mesto je doživelo dve uničenji:  leta 1571 in 1646. Beneška vlada je ukazala požgati mesto in ga načrtno uničiti, po mnenju zgodovinarjev zato, da ne bi padel v roke Turkov in da bi ohranila bližnji Zadar. Porušene cerkve ter kraljeva in škofova palača se niso nikoli obnovile.

Gospodarski razvoj Nina se je ponovno začel po II. sv.v. Po letu 1969 se je razvil v priljubljeno turistično središče, ki v svojo ponudbo vključuje tudi svojo zgodovinsko dediščino. V zadnjih letih so obnovili več spomenikov. Najbolj obiskana sta predvsem dva simbola starega mesta: cerkev Svetega križa iz 9. stoletja, ki jo imenujejo “najmanjša katedrala na svetu”, in cerkev sv. Nikolaja v Prahuljah, v kateri so kronali hrvaške kralje.

Najpomembnejše znamenitosti Nina

Eden od najbolj prepoznavnih ninskih simbolov je gotovo cerkvica Sv. Nikole. Zgrajena je na majhnem hribčku, ki se dviga nad poljem Prahulje in je velika le slabih 6 m2, zidovi pa so debeli kar pol metra. Je edini ohranjen primerek zgodnjeromanske arhitekture take oblike v Dalmaciji (11. st.), zaradi turške nevarnosti pa so cerkvico nadgradili še z osmerokotnim obrambnim zidom za izvidnike.

V njej so kronali kar 7 sedem kraljev hrvaške dinastije. Vsak je s spremstvom prijahal do cerkvice in se predstavil ljudstvu s simboličnim obredom – z mečem je  zasekal na vse štiri strani sveta.

Cerkev Sv. križa iz 9. st je najmanjša katedrala na svetu. S položajem in svojo lepoto prevzame vsakega. Je edini cerkveni objekt v Ninu, ki je ostal nedotaknjen do današnjih dni. Zgradili so jo na ostankih antičnih hiš, ki so vidni še danes. Ima križni tloris in je velika le 7,80 x 7,60 m ter s kupolo vred visoka 8,2 m. V času hrvaških kraljev je služila kot dvorna kapela knežjega dvora.

Ima pa še eno posebnost. Zaradi kota padanja sončnih žarkov skozi ozka okenca služi kot svojevrsten koledar, sončna ura ter tudi za določitev enakonočja. Astronomski in arhitekturni pomen cerkvice, ki jo nekateri primerjajo s Stonehengem, je odlična priložnost za vse tiste, ki radi uživate v igri svetlobe in sence. Od leta 2009 prirejajo tu na prvi dan poletja zanimiv Festival Sonca in svetlobe in Mednarodna leta astronomije.

Starohrvaški čoln Condura Croatica je ostanek dolge pomorske tradicije tega območja. To je 7-8 m dolg ozek čoln brez kobilice iz 10. st. Verjetno prav o teh čolnih govori bizantinski car Konstantin Porfirogenet, ko omenja starohrvaško vojno mornarico. To so bili najmanjši, a najbolj ubijalski vojni čolni, kar jih je bilo v svetovni zgodovini, Hrvati so jih imeli v njegovem času 80. Bili so klasično grajeni, z rebri in spojenimi z lesenimi ali železnimi žeblji.

Ob primernem vetru so dvignili štirikotno jadro, sicer pa so bili to hitri čolni na vesla in s posadko približno 20 mož. Čolni so verjetno pluli v času vladarjev Krešimira IV. in Zvonimira, po zapisih bi naj bilo na Hrvaškem kar 20.000 veslačev na kondurah, samo v Ninu pa naj bi jih imel kralj Tomislav kar 15.000. Na vhodu v ninsko pristanišče so čolne našli l. 1966.

Original Condure Croatice je v Muzeju Ninskih starin, repliko pa lahko vidite ob Spodnjem mestnem mostu. Tradicija živi naprej, po plitvem ninskem morju lahko zaplujete v čolnih, narejenih po tradicionalnem načinu, imenujejo se ninski kaić, plazulja ali batel.

V muzeju lahko vidite tudi kopijo dela ladje Serilie Liburnice iz 1. st., ki so jo našli v antični luki starega Nina, v današnjem Zatonu. To je ladja, šivana z lanenimi ali konopljenimi vrvmi.

V samem mestnem središču so ostanki mogočnega Rimskega templja, največjega na vzhodnem Jadranu, zgradili so ga v času cesarja Vespazijana, v 1. stoletju. Sestavljen je iz svetišča in verande, v takratnem času so Forum krasili še stebri, kipi božanstev in lepo stopnišče. Do danes je ostal korintski steber višine 17 m.

Pomembni sta še cerkvi Sv. Ambroža in Sv. Anselma. Ta je bila v času hrvaških vladarjev in kasneje ninska katedrala in je bila večkrat delno porušena. Zvonik cerkve Sv. Anselma stoji malo stran od nje kot samostojna kamnita zgradba. Na cerkev se s te strani naslanja tudi kapela Sv. Marcele iz 15. st., ki jo imenujejo tudi Gospa od Zečeva in je tudi mestna zavetnica.  V cerkvi je kip matere božje z otrokom.  Nanjo se navezuje kar nekaj legend.

Turki so v maščevanju zaradi poraza v Ninu na bližnjem otočku Zečevo zažgali cerkev in samostan, pobili duhovnike ter odnesli Gospejin kip in ga vrgli v morje. Vendar je Marija sama priplavala v Nin. Ko je bila na polovici zaliva, so cerkveni zvonovi začeli zvoniti sami od sebe. Prebivalci so zaslišali zvonove, pustili delo na polju in stekli v cerkev, kjer so zagledali kip Marije.

Po drugi legendi je kip priplaval na obalo in so ga odnesli v cerkev. Po tretji legendi so ga postavili na glavni oltar cerkve Sv. Anselma, drugega jutra pa so ga našli v bližnji kapeli. Vrnili so ga na glavni oltar in postavili stražo, pa je bil drugi dan spet pri kapelici. Ljudje so spoznali, da je gospa sama izbrala svojo kapelico in še danes je tam.

Po še eni legendi pa se je leta 1516  prikazala vdovi Jeleni in ji predala sporočilo za ljudstvo, kar je potrdil tudi kip s solzami. Od takrat prirejajo svečane procesije na otoku Zečevo, ki ob oseki postane del kopnega. In to še ni vse. Čudežno prikazovanje se slavi kar trikrat letno: na dan prikazovanja 5. maja, ko gredo peš in z ladjicami na otoček, na dan vnebovzetja 15. 8. in na dan Domovinske zahvalnosti 5.8.

V Muzeju ninskih starin je vredna ogleda tudi šesterokotna kamnita posoda, krstilnica kneza Višeslava, prvega hrvaškega kneza.

Še en knez je pustil pečat v Ninu. To je bil knez Branimir, kot vladar zaslužen za priznanje hrvaške države. V času njegovega vladanja, od 879 do 892. leta, se je okrepila primorska Hrvaška in dosegla samostojnost, ki jo je potrdil papež Ivan VIII. kot samostojno državo krščanskega zahoda, vdano katoliški cerkvi. Branimir je postal prvi zakoniti vladar, Hrvaška zakonita država in to prav v Ninu, ki je postal njeno središče. V spomin na priznanje Hrvaške, so na obali ob Spodnjem mestnem mostu postavili kar 4 m visok spomenik knezu Branimiru.

Če ste kaj romantični, pa si lahko v Ninu daste postaviti tudi samo vašo klop s posvetilom, na vašem najdražjem mestu, od koder se vidi lepše in razmišlja drugače. Začelo se je s pesnikom Petrom Zoranićem Ninskim, ki je pred 500 leti sanjaril o domovini, ljubezni in jeziku. Ob obletnici rojstva so mu postavili pesnikovo klop.

Ko boste v Ninu, prvič ali ponovno, poskusite šokol, ninsko specialiteto, ki jo najdete praktično v vsaki gostilnici v tem okolišu. In vsaka ima svoj recept. Najboljši gostinci se vsakega julija pomerijo na Ninski šokolijadi.  Šokol je suhomesnat izdelek prepoznavnega okusa. Svinjska vratovina se za nekaj dni da v morsko sol, nato potopi v kuhano rdeče vino in začini z začimbami. Nato meso prepustijo delovanju dima in burje, pa seveda strogo varovani recepturi, ki se prenaša le ustno. Zmaga na šokolijadi je prestižna, tekmovanje pa za turiste zelo zanimivo in okusno.

V Ninu lahko združite aktivne počitnice, energijo, zdravje in uživanje. Izberete lahko svoj običajni priljubljeni šport ali pa poskusite kaj novega, kar vam omogoča Ninski zaliv z okolico. Kolesarji boste našli kar 110 km urejenih stez v prekrasni naravi. V turističnem naselju Zaton Holiday Resort, je kamp in počitniško naselje, ki je na samem vrhu po priljubljenosti kampov.

Turisti ga izberejo predvsem za družinske počitnice. Od centra Nina je oddaljen le 1,5 km, veliko pozornosti pa namenjajo prav športu in rekreaciji, tu so igrišča za tenis, odbojko, nogomet, kegljanje, namizni tenisi, mini golf, šole jadranja, deskanja, parasailing. Odločite se lahko za rekreativno ali terapevtsko jahanje, pa tudi surfanje in zmajarjenje v Ninski laguni.

Zanimiva okolica

Če boste obiskali naselje Zaton, obiščite še kulo Kaštelino, ki je služila obrambi pred Turki. V bližini so našli ostanke antičnega naselja in ladij Serilie Liburnice.

Obiščete pa lahko tudi nekaj kilometrov oddaljene Grbe, kjer je bila nekoč tovarna tobaka.

V Privlaki so nepozabni sončni zahodi, ravni polotok pa je s treh strani obkrožen s prelepimi plažami. Nekoč so domačini z lesenimi čolni nabirali tukaj pesek iz Ninskega zaliva.

Otoček Vir je eden od 300 otočkov Zadarskega arhipelaga in le 7 km oddaljen iz Nina. Pravzaprav ni več otok, saj je s kopnim povezan z lepim mostom. Nekoč pa je bila kula Kaštelina tudi zatočišče pred Turki za domačine.

V mestecu Vrsi na bližnjem polotoku je kar 30 km razčlenjen obale z lepimi plažami. Znani so tudi po tem, da imajo kar štiri cerkvice, ki pa so bile nekoč del štirih samostojnih delov – dveh otočkov Mišjak in Zečevo, ki pa je otok samo ob plimi, ter delov Vrsi-Mulo in Vrsi-Zukve.

V bližini so še Petrčane, krasno turistično mestece, pa tudi ljubke vasice Ninski Stanovi, Žerave in Poljica-Brig.

Soline Pag (hrvaško: Solana Pag) in muzej solinarstva Pag

Kapljica morja, zrno soli. Tako zapiše “Solana Pag” na svoji spletni strani. In ponosno razlaga, da je njihova sedanja proizvodnja soli del tisočletne tradicije. No, pa se sprehodimo s fotoaparatom po paških solinah in muzeju solinarstva v Pagu.

Spominki otoka Paga

Ko gremo na počitnice ali dopust, v krajih kamor smo odšli, iščemo spominke. Da nas spominjajo na prekrasne kraje, lepe čase. Poglejmo spominke otoka Paga.

Mesto Pag, pravi center otoka Paga

Mesto Pag, na otoku Pagu, je krasno renesančno mesto morske soli in paške čipke. Mesto Pag se odlikuje po otoški umirjenosti in prijaznosti domačinov.

Mesto Pag, ki je geografsko umeščen tam nekje v sredino tega istoimenskega otoka, leži na jugovzhodni obali Paškega zaliva, na področju kjer morje prehaja v plitek zaliv, v “slano jezero” imenovano tudi Paške soline.

Na sredi fotografije, takoj za mostom, se nahajajo nekdanja skladišča soli. Sedaj je tam, med drugim, tudi muzej solinarstva.
Na sredi fotografije, takoj za mostom, se nahajajo nekdanja skladišča soli. Sedaj je tam, med drugim, tudi muzej solinarstva.

Pag je ekonomsko in turistično središče otoka Paga. Prav tako je mesto Pag tudi upravno središče, celoten otok Pag pa je, upravno gledano, del zmeraj bolj gospodarsko cvetoče zadarske županije (uporabna informacija: med Zadrom in Pagom je manj kot ura vožnje z avtomobilom ali avtobusom, peljete se tudi preko znanega paškega mostu, ki je celino z otokom povezal leta 1968).

Razgledna točka Gradac nam omogoča najlepši panoramski pogled na mesto Pag. Razgledna točka se nahaja na bližnjem hribu, na cesti Pag – Novalja. Razgledno točko Gradac obožujejo vsi fotografi, saj je fotografija Paga s te razgledne točka »nujna«, pa tudi vsi zaljubljenci, ki skriti v temi noči vzdihujejo ob lepotah paške pokrajine in nebesnega svoda, ki se jim ponuja »kot na dlani«.
Razgledna točka Gradac nam omogoča najlepši panoramski pogled na mesto Pag. Razgledna točka se nahaja na bližnjem hribu, na cesti Pag – Novalja. Razgledno točko Gradac obožujejo vsi fotografi, saj je fotografija Paga s te razgledne točka »nujna«, pa tudi vsi zaljubljenci, ki skriti v temi noči vzdihujejo ob lepotah paške pokrajine in nebesnega svoda, ki se jim ponuja »kot na dlani«.

Poleg turizma, ki je že nekaj desetletij najpomembnejša gospodarska panoga v mestu in na otoku samem (leta 1968 je bil zgrajen prvi večji hotel), proizvodnje soli (to je bila stoletja najpomembnejša gospodarska veja na celotnem otoku; zaradi soli so se Pažani pogostokrat vojskovali, belo slano zlato pa jim je, po drugi strani, prinašalo tudi bogastvo), se prebivalstvo ukvarja tudi s prirejo ovac (slavni paški sir in jagnjetina), vinogradništvom (paška žutica) in ribolovom.

Pogled iz mosta, proti centru mesteca.
Pogled iz mosta, proti centru mesteca.

Posebej je potrebno poudariti unikatno vrednoto paške čipke, ki je tudi zaščitni znak prepoznavnosti otoka Pag; čipkarska šola je bila ustanovljena leta 1906. Samostan sester Benediktink poleg številnih cerkvenih relikvij in slik, ohranja tradicijo pripravljanja »baškotina«, aromatičnega prepečenca, ki se lahko kupi na vhodu v samostan.

Mesto Pag krasijo prelepe peščene, prodnate in kamnite plaže. Prstan paške uvale zajema 27 kilometrov plaž. Do večine plaž se lahko pripeljete z avtom, z izjemo plaže, ki se nahaja na Paških vratih in do nje se pride samo s čolnom. Največja plaža Prosika je situirana v neposredni bližini centra mesta Pag in je posledično tudi »najbolj oblegana«.

Triladijska bazilika svete Marije, v kateri se prepletata gradbena sloga gotike in renesanse, se nahaja na osrednjem paškem trgu in je tudi župnijska cerkev. Začetek gradnje sega v leto 1443.
Triladijska bazilika svete Marije, v kateri se prepletata gradbena sloga gotike in renesanse, se nahaja na osrednjem paškem trgu in je tudi župnijska cerkev. Začetek gradnje sega v leto 1443.

Malo zgodovine. Mesto Pag ima bogato zgodovinsko preteklost, s polno padcev in vzponov. Po nekaterih virih naj bi se ime Pag prvič pojavilo v 1. stoletju našega štetja, ime pa naj bi izhajalo iz latinske besede pagus, ki pomeni vas.

Most Katine je zagotovo najbolj prepoznavni detalj mesta Paga. Popolnoma prenovljen je bil leta 2010 in je zamenjal most iz 15. stoletja. Dolžina mosta, ki je obložen s prekrasnim belim kamnom, je 30 metrov. Koristijo ga lahko le pešci, povezuje pa stari del mesta s halami za skladiščanje soli.
Most Katine je zagotovo najbolj prepoznavni detalj mesta Paga. Popolnoma prenovljen je bil leta 2010 in je zamenjal most iz 15. stoletja. Dolžina mosta, ki je obložen s prekrasnim belim kamnom, je 30 metrov. Koristijo ga lahko le pešci, povezuje pa stari del mesta s halami za skladiščanje soli.

Ime Pag se pomembneje v pisnih virih omenja šele leta 976, ko je kralj Stjepan Držislav osvobodil Pag, ki je bil do takrat pod bizantinsko oblastjo. Mesto Pag se je v takšnega kot ga poznamo danes začelo razvijati v 15. stoletju in je načrtno delo slovitega gradbenika in kiparja Jurija Dalmatinca. Še danes se Pag lahko pohvali, da je eno redkih dobro ohranjenih srednjeveških mest.

Paško pristanišče.
Paško pristanišče.

V sredini 15. stoletja je bila vse večja turška nevarnost in zaradi tega so Pažani maja leta 1443 pričeli graditi novo mesto Pag na območju, kjer se nahaja še danes. V novo mesto Pag so se domačini preselili leta 1467. Mesto, ki so ga zapustili, so imenovali Stari grad oziroma Staro mesto, kot se imenuje še danes. Novo mesto je zagotavljalo večjo varnost, saj je bilo obdano z obzidjem in še dodatno utrjeno z devetimi stolpi. V mesto Pag so se preselili vsi prebivalci Starega grada, zaradi tega je zgodovina starega in novega Paga nedeljiva in celovita; med starim in novim mestom je razdalja le tri kilometre.

Kamnite hiše, hiške. Kaj niso prekrasne?
Kamnite hiše, hiške. Kaj niso prekrasne?

V 16. in 17. stoletju so v Pagu postavili tudi cerkev sv. Margarete in cerkev sv. Jurija. V tistem obdobju je nastalo tudi največ paških hiš. Med pomembnejšimi paškimi arhitekturnimi dosežki je treba omeniti tudi knezov dvorec in stolpič Skrivanat, zadnji ohranjen, ki je še ostal od stare trdnjave. Kar okrog 4.700 ljudi je v mestu Pag živelo na začetku prejšnjega stoletja.

Toda, ko je leta 1905 rastlinska bolezen prizadela vinsko trto in uničila zelo mnogo vinogradov, se je odselila skorajda polovica prebivalcev mesta. Tudi sedaj, neuradno, v mestu Pag ne živi več kot 3.000 ljudi.