Compare Listings

Motoristični intervju: Maja Terzić in Gregor Grešovnik

V »Jadranko« sem zaljubljena

Gregor: Načrtovanju poti se običajno izogibam, saj bi si s tem pokvaril smisel motociklizma. Precej bolj nomadsko torej. Maja: Izjemno uživam v vonjavah, ki jih je na motociklu polno naokoli, še posebej po sveže pokošeni travi, ali pa v Dalmaciji po morju, vetru, soli. Tega v avtu enostavno ni. Tam je važen cilj. Na motociklu pa lahko v žilah čutiš celotno pot.

Motoristični intervju: Maja Terzić in Gregor Grešovnik

Tokrat je novinar, ki še ni sedel na motorju, opravil intervju z izkušenima motorističnima »mačkoma«, ki zelo obvladata svoji bencinski mrcini in se rada podata tudi na daljšo pot, potovanje.

1. Maja in Gregor, pozdravljena. Za začetek naj se opravičim kakšnemu neumnemu vprašanju. Tokrat bosta namreč imela opravka s človekom, ki se še ni peljal z motorjem. Za začetek, se lahko predstavita bralcem turističnega portala www.pag.si, seveda s poudarkom na motoristično plat vajinega življenja?

Gregor: Z motociklizmom sem se srečal že v zelo mladih letih, ko sta starša bratu kupila prvi motor – Tomos, kajpak. Takrat sem se verjetno prvič zasvojil z bencinskimi hlapi in občutkom, kako se je voziti (in pasti) s to silno zverjo, ki je zmogla skorajda warp speed – 50 km/h brez predelav. Življenjske okoliščine so me kasneje začasno usmerile od uresničitve takratnih sanj, da bi jezdil kakšen močnejši stroj, tako, da sem motociklizem dolgo imel na stranskem tiru. Izpit za motor brez omejitev sem opravil šele dosti kasneje, ko sem si uredil osnovne pogoje za življenje. Saj veste – najprej štalca, pol pa kravca. No, ko je bil izpit je bilo seveda samo še vprašanje dni, kdaj bo tudi kaj konkretnejšega v garaži. In je bilo. Vse od takrat uporabljam motor za to, kar sem že v mladosti začrtal – raziskovanje neznanega. To je na kratko to.

Maja: menda na motorju ni neumnih vprašanj, tako vsaj me je učil Gregor. Torej, jaz sem karierno gledano specialistka na področju digitalnih komunikacij, zaposlena v marketinškem oddelku enega večjih mednarodnih podjetij s sedežem v Ljubljani. Poleg tega se strastno ukvarjam tudi s športom, zadnjih šest let oz. odkar poznam Gregorja, sem tudi motoristka. Prej sem bila prepričana, da so motoristi samomorilci (to je dejansko bil moj citat). Potem se pa s pravo osebo tudi tako ekstremen pogled spremeni. Najprej sem bila nekaj let kot sovoznica, potem pa me je Gregor prepričal, da je solo vožnja še boljša, in sedaj vstopam v svoje četrto samostojno leto vožnje motocikla. Glede tega, kako me je pa prepričal v solo riderstvo, ima pa Gregor na zalogi sedaj že urbano anekdoto, da mu je crknil sedež njegovega motocikla. Pa ni bilo ravno izbire, kajne? ??

2. Vajina motoristična potovanja in z njimi povezane številne izkušnje najdemo na številnih spletnih kanalih, na facebooku, moto fure in avanture, instragramu (https://www.instagram.com/my_moto_adventures/?hl=en), vajin blog http://motoridesandadventures.blogspot.si/ pa bralce pričaka z naslednjimi lepimi besedami: Motociklizem je več kot samo zabava. Je avantura. Je cesta, ki te ne vodi nikamor in povsod v istem hipu. Obiščeš kraje, ki jih sicer ne bi, srečaš nove in zanimive ljudi in je nikoli končana avantura. Je način življenja. Midva ga živiva in v tem neskončno uživava.

Gregor: Ta stavek nekako opiše motociklizem, kot ga vidiva midva. Spisala ga je seveda Maja, jaz ne bi znal tako lepo povzeti tega, kar obožujem pri motociklizmu. V resnici se, ko se podaš na pot motociklizma, soočiš s polno problemi, ki jih prej ni bilo. In s temi najinimi spletnimi kanali želiva nasloviti ravno to. Želiva povedati najine izkušnje in morebiti komu še pomagati na njegovi poti odkrivanja motociklizma.

Maja: Ta odstavek v resnici ubesedi, kar v resnici doživljava in kasneje sporočava skozi svoje izkušnje, potovanja in treninge. Načeloma gre za tri ločene kanale, kjer je pri vsakem komunikacija malce drugačna in nagovarja drugačno publiko, skupna nit pa je deljenje izkušenj, idej za fure, čisto praktični nasveti glede stvari, ki jih ne izveš recimo v šoli vožnje (bolj zaradi tega, ker traja premalo časa in si ciljno usmerjen na izpit), glede nakupa opreme, vzdržnosti kakšne stvari, ki si jo v dobri veri kupil, pa v resnici ni tako odlična kot izgleda na reklami, trasi, ki jo lahko prevoziš v enem dnevu ali potovalnih destinacijah, no pa tudi kakšnemu štosu ali odprti debati, kje se dobro je in spi, in tako naprej. Zelo nama je všeč, da ljudje odprto povedo tudi lastne izkušnje in da je pogovor načeloma konstruktiven.

3. Predpogoj za popoln izlet je varna vožnja. Preden zajahate svoj dvokolesnik, preverite ustreznost opreme in preberite nasvete za varnost na cesti. Vidva varnosti tudi namenjata veliko pozornosti? Kaj pa za nas avtomobiliste, imata tudi kakšen nasvet, kako naj »pazimo na motorista«?

Gregor: Varna vožnja je stvar izobraževanja, osveščanja in vaje. Čisto tako kot gre pregovor – vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Zato pred vožnjo ne posvečam dosti pozornosti, da bi si še dodatno prebral kakšno literaturo. To mora biti preprosto vgrajeno v človeka, kot poštevanka. Se pa recimo motoristi bistveno več pogovarjamo o varnosti. Predvsem zaradi tega, ker smo izpostavljeni udeleženci. Za nas je vseeno, ali je bil nekdo drug kriv za nesrečo. Rezultat je pogosto zaključek sezone v povojih ali pa še kaj hujšega.

Pri tem vprašanju pa ne bi delil nasvete zgolj avtomobilistom. Vsi motoristi – ali pa vsaj večina – smo namreč tudi avtomobilisti. Razen tehničnih principov vožnje, glede varnosti med vozili ni razlik. Potrebno je odložiti telefon, opazovati promet okoli vozila, uporabljati ogledala, obvladovati vozilo, biti strpen, nakazovati smer in se zavedati, da nismo sami na cesti. To smo se vse učili že v avtošoli. Koliko se koga prime, je pa drugo vprašanje. Žal se pogosto začnemo spraševati o varnosti šele takrat, ko se nam ali našim bližnjim kaj zgodi. Pa še takrat velikokrat delamo napačne zaključke.

Maja: Moram priznati, da nasvetov za varnost na cesti ravno ne berem, se pa o tem veliko pogovarjava pred, med in po glavni sezoni, tako da je tematika nenehno aktualna. Pa ne le med seboj, tudi z drugimi kolegi motoristi. Vedno je zanimivo slišati izkušnjo nekoga drugega, ker nenehno študiraš, kako bi ti odreagiral in ocenjuješ njegovo reakcijo. Motorist bo tisti namreč, ki bo najverjetneje najbolj skupil v morebitni nesreči. Bereva tudi knjige na to tematiko in gledava filme oz. dokumentarne serije tega področja. Oba seveda skrbiva za varnost, je pa specialist za to absolutno Gregor, ima tudi veliko več let izkušenj. Tako pred vsako vožnjo preveriva stanje gum, tlak v njih in stanje tekočin, skrbiva za zadostno količino olja na verigi, servisi najinih motociklov so redni in s tehničnega vidika sta najina motocikla vedno pripravljena, imata gume v dobrem stanju in potem je na nama, da sama poskrbiva za svojo varnost med vožnjo.

Za avtomobiliste (in vse ostale voznike) bi pa rekla, da naj se ponovno naučijo gledati v ogledala, ravno tako, kot so se strenirali v avto šoli, saj večinoma pozabljajo nanje. To je hkrati en večjih razlogov, zakaj ostane motorist neopažen, poleg drugih motečih faktorjev (uporaba mobitela, iskanje radijskih postaj, preglasna glasba, ipd). Odkar vozim motor, sem postala tudi veliko boljši voznik avtomobila, saj nenehno opazujem, kaj se dogaja zelo daleč pred menoj, za menoj torej v moji neposredni in malo širši okolici. In ta nenehna koncentracija, občutek, da si na preži, nazadnje prispeva k bolj varni vožnji tako motocikla kot navadnega avtomobila.

4. Večdnevno potovanje z motorjem se verjetno zelo razlikuje od enodnevnega izleta?! Na kaj sta vidva najbolj pozorna, čemu namenjata največ pozornosti (načrtovanju, prtljagi …)?

Gregor: Načrtovanju poti se običajno izogibam, saj bi si s tem pokvaril smisel motociklizma. Običajno začrtava samo približno kam greva, kaj bi bilo lepo videti, vse ostalo pa je prepuščeno dogajanju ob poti. Precej bolj nomadsko torej. Eden od čarov motociklizma je ta neodvisnost, večja povezanost z lokalnim prebivalstvom, večja mobilnost, ipd. Jasno, v zameno za to udobje imaš pa potem precej manj prostora za prtljago. Pa še tisti prostor v veliki meri zasedejo stvari, ki te ščitijo na motorju pred vremenskimi pojavi.

Ampak tudi to nekako avtomatiziraš, tako da, vsaj jaz, ne posvečam dosti časa temu. Pač, prostor je tako omejen, da moraš nekajkrat poskusit in na koncu najdeš recept, ki deluje. Karkoli pozabiš doma, pa se da zmeraj kupiti. Še najbolj načrtujeva datum, kdaj bova sploh šla.

Maja: Gregor je tisti, ki pri nama približno začrta pot, oz. končno destinacijo in morebitne vmesne postanke. Pri enodnevnem izletu niti ne komplicirava in se ustavljava bolj kot ne za gorivo in kakšno osvežilno pijačo vmes. Večdnevni izlet pa vsaj v grobem začrtava po končnem cilju dneva, sva pa pri tem zelo fleksibilna. Kaj veš, katerega novega znanca srečaš na poti ali kaj se zgodi. Iz tega razloga v zadnjem času prakticirava rezervacije prenočišč pozno popoldne, ko sva že približno zaključila z vožnjo, preko aplikacije booking.com in se potem odpeljeva na končno destinacijo, kjer prenočiva.

Kar se pa prtljage tiče, sem že kot dolgoletna tabornica navajena pakirati znosno malo in ekonomično, kar pomeni, da je bil do moto prtljage zgolj miselni preskok. Jasno pa gre za čisto poseben način pakiranja, kjer odpadejo kakšni damski fini pripomočki in se, kar pozabiš doma, ali slučajno potrebuješ, kupi sproti. Pri najini prtljagi sem jaz tista, ki spakira zlato rezervo kave in kakšno začimbo, saj pride v primeru, da si kuhava sama, še kako prav.

5. Potovanje z motorjem, saj tako se zdi meni – laiku, je postala znano in zelo popularno po motoristični dogodivščini Benko Pulko. Ptujčanka je o tej izkušnji objavila knjigo Po Zemlji okoli Sonca, čez nekaj let še knjigo Pocestnica, v zgodovino pa se je zapisala tudi z najdaljšo žensko vožnjo, tako glede trajanja kot glede prevoženih 190.061 kilometrov. Zdi se mi, da je na cestah vse več motoristov, posledično tudi tistih, ki se odločijo vsaj za nekajdnevno potovanje?

Gregor: Za motociklizem se odloča vedno več ljudi tudi zaradi vedno večje dostopnosti. Lažje se kupi motor, boljši standard imamo, pa tudi, kot ste omenili, je več informacij na voljo. Še nekaj desetletij nazaj je bilo to v domeni ljudi, ki so bili res z dušo pri motociklizmu, danes pa je stvar precej drugačna. Iz subkulture se počasi tudi motociklizem premika v mainstream. Ljudje so tudi bolj povezani, tako da le lažje odločijo za ta korak.

So pa velike razlike med tem, kako kdo izkorišča motociklizem. Nekdo se ukvarja s tem zaradi druženja, drug se ukvarja s tem za skoke na kavo, spet tretji išče kaj drugega. Treba je vedeti, da je motociklizem vsaj tako širok pojem kot avtomobilizem, samo prevozno sredstvo je drugo.

Maja: Mene veseli, da na motociklu srečujem vedno več deklet in to takšnih, ki se ne vozijo samo od kave do kave, ampak dejansko delajo destinacije, kot jih delava midva, prave moto fure in avanture. Torej okoli 15-20.000 km na sezono ali celo več. Ne znam povedati, koliko dobiš, če samo malo pogledaš čez ograjo Slovenije. Izkušenj, novih poznanstev, resničnih prijateljev in krajev, kamor se vedno znova rad vračaš.

Spomnim se, kako eksotično sem se počutila recimo v Grčiji, kjer so me gledali kot sedmo čudo, ko sem vozila skozi mesto. In še nekaj let nazaj tudi v Makedoniji. Motoristov takrat tam ni bilo skoraj nič. Kaj šele deklet. Čisto nepozaben občutek, ki te zadene globoko v srce. Je res, da je to danes zelo v trendu in da si motocikel z malo vija vaje lahko privošči praktično vsak. Zame so ženske, kot je Benka Pulko, navdih, kajti takole okoli sveta si želim nekoč prepotovati z Gregorjem.

6. Nam nepoznavalcem oz. vsaj meni se, ko mino mene švigne motorist, skorajda utrne solza, ker bi mogoče pa »jaz tudi vozil tako luštno mašino«. Pa vendar motociklizem, predvsem pa potovanje z motorjem, skorajda zagotovo ni mačji kašelj?! Česa se mi, avtomobilisti, ne zavedamo, kje so temne pasti potovanja z motorjem?

Gregor: Kot sem že omenil, so tehnične lastnosti vožnje motocikla drugačne od vožnje z avtomobilom. Za začetek – voziš se le po dveh kolesih, prtljaga je precej bolj skopo odmerjena, izpostavljen si vremenskim vplivom… Pa tudi – dajmo si priznati – motociklizem ni najbolj udobna stvar. Poleti je vroče, pozimi zebe, ni klime, ni strehe. Predstavljajte si, recimo, da stojite pri 40 stopinjah nekje v gneči, s čelado na glavi in zaviti v usnje. Zaradi tega je potrebno precej izkušenj, da obvladamo to prevozno sredstvo in da dovolj poznamo sami sebe koliko zdržimo, preden se iztrošimo.

Opažam recimo, da se veliko ljudi prvič odloči za motociklizem šele v zrelejših letih, ko si lahko privoščijo največjo in najmočnejšo možno kravo, kar se jih da dobiti. Bolje bi bilo, da bi si že prej pridobivali izkušnje na manjših motociklih, pa četudi samo za eno ali dve sezoni. Naučiti se moraš tudi to, kakšna oprema je zate najprimernejša. Tako kot pri oblačilih tudi tukaj ni nekega recepta – pač moraš poskusit, po možnosti na motociklu in se naučiš. Tukaj ne pomaga, da si kupiš tisto, kar drugi najbolj uporabljajo, preprosto moraš najti svoj recept. Na daljši poti imaš veliko težav, če imaš neudobne čevlje, ali poleti obleko, ki ni dovolj zračna, ali še huje – da oblačila ne ustrezajo drži na tvojem motociklu… Pa jasno, zavedati se je potrebno, da je motorist izpostavljen. V primeru padca te ščitijo le oblačila in čelada.

Maja: Preden prideš v stanje tega »užitka« ali solzic sreče, je potrebno zelo trdo delo, ki pa ga marsikateri začetnik ni pripravljen narediti. Jaz imam veliko srečo, da me je streniral Gregor in da sem občutek, kako to mora biti, lahko izkusila kot sovoznica za njegovim hrbtom. In jasno, da je imel skoraj božje potrpljenje z menoj. Kozje steze, po katerih me je gnal prvi dve leti mojega solo riderstva, so bile mestoma dejansko za zjokat. Tako strme, ozke, za začetnika težko prevozne, mestoma skoraj nemogoče. Ampak je bila nujno potrebna šola, ki me je strenirala, da me ni strah se podati kamorkoli z motociklom. Če se voziš samo po ravninah, potem se ne naučiš ničesar. Je čisto isto kot pri katerem koli drugem športu.

Druga plat je ta, da si nenehno izpostavljen zunanjim vplivom. Če ni vetra, ti je vroče, če ti ni vroče, te mrazi ali celo močno zebe. Če vse to odmisliš, je cesta zdelana. Če, če, če… Na motociklu ni toliko amortizerjev, klima je naravna, če si v gneči, vdihavaš tudi izpušne pline. Po 12 urah vožnje si že približno otrpel od enoličnega položaja. Pa še bi lahko naštevala. Ampak je tudi toliko pozitivnih plati, da pač preneseš vse to. In se vrneš po še. In še. In še.

7. Seveda pa vidva pri vožnji z motorjem predvsem uživata. Verjetno tudi na motorističnih potovanjih? Zdi se, da so besede: »važna je pot, ne cilj«, napisane prav za motoriste …

Gregor: Pa še kako… K tem besedam ni kaj za dodati.
Maja: V resnici komaj čakam, da se lahko spet usedem na motocikel. Ironično, če pomislim, kako polna naučenih predsodkov sem bila, dokler mi poti ni prekrižal Gregor in me prepričal v čisto nasprotno. Sedaj si dopusta sploh ne predstavljam drugače, kot z motociklom. Tudi, če greva na »navaden dopust«, si pa tam izposodiva vsaj skuter. Izjemno uživam v vonjavah, ki jih je na motociklu polno naokoli, še posebej po sveže pokošeni travi, ali pa v Dalmaciji po morju, vetru, soli. Tega v avtu enostavno ni. Tam je važen cilj. Na motociklu pa lahko v žilah čutiš celotno pot.

8. Med pripravo na tale intervju sem prelistal splet po dolgem in počez. Naletel sem tudi na te besede: »Pot naj bo načrtovana in naj se nam ne mudi. Priporočljivo je, da daljšo pot načrtujemo po etapah in da se na pot ne odpravimo sami. Prisotnost še kakšnega para je priporočljiva (v primeru nesreče, okvare, bolezni …). Če potujemo sami, obveščajmo svojce o poti. In nikakor ne pozabimo za ustrezna zavarovanja.«

Gregor: Kot sem že prej omenil, je to stvar posameznika. Osebno zelo redko načrtujem v podrobnosti pot. Saj vendar ne grem z letalom, ali vlakom, kjer sem vezan na urnike. Tudi potovanje v solo mi ni nikoli delalo preglavic. Vedno sem spoznal dovolj ljudi na poti. Ljudje načeloma niso zlobni, v težavah so mi do sedaj še vedno pomagali, tudi če so bile jezikovne bariere. Na koncu smo se vse zmenili. Tovrstne izjave, kot ste jo navedli, so mišljene predvsem za zastraševanje, da se več proda. Ampak s tem, po mojem osebnem mnenju, izgubiš čar motociklizma. Konec koncev je voznik na motorju lahko samo en.

Najboljša investicija so, tako kot povsod v življenju, izobraževanja in izkušnje. Nikoli nisem razumel tega, da je nekdo pripravljen odšteti nekaj 1.000€ za motocikel, potem še kakšnega tisočaka za opremo, zmanjka pa mu denarja, da bi se udeležil kakšnega profesionalnega tečaja.

Če kdo misli jemati motociklizem kot nekaj, kar je 100% predvidljivo, varno, bi mogoče moral razmisliti o kakšnem drugem, bolj udobnem, varnejšem načinu potovanja. S tem nočem povedati, da je potrebno biti neodgovoren, le v obzir je potrebno vzeti tudi negativne plati in pošteno razmisliti, če prednosti odtehtajo rizike.

Maja: Rekla bi, da je to odvisno od tega, kaj nekdo išče pri vožnji z motociklom in kakšen tip človeka je. Naju recimo ubija 100% načrtovana pot, zato se tega ne greva. Za daljše poti z motociklom v družbi je pa enak štos kot iti na dopust še z enim ali več pari naenkrat. Kje boš našel tak zborček ljudi (sploh ko si enkrat nad 30 let), ki bo imel podobne preference glede plaže, prostega časa, športa na dopustu, žurov? Tudi pri motociklizmu potuješ s tistimi, ki imajo približno enak tempo kot ti, podobne cilje in se tudi sicer razumeš z njimi.

Če nenehno razmišljaš o nevarnostih na potovanju, je mogoče bolje ostati doma in motocikel niti ni zate. Seveda poskrbiva za ustrezna zavarovanja in načrtujeva po etapah, ampak motociklizem je relativno nepredvidljiv, če se greš tak avanturizem, kot se ga greva midva. Danes pijeva zjutraj kavo v Romuniji, zvečer sva pa že v Ljubljani na pizzi. Kako boš vnaprej svojcem ali prijateljem to sporočil, mi ni najbolj jasno. V zadnjem času družbeni mediji malo olajšajo zadevo, da lahko skorajda vsakdo ve, kje se v danem trenutku nahajaš.

9. Podatki iz spleta so me podučili, da motorist na svojem potovanju na dan naredi med 250 in 850 kilometri. Večinoma pa je njegovo poprečje tam okrog 600 kilometrov. Zdi se, da si motoristi največ časa vzamete predvsem za vožnjo, manj za ogled lokalnih znamenitosti ali da bi se spoznali z lokalnim prebivalstvom. Kako vidva gledata na motoristični turizem, če ga lahko tako imenujem.

Gregor: Ne bi rekel, da si vzamemo manj časa za ogled lokalnih znamenitosti ali druženje z lokalnim prebivalstvom. Konec koncev tudi sama vedno poudarjava pomembnost tega, da si povezan z lokalnim prebivalstvom. Razlika je bolj v tem, da so naši cilji bolj razpršeni in da nam že sama vožnja predstavlja užitek. Če mi nekdo v petek popoldan reče, če gremo v Sarajevo na čevapčiče z avtom, bi ga verjetno precej bikasto gledal, saj bi me čakalo 10 ali celo več ur prerivanja v prometu. Na motorju bi verjetno še isti trenutek že lezel gor, da ne izgubimo preveč časa. Gre za drug način potovanja.

Maja: Kar se okoli podim z motorjem, sem spoznala več lokalnih ljudi in sklenila novih prijateljstev kot kadarkoli prej. Tako da se ne morem strinjati s tem, da si ne vzamemo časa za ta aspekt potovanj. Nama je to pravzaprav eden izmed glavnih ciljev vsakega potovanja. Pomešaj se med lokalce. Naj ti povedo, kje se dobro je, pije, žura. Kaj je v okolici za pogledat in kaj je tisto, kar zgreši večina turistov. Mogoče, če si malo mlajši, še loviš kilometre in ti je pomembno, da v enem dnevu zmoreš narediti več kot 1000 km. V najinih letih je pa ta izkušnja, ki jo napraviš med samo potjo, neprecenljiva. Na najinem zadnjem potovanju sva si recimo začrtala znamenitosti, ki bi jih kazalo videti (šla sva v Romunijo), točne trase in časovnega plana pa nisva naredila. Kaj veš, kje se boš bolj zadržal. Ampak glavne točke, po katerih sva želela iti, sva pa imela v glavi.

10. Ker se turistični portal www.pag.si ukvarja predvsem s počitnikovanjem na hrvaškem morju, še nekaj vprašanj iz tega področja … Vidim, da člani naših, slovenskih motoklubov zelo radi obiskujejo kolege na hrvaški obali … Imata tudi vidva te izkušnje, se nasploh udeležujeta »razvpitih« motorističnih moto zborov?

Gregor: V zadnjem času se veliko druživa s klubom Orange Family, s katerim sem lani naredil lepo pot po Balkanu. Sicer pa se bolj malo udeležujeva moto zborov, pa še tiste po večini obiščeva kar z avtomobilom, saj hodiva na zbore bolj jeseni in pozimi, poleti pa raziskujeva kraje, ki jih še nisva obiskala.

So pa motoristi velika prilika za ponudnike turističnih storitev, kar nenazadnje dokazujejo napisi »Bikers welcome«, ki jih vidimo na vse več gostinskih objektih.

Motoristi smo konec koncev postali velika množica zelo mobilnih ljudi. Res je – bolj kot počitniško nastanitev potrebujemo le prenočišče, zajtrk ali večerjo, se pa dober (in slab) glas izredno hitro širi med nami, smo zelo zvesta publika, veliko damo na mnenje naših kolegov in izvrstno zapolnjujemo sicer mrtve dele sezone, preden se začne glavni turistični naval.

Maja: Meni ni preveč do moto zborov, razen v primeru, da je to recimo končna destinacija lepe dnevne fure. V smislu večernega žura, kjer srečaš kakšne prijatelje in se sprostiš na koncertu. In greš potem drugo jutro naprej. Sicer pa se, kot je Gregor že povedal, najraje v zadnjem času druživa z MK Orange Family iz Ljubljane. Ti pa so skorajda na vsakem moto zboru po celem Balkanu in z veseljem delijo izkušnje ter vtise.

11. Verjetno lahko podata kakšno turo na hrvaški Jadran, ki je med motorističnimi kolegi še posebej priljubljena? Ugibam, je to mogoče stara dobra jadranska magistrala … In verjetno se gre z motorjem v Dalmacijo takrat, ko tam ni turistov?! Katere temperature so najbolj ugodne za motoristično vožnjo?

Gregor: Stara jadranska magistrala in hrvaška obala na sploh je zelo vabljiva za motoriste iz Slovenije. Za vožnjo je zaradi ugodnega vremena primerna vse od zgodnje pomladi pa do pozne jeseni. Poznam tudi primere, ko si motoristi s kombijem pripeljejo motor na obalo, pa se potem malo »naužijejo« svežega zraka. Kar se tiče temperatur je drugače precej odvisno od opreme, ki jo imaš. Midva imava več kompletov, za poletje in za bolj hladne dni. Pozimi pa se res ne voziva, takrat je čas za kaj drugega.

Maja: V Jadranko sem že od nekdaj zaljubljena, zlasti pa, odkar vozim motocikel. Tako da me vedno znova razveseli vožnja po njej – predvsem pred glavno sezono ali po njej, ko ni veliko prometa. Je pa takrat lahko tam močna burja, ki malo skali veselje. Na otokih z motociklom še nisem bila, bi jih pa z veseljem prevozila. Na otoku Pagu sem recimo preživela vsa poletja v otroštvu in nasploh mi je zgornji del Jadrana še posebej pri srcu.

12. Kam nasploh se najraje odpravijo slovenski motoristi (recimo, če se si vzamejo dan ali dva časa torej vikend)? Katere so vajine najlepše motoristične poti? Kaj pa po Sloveniji? Kateri slovenski cestni odseki veljajo za čudovito motoristično užitkarjenje?

Gregor: Verjetno gre večina za vikend kar na hrvaško obalo, veliko pa jih, zaradi ugodnejših cen, zavije v Bosno in Hercegovino. Treba je namreč vedeti, da so motoristi precej nezahtevna publika, kar se tiče turističnih storitev in je veliko motoristom težko upravičiti visoko ceno prenočišča, če bo le prespal, pa še to za eno noč.

Midva sva sicer, če greva nekam za vikend, bolj na alpskih cestah, saj sva tudi drugače precejšnja ljubitelja planin. V Sloveniji je veliko lepih cest za motociklizem, naj jih navedem le nekaj:
– Prelaz Jezersko,
– Prelaz Ljubelj,
– Cesta med Kalcami in Idrijo,
– Prelaz Vršič,
– Cesta na Mangart,
– Prelaz Marija Reka,
– Prelaz iz Šoštanja do Črne na Koroškem,
– In še in še.
Nasploh je Slovenija izjemno lepa dežela za motoriste, z razgibanim terenom in krasno naravo.

Maja: Glede na to, kar slišim od moto kolegov, je na Hrvaškem za dvodnevni izlet zelo priljubljena Istra, pa tudi hrvaški otoki. Mogoče skok do Paklenice in nazaj za dva dni. Ali do Splita, Zadra in nazaj. Po Jadranki v eno smer, po notranjosti v drugo smer. Motoristi moramo imeti dinamiko, ne velja, da greš po isti poti dvakrat. Razen, če so užitkarske serpentine.

13. Za konec, lahko povesta kakšno besedo o vajinih največjih motorističnih užitkih. Rad bi spet – in to buden – sanjal nekaj lepega …

Gregor: Huh, to je izjemno težko vprašanje, lahko bi pisal o tem dneve in dneve. Dajmo raje obrniti, bo lažje – jaz z motociklom živim svoje sanje.

Maja: Ježa v sončni zahod po najbolj fantastičnem dnevu, polnem serpentin, neverjetnih razgledov, fure do dvatisočaka in nazaj po najbolj slikoviti cesti, ki si jo kadarkoli videl. Kopanje v jezeru sredi očakov in rezanje klobase sredi ničesar na improvizirani dilci, ko vate piha veter in hkrati sije sonce. Zvečer gledaš svoje fotke in podoživljaš celo furo, ki si jo naredil v dnevu še enkrat. Svež vonj po travi, ki zaveje spet in spet in topli oblaki poletne vročine, ki te objamejo kot pernica. Noro. Motocikel vzljubiš ali zasovražiš. Ni srednje poti. In če ga vzljubiš, ga za celo življenje.

14. Popolnoma za konec. Kaj novinar, ki nima pojma o vožnji z motorjem, sploh ni vprašal, pa bi bilo pametno, da o tem vendarle spregovorimo ali pa mogoče še enkrat poudarimo?!

Gregor: Če se odloči kdo za motociklizem, naj pusti strah pred neznanim in pred ljudmi na stranskem tiru. In naj pomaga ostalim, če so v težavah v prometu. Ker smo bolj ranljivi nikoli ne veš, kdaj boš potreboval pomoč drugih…

Maja: Če si želiš resnično odkriti skrivnostne tančice motocikla, se spravi v kondicijo in treniraj, treniraj, treniraj. Nagrada bo prišla. Tudi, če se ne zdi. Bo prišla. In vedno znova ponavljaj naučeno, ker nič ni samoumevno. Samo trenutek, in si na vrhu sveta. Naslednji trenutek, kanček nepozornosti… in že te ni.

Hvala, Maja. Hvala, Gregor. Bralce pa naj še enkrat povabim k spremljanju njunih različnih spletnih kanalov, najdejo se zares zanimive vsebine.

Sorodni članki

»Privlačijo me neznani kraji«

Sabina Remar: Rada imam aktivne počitnice

Sabina Remar v intervjuju za www.pag.si: »Moja duša je popotniška duša, že od nekdaj. Sem presrečna, da moja služba sovpada s potovanji po celem svetu. Moje idealne počitnice so nekakšen miks lenarjenja in bolj aktivnega odkrivanja vsega novega. Ne predstavljam si, da bi morala 14 dni samo poležavati na soncu.«

Sabina Remar: Rada imam aktivne...

Sabina Remar v intervjuju za www.pag.si: »Moja duša je popotniška duša, že od nekdaj. Sem presrečna, da moja služba sovpada s potovanji po celem svetu. Moje idealne počitnice so nekakšen...

Preberi več
Invalidi in turizem

Intervju: Barbara Slaček

»Ne boš verjel, vendar se na Hrvaškem skoraj bolj zavedajo specifike dostopnega turizma, kot pri nas. Zavedati so se začeli, da smo invalidi postali aktivni potrošniki, ki želimo izkoristiti naš čas na zemlji koristno in to so nam začeli nuditi.«

Intervju: Barbara Slaček

»Ne boš verjel, vendar se na Hrvaškem skoraj bolj zavedajo specifike dostopnega turizma, kot pri nas. Zavedati so se začeli, da smo invalidi postali aktivni potrošniki, ki želimo izkoristiti...

Preberi več