Marjeta Trkman Kravar: Odpeljala vas bom v skrite kotičke

Z veseljem smo se lotili intervjuja s turistično vodičko Marjeto Trkman Kravar, Slovenko in Hrvatico hkrati, ki se bo zmeraj potrudila, da vam bo obisk Hrvaške ostal v najlepšem in trajnem spominu.  No, prej se pa le najavite, da vas bo ona osebno vodila po glavnem mestu Hrvaške, Zagrebu …. 🙂

1. Marjeta, pozdravljeni. Veseli nas, da imamo tokrat priložnost delati intervju s Slovenko, ki že kar nekaj dolgih let živi na Hrvaškem in se ukvarja celo s turizmom. Za začetek bi vas prosil, da bralcem našega turističnega portala www.pag.si poveste nekaj besed o sebi, o svojem življenju. Kolikor vem, vas je v južnejše kraje zapeljala ljubezen…

Res je, sem Slovenka, čisto po naključju rojena v Novem mestu, počutim se pa popolnoma Primorka. Odrasla sem v Kopru, kjer sem med prvimi generacijami diplomirala na Pedagoški akademiji. Po poklicu sem učiteljica razrednega pouka. Poučevala sem v Kopru in okolici, vse do srečanja z mojim soprogom Hrvatom, ko sem se preselila v Istro, v Umag. Kljub temu, da Umag ni daleč od Kopra in da smo takrat živeli v isti državi, so bile razlike ogromne. Sprva je to zame bil velik šok, morala sem zapustiti svoj poklic in se začeti prilagajati novemu življenju. Ni bilo enostavno, a ni bilo izbire! Ljubezen do soproga je bila močnejša in večja od vseh preprek, ki so sledile.

Pred desetimi leti so naju življenjske okoliščine pripeljale v Zagreb in spet se je moje življenje obrnilo »na glavo«. Brez uspeha sem iskala novo zaposlitev, vendar se tudi tokrat nisem predala. Začela sem se spraševati kaj bi še lahko počela in bila pri tem uspešna. Ni bilo težko dobiti odgovor, da se odločim za nov poklic turistične vodnice, saj sem skozi življenje vsak prosti trenutek in zaslužek izkoristila za potovanja, daljše ali krajše izlete, sprehode in nikoli nisem bila samo »kovček« ali »potovalna torba«.

Zelo rada sem prisluhnila domačim ljudem, se z njimi pogovarjala o preteklih in sedanjih časih, občudovala njihove običaje in raziskovala kulturno in naravno dediščino. Nikoli nisem odšla od koderkoli, da ne bi okusila tudi njihovo hrano. Če je le bilo mogoče, sem zelo rada sodelovala v pripravi avtohtonih jedi. Nekatere so me toliko navdušile, da jih še danes tudi doma pripravljam. No, vse to ni bilo dovolj, da postanem turistična vodnica. Morala sem se dodatno izobraževati in opraviti številne izpite, kar seveda v mojih letih ni bilo tako enostavno. Po tolikih letih ponovno sesti v družbo s knjigami in se učiti je bil zame velik izziv, no, ob vsestranski podpori soproga, sem tudi to zelo uspešno premagala.

Ves moj trud in upornost so prepoznali tudi ljudje ob meni in me leta 2016 nominirali za visoko državno nagrado »Maslačak znanja«. Glavni cilj te nagrade je, da se s prikazovanjem uspešnih življenjskih primerov odraslih spodbudi ostale ljudi na vseživljensko izobraževanje. Nagrada, ki sem jo prejela iz rok tedanjega ministra za šolstvo in znanost RH, mi izjemno veliko pomeni, še posebno zato, ker sem jo prejela v drugi državi in je res pravo zadoščenje za ves moj trud in odrekanja. Svoj »novi« poklic turistične vodnice imam izjemno rada, ker je poln presenečenj, v glavnem lepih. Delo ni nikoli dolgočasno in uživam v njem.

2. Kar 25 let ste preživeli v Istri? Vam kar zavidam. Verjamem, da jo imate potem v »malem prstu« … Kateri kraji v Istri so vam osebno najbolj všeč? Kam in kdaj se je treba odpravit v Istro? Predlagate Slovencem za obisk kakšen bolj skrit kotiček, mogoče prireditev, ki je vam osebno še posebej pri srcu?

25 let življenja v Istri je na meni res zapustilo globok »pečat«. Odšla sem iz Istre, vendar Istra nikoli iz mene. Dobro poznam vsak njen kotiček in rada se vračam, ko le morem, danes predvsem kot turistična vodnica. Sprva sem živela v Umagu, kjer je turizem že v tistih časih zelo »cvetel«, kasneje pa sva se s soprogom zaradi dela morala preseliti v notranjost Istre, v Buzet, kjer se je takrat o turizmu šele začelo govoriti. Razlika med mestom ob morju in v notranjosti Istre je bila ogromna. Istra nekoč, oz. 35 let nazaj in danes, to se sploh ne da primerjati. Istra je v zadnjih desetletjih naredila tolikšen skok naprej, da je že težko spremljati ves napredek in razvoj, ne samo v turizmu, ampak na vseh področjih.

Nisem nek strokovnjak, vendar brez zadržkov lahko trdim, da je Istra daleč pred ostalimi regijami na Hrvaškem. Zagotovo se sprašujete zakaj je tako? Verjamem, da je med drugim k temu naglemu napredku prispeval tudi njen zemljepisni položaj, še bolj pa pravi ljudje na pravem mestu. Že od nekdaj je Istra bila multikulturna regija, ljudje so se tukaj cenili po delu, ne pa po tem od kod so prišli.

V Istri se je po vsaki končani turistični sezoni zaslužek vlagal v pripravo in izboljšanje naslednje turistične sezone, ves čas se je skrbelo tudi za razvoj infrastrukture itd. Pravočasno so se zavedali, da je potrebno razvijati tudi njeno notranjost, vrniti življenje v zapuščene vasi in vzdrževati kmetijske površine s kulturami, po katerih je Istra danes prepoznavna po celem svetu. Vlagalo se je tudi v ljudi in dobro poskrbelo za sezonske delavce, zato danes tukaj ni izražen tolikšen problem z delovno silo, kot ga imajo v drugih hrvaških turističnih regijah.

Istro danes res mnogi opravičeno imenujejo »Terra magica« ali pa »Terra incognita«. Privlačna je in enako skrivnostna, vsak njen kotiček in kar težko bi označila, kateri kraj v Istri mi je najbolj všeč. Morda bi res prej omenila kraje v njeni notranjosti kot ob morju, ker so meni osebno bolj priljubljeni tisti, kjer ni gneče in so vsekakor tudi bolj autentični. Istra je blizu in dobro povezana z dokaj dobrimi cestami, podnebje je prijetno skozi vse leto, tako da res ni zadržkov za obisk v kateremkoli letnem času. Morda je v zimskem času bolj »zaspana«, vendar tudi to ima svoje prednosti.

V Istri so skozi vse leto številne zelo kvalitetne manifestacije, o katerih so obiskovalci lahko zelo dobro obveščeni preko raznih medijev. Meni osebno je »najbližja« manifestacija »Subotina po starinski«, ko staro mestno jedro v Buzetu s pomočjo prebivalcev zaživi v povsem drugačnem obdobju in prikazuje bogato preteklost Buzeta in okolice. Enkratna prireditev, ki vsako leto v prvi polovici septembra pritegne številne obiskovalce. Zanjo so prejeli tudi mednarodna priznanja!

3. In če se navežem na Zagreb, v njem živite že 10 let … Kakšna je npr. razlika med Istrani in Zagrebčani? Kakšni so pa Dalmatinci, Slavonci, Zagorci … so med njimi velike razlike? Kako pa se Hrvati obnašajo do tujcev?

Zagreb, v katerem živim zadnjih deset let, je res mesto do katerega se je zgodila »ljubezen na prvi pogled«. Imam občutek, da sem tukaj od rojstva in je mesto »pisano na mojo kožo«. Predstavlja »svobodo« mojemu karakterju, počutim se odlično! V manjših mestih je zagotovo življenje bolj enostavno, umirjeno, počasnejše, ampak meni osebno odgovarja prav nasprotno!

Razlike med Istrani in Zagrebčani bi primerjala z razlikami v Sloveniji, so takšne kot npr. med Primorci in Ljubljančani.

Razlike med prebivalci različnih regij obstajajo povsod po svetu in prav je tako!!! Brez njih bi bilo dolgčas! Te razlike v jeziku, kulturi, običajih, kulinariki idr. so veliko bogastvo za vsakogar in bi se morali vsi truditi, da to bogastvo ne gre v pozabo. Opažam pa, da so na Hrvaškem, ne glede na regijo, zelo ponosni na svojo tradicijo, ki jo prenašajo prek številnih kulturno-umetniških društev tudi na mlajše generacije. Lepo je to videti! No, kakšen pa je odnos Hrvatov do tujcev, na to vprašanje lahko samo subjektivno odgovorim. Zelo, zelo dolgo časa sem bila »furešta«, »dojdekica«, »dotepenka«, vendar, ko sem se dobro vključila v okolje in ko so me ljudje spoznali kot osebo, sem postala »njihova«.

4. Hrvati so se v zadnjih letih našli v nezavidljivi ekonomski situaciji … Posledično šepa tudi vse ostalo: sociala, zdravstvo, demografska slika je zmeraj bolj črna … Zdi se, da je turizem pravi vlečni konj, in to ne samo hrvaškega gospodarstva, države kot celote …

Res je, da je na Hrvaškem na žalost tako kot ste rekli, nezavidljiva ekonomska situacija in posledično vse šepa, da ne omenjam kaj se dogaja zadnja leta, ko se izseljujejo številne mlade družine, predvsem visoko izobraženi ljudje, ko gredo v svet »s trebuhom za kruhom« in se morda nikoli več ne bodo vrnili v domovino. Bojim se, da to niso začasni emigranti! Zakaj je temu tako? Odgovore ni težko poiskati…

Res je, da je zadnja vojna, ki je »divjala« na teh prostorih v 90-tih letih 20. stoletja, zapustila hude sledi, vendar so prav to izkoristili mnogi »nepridipravi« in pa tudi hrvaški politiki. O tem najraje ne bi govorila, vendar prav nič narediti, da oživi proizvodnja, kmetijstvo, živinoreja in še mnogo kaj, je res zelo grozno! Edina panoga, edini vlečni konj hrvaškega gospodarstva je resda turizem, ampak ekonomija, ki temelji samo na turizmu je vsekakor napačna ekonomija. Nisem ekonomski strokovnjak, vendar da bi uvidel prav to napačno »pot«, ni potrebno biti ekonomist! Žal je tako in ne vidim sprememb na boljše, kljub temu, da sem po naravi optimist. Vsak dan nas politiki »bombardirajo« z novimi absurdi…

5. Marjeta, sami ste sedaj turistična vodička v Zagrebu, prej ste živeli v turističnem raju, Istri, zagotovo poznate turizem skorajda do obisti … Bi nam lahko povedali, kaj v hrvaškem turizmu vam je všeč, katere zadeve gredo v pravo smer …

V hrvaškem turizmu so se začeli vse bolj zavedati prednosti in zanimivosti kontinentalnih regij in da turizem nista samo »morje in sonce«, ampak veliko več. Hrvaška je majhna država, ampak zelo bogata in raznolika, tako po kulturni kot po naravni dediščini. Vse več je ljudi, ki se ukvarja s turizmom na podeželju, ko obiskovalci res doživijo avtentičnost življenja v kraju, ki so ga izbrali za dopust ali počitnice. Vse več je interesa tudi med turističnimi vodniki, da se dodatno izobražujejo in specializirajo za posebnosti in drugačno interpretacijo kulturne in naravne dediščine, kar me izjemno veseli!

6. Seveda pa hrvaški turizem ni samo pozitiven … Kaj so, po vašem mnenju napačne poti hrvaškega turizma, kaj bi bilo treba spremeniti? In kaj se da obrniti na bolje »čez noč« in za kaj je potreben daljši čas?

Brez vlaganja vase in v katerokoli dejavnost ne more biti pozitivnih rezultatov. Ne govorim samo direktno o turizmu, ampak o celotni ureditvi države! Vse je »tukaj nekje«, mnogi zakoni in pravila, ki nam jih vsiljujejo politiki, so nedorečeni in dajejo prostor raznim »nepridipravom«.

Ne more se živeti vse leto na račun sezone, ki traja samo 2 do 3 meseca, največ 4. Na ta račun vsi v turizmu »nabijajo« cene in s tem »krpajo« preostali del leta. To ni pravilno razmišljanje, preveč je prisotna sezonalnost in seveda pohlepnost! Tukaj ne mislim samo na posameznike, ampak tudi na hotelske hiše, na znana turistična mesta, na narodne parke in še kaj… Pri tem pa se pozablja na gostoljubje in poštenje, po katerem je nekoč Hrvaška bila zelo znana!

V hrvaškem turizmu je še mnogo drugih problemov, ampak prepustimo reševanje le-teh strokovnjakom za to!

7. Marjeta, sedaj sva namenila nekaj stavkov »širšemu pogledu na turizem«, kako pa zadeva zgleda na lokalnem nivoju? V Zagrebu ste verjetno zelo zadovoljni s svojimi turističnimi projekti, saj iz leta v leto podirate statistične kazalce, zmeraj več pa se nabira tudi turističnih priznanj strokovnjakov, novinarjev, obiskovalcev …

Zagreb je mesto, ki ima najbogatejšo mestno blagajno na Hrvaškem in posledično temu se vidijo tudi številna vsakoletna vlaganja v infrastrukturo in še marsikaj. Seveda še zdaleč ni vse tako kot bi moralo biti, še veliko stvari je potrebno urediti, ampak se vseeno iz leta v leto vidi napredek, kar opazijo tudi številni turisti, ki se v Zagreb vračajo.

Zagreb je zadnja leta postal prava turistična meka, vsako leto je vse večje število turistov iz celega sveta in kot turistična vodnica moram biti zelo vesela in zadovoljna. Veliko vlogo pri tem, da je tako, ima zagotovo Turistična skupnost mesta Zagreb, kjer pravilno razmišljajo, da v mestu niso dovolj samo turistične atrakcije, ampak da se skozi vse leto, vseh 365 dni morajo odvijati manifestacije, ki vabijo obiskovalce. V Zagrebu ni samo lep Advent, ampak tudi druge zelo kvalitetne prireditve. Do izraza so posebno prišle prireditve v poletnem času, ki so pritegnile ne samo turiste, ampak tudi meščane, ki so čez poletje ostali v Zagrebu. Pred leti je bil Zagreb čez poletje prazen, danes pa na srečo ni več tako! Samo, da ne bi prevladal pohlep, ki bi prerasel v nestrpnost med meščani in turisti! Upam, da se v Zagrebu to nikoli ne bo zgodilo!

8. Kolikor vem, imate certifikat oz. dovoljenje za turistično vodičko v petih »hrvaških županijah«. Verjetno pa največ vendarle vodite po Zagrebu? Katere so tiste osnovne turistične točke, ki jih mora turist »videti pod nujno«? Kaj pa kakšni lokalni biseri, takšni, ki so bolj skriti, nam jih lahko izdate?

Danes imam certifikate oz. dovoljenja za opravljanje dela turističnega vodnika v mestu Zagrebu in v sedmih hrvaških regijah oz. »županijah« (Zagrebška, Krapinsko-zagorska, Varaždinska, Ličko-senjska, Karlovačka, Sisačko-moslavačka in Istrska) za slovensko, hrvaško in italijansko govoreče goste. V Zagrebu sem bila dolga leta edina slovensko govoreča turistična vodnica, zato tudi najpogostejše vodim goste iz Slovenije.

Na pobudo Kluba profesionalnih turističnih vodnikov Slovenije, čigar sem bila dve leti pridruženi član, sem na začetku leta 2016 pri Čebelarski zvezi Slovenije uspešno opravila tečaj za čebelarsko-turističnega vodnika, ob koncu leta 2016 pa sem uspešno opravila tudi izobraževanje za vodnika po Aquatiki-sladkovodnem akvariju v Karlovcu.
Res je, da največ vodim po Zagrebu, ampak turiste tudi zelo rada odpeljem na enodnevne izlete, povsod tam kjer imam dovoljenje za to in kjer zelo dobro poznam kraje.

Turisti, ki pridejo v Zagreb organizirano, imajo po navadi zelo zgoščen program in jim je težko pokazati in povedati v dveh-treh urah vse kar bi jim želela, vendar se prilagodim zahtevam gostov. Ni druge! Uživam pa takrat, ko me prepustijo mestu, znamenitostim in času… Da turisti dobijo vsaj osnovno predstavo o Zagrebu, bi si morali ogledati Donji grad (Spodnje mesto), Kaptol (Kapitel) in Gornji grad/Gradec/Grič (Zgornje mesto), pokopališče Mirogoj, park Maksimir… ah, sem že šla predaleč! Vsekakor predlagam vsakemu gostu, da se v Zagreb še kdaj vrne, v različnih letnih časih in dopolni ogled s kakšno novo atrakcijo, za nameček pa še predlagam ogled katere razstave ali muzeja, gledališke predstave ali pa uživanje v katerem od številnih koncertov. Zagreb je res mesto za vsakogar! V skrite kotičke vas bom odpeljala pa takrat, ko pridete na obisk v Zagreb …

9. Marjeta, kolikor sem zasledil v hrvaških medijih, ste v mestu Zagreb v bistvu nekakšna »pionirka« turističnih vodenj za invalide, predvsem za slepe? Vsekakor se mi zdi zelo velik izziv po mestu voditi skupino npr. paraplegikov ali pa slepih?

S turističnim vodenjem turistov/oseb s posebnimi potrebami in invalidov sem začela povsem po naključju. Veste, da se skoraj v vsaki skupini gostov »najde« kakšna oseba s posebnimi potrebami ali invalidna oseba in da v večini primerov mi, turistični vodniki, nismo na to vnaprej opozorjeni in tudi program na žalost ni prilagojen takšnim gostom. Težko je v takem primeru opraviti svoje delo tako, da bi bili vsi zadovoljni, vendar verjamem, da se turistični vodniki v danem trenutku poskušamo maksimalno prilagoditi. Vsekakor pa to ni dovolj!

Ko sem pred leti vodila skupino gostov iz Slovenije, sem šele na koncu ogleda Zagreba in čisto po naključju ugotovila, da je ena deklica v skupini popolnoma slepa in da jaz svoje vodenje, ker tega nisem vedela že na začetku ogleda, nisem prilagodila tudi njej. Kako sem se takrat počutila je težko opisati, zato sem se odločila v tej smeri dodatno izobraževati, kako bi v bodočnosti mogla kvalitetno in prilagojeno voditi predvsem senzorno ovirane osebe (slepe in gluhe), gibalno ovirane osebe, osebe z motnjami v duševnem razvoju in druge.

Povezala sem se s kolegicami iz Slovenije, ki imajo v turističnem vodenju oseb s posebnimi potrebami za seboj dolgoletne izkušnje in se od njih v praktičnem delu tudi učila. Ena od njih je kolegica Dominika Koritnik Trepel, ki nas je v treh enodnevnih delavnicah prišla poučevati tudi v Zagreb. Z njo sem se udeležila in sodelovala na številnih mednarodnih konferencah in seminarjih, vse na temo »Dostopnega turizma« oz. »Turizma za vse«, kjer so bili prikazani primeri dobre prakse v svetu, iz katerih smo se marsičesa lahko naučile.

Zagreb na žalost še ni »dovolj prijazno« mesto invalidnim osebam, zato sem ga sama raziskala do zadnjega kotička, da točno vem kod lahko vodim turiste v invalidskih vozičkih, a da pri tem ne bi imeli probleme z različnimi ovirami. Prav tako sem morala odkriti vse taktilne zanimivosti, ki jih lahko uporabim pri razlagi mestnih znamenitosti slepim osebam. Veliko truda sem vložila v vse to, zadoščenje pa je vsekakor še veliko večje!

10. Marjeta, vsekakor moram posebej izpostaviti še eno plat »vašega turističnega udejstvovanja«. Vem, da ste pobudnik ali pa sodelujete v različnih »turističnih zgodbah«. Nam lahko poveste nekaj več tudi o tej plati vašega turističnega dela?

Glede na vsa moja dodatna izobraževanja in osposobljenost, sem postala prepoznavna in pred tremi leti je prišlo do povabila prof. Vedrana Habela za sodelovanje v takratnem projektu CookLook njegove udruge (društva) UNUO. Projekt je bil kot ideja in pa tudi finančno podprt od strani Ministrstva za turizem RH, bil pa je namenjen turistom/osebam s posebnimi potrebami in različnimi vrstami invalidnosti. Projekt je vseboval prilagojen sprehod po mestu in kulinarično delavnico. Cilj projekta je bil izboljšanje kvalitete življenja oseb s posebnimi potrebami, večje socialne vključenosti in dviganje zavesti o potrebah takšnih oseb ter razvoj nove oblike turizma v RH. Projekt je doživel izjemen uspeh, katerega smo imeli priložnost predstaviti tudi na mednarodni konferenci v Zagrebu kot »inovativnost v turizmu«.

Po istem principu smo kasneje realizirali še dva projekta Looking for Cooking 1 in Looking for Cooking 2, katera sta prav tako doživela velik uspeh. Tudi zadovoljstvo udeležencev je bilo ogromno, udeležba pa popolnoma brezplačna. Moram povedati tudi to, da sem se v zadnjem projektu »oddolžila« slepi deklici in njeni družini ter njih in njihove prijatelje povabila lansko leto v adventnem času v Zagreb. Kako nam je bilo kljub hladnemu vremenu, se z besedami ne da opisati! Bilo je treba doživeti…

Za menoj je še en čudovit projekt, ko sem bila še lansko jesen na iniciativo gospe Silvije Jacić, zunanje sodelavke turistične skupnosti v Bakru in specialistke za promocijo interpretirane dediščine, povabljena od gospe Sonje Jelušić Marić, direktorice Turistične skupnosti v Bakru, na sodelovanje v letošnji otvoritvi manifestacije »Margaretino leto«. Ker se mestece v Hrvaškem Primorju šele turistično prebuja, je bila na pomoč poklicana kolegica Iva Silla iz Zagreba, da osmisli nekakšen »drugačen« ogled mesta, ki bi privabil večje število obiskovalcev. Ona se s takšnim turističnim vodenjem zelo uspešno ukvarja v Zagrebu že vrsto let in je za to prejela številne nagrade. Izven meja Hrvaške se je izobraževala za interpretativnega vodnika, kasneje pa tudi za trenerja interpretativnih vodnikov.

Kolegica Iva je pripravila scenarij sprehoda skozi zgodovino Bakra pod naslovom »Sprehod s služkinjo Margareto«. »Sprehod« je bil postavljen v leto 1418, glavna junakinja je bila služkinja Margareta, katero je igrala ona, kolegica Iva, medtem ko ji je občasno »mešala štrene« grofica Elizabeta Frankopan, ki je bila poročena s Friderikom II Celjskim, katero vlogo sem igrala jaz. Kostumirani sprehod smo udejanile letos 23. junija v Bakru, ko je bila otvoritev poletne sezone in število obiskovalcev je daleč preseglo vsa pričakovanja. Tudi ta projekt je bil zame velik izziv in velik uspeh, saj se do tedaj še nikoli nisem izkusila kot interpretativni vodnik. Zato pa se je rodila želja za novim izobraževanjem in jeseni sledi tečaj za interpretativnega vodnika, ki ga bo vodila naša edina hrvaška trenerka, kolegica Iva Silla. In kje drugje kot v Bakru, v katerega sva se obe zaljubili do neskončnosti…

Idej za projekte, ki čakajo, da jih udejanimo je še veliko, volje in energije prav tako, manjkajo samo sponzorji, ki bi te ideje podprli in jih finančno podkrepili. Ker sem po naravi optimist, verjamem, da bomo, če ne z vsemi, vsaj z nekaterimi uspeli!

11. Bližava se koncu tega najinega intervjuja. Povejte mi, Marjeta, hrvaški turizem ni samo njegovo morje, niti njegovo glavno mesto Zagreb … Kaj pa svetujete Slovencem, ki bi se mogoče odpravili nekam na »celino«, za nekaj kratkih dopustniških dni …

Res je, da hrvaški turizem ni samo njegovo morje, niti glavno mesto Zagreb. Jaz osebno sem zaljubljena v Jadranske otoke in to ne morem kar tako zanemariti. Mnogi Slovenci se zagotovo strinjajo z menoj in otoke tudi zelo radi obiskujejo. Manj znana jim je celinska Hrvaška, vendar vse več slovenskih turistov tudi tukaj srečamo.

Slavonija in Baranja so zadnje čase mnogim turistom pravo odkritje, predvsem ljubiteljem naravnih lepot in pa dobre hrane in kapljice. Zanimiva je Istra v celoti, kot sem že omenila predvsem njena notranjost, Hrvaško zagorje, Međimurje, Podravina. Posebno odkritje zame je dolina reke Gacke, Velebit in Lika na splošno, Lonjsko polje, dolina reke Une, in še in še… Saj ne vem katere kraje bi še naštela, da ne naredim komu krivico.

Meni je povsod lepo, da bi dala gostom nasvet, pa bi morala poznati tudi njihove interese in pričakovanja. Vsem gostom ne morem priporočiti isti kraj, isto regijo!

12. Za sam konec moram vprašati, ker drugače me bodo bralci »raztrgali«. Povejte, svetujte, kam naj se Slovenec odpravi jest v Zagrebu. In seveda, da bo jedel dobro ali vsaj solidno, pa da tudi cena ne bo previsoka … Ima Zagreb kakšne specialitete, ki jih je treba nujno preizkusiti, sam že lahko povem, da skoraj vsako leto veselo skačem od ene do druge stojnice v času novoletnih praznikov …

V Zagrebu se skoraj povsod dobro je, spet pa je zelo odvisno tudi od gosta samega, kaj želi jesti, koliko želi plačati in kakšna so njegova pričakovanja. Cene imamo za vsak žep, restavracije prav tako, od tistih, ki nudijo vrhunsko kulinarično doživetje do tistih, ki nudijo hamburgerje.

Jaz osebno bi gostu, ki pride v Zagreb, zagotovo ponudila domačo avtohtono hrano, vendar moram priznati, da še vedno večina turistov išče »nekaj na hitro« in predvsem poceni, ali pa poseže po sendviču iz nahrbtnika.
Mnoge zagrebške kulinarične specialitete so Slovencem zelo znane in nič posebnega, nam pa predstavljajo vrh meščanske kuhinje. Ko bi vas povabila k sebi domov na kosilo, bi za kosilo zagotovo dobili ajngemahtec (kokošjo obaro), puricu s mlincima (purana z mlinci), šalatu (solato) in apfelštrudel (jabolčni zavitek). Po pripravi meščanskega kosila sem postala prava Purgerica (meščanka). Če ne verjamete, pridite v Zagreb na obisk…

13. Gospa Marjeta Trkman Kravar, zelo me je veselilo. Iskrena HVALA. Užival sem v vaših besedah in vašem razmišljanju. Upam, da bova skupaj »spekla« še kakšen zanimiv turistični tekst za www.pag.si. Imate še kakšno posebno sporočilo za naše bralce, turiste? Lahko objavimo vašo kontaktno številko, e-pošto, če bi vas kdo želel za turistično vodičko?

Najlepša hvala tudi Vam, da ste me izbrali za svojo sogovornico.

Če sem koga od bralcev navdušila, da se odloči za obisk Zagreba, ali kateregakoli drugega kraja na Hrvaškem, sem srečna. Četudi ste že bili v kateremkoli kraju in se vam spet ukaže priložnost, da greste v ta kraj, ne obirajte se, pojdite… verjemite mi, da ga boste vsakokrat doživeli na nov, drugačen način…

Če me želite za turistično vodnico, oglasite se mi po elektronski pošti na moj naslov: tkmarjeta@gmail.com … Potrudila se bom, da vam bo obisk Hrvaške ostal v najlepšem in trajnem spominu!