Compare Listings

Jadranska magistrala, ena izmed najlepših cest na svetu

Asfaltirani biser Jadrana

Jadranska turistična cesta, popularno imenovana Jadranska magistrala ali tudi Jadranska cesta, je spremenila Hrvaško. Kaj Hrvaško, po svojem dokončanju, leta 1965, je v trenutku spremenila celotno SFR Jugoslavijo. Roko na srce, mogoče je sedaj že malce pozabljena, pa tudi že nekoliko preveč nevarna, pa kljub temu je to še zmeraj cesta, ki jo številni vozniki avtomobilov in motorjev dobesedno obožujemo.

Jadranska magistrala, ena izmed najlepših cest na svetu

Jadransko magistralo je že marsikateri (evropski) avtomobilistični novinar uvrstil med najlepše ceste sveta, pri slovenski motoreviji, ki jo izdaja AMZS, so jo proglasili celo za »balkansko Route 66«. Seveda se moram jaz, »le neveden turistični novinar«, ponižno strinjati s cenjenimi »bencinskimi« kolegi. O Jadranski magistrali, o epskih vožnjah na morje, smo »svoje čase« široko razprtih oči poslušali tudi naše avanturistične očete in zgrožene dedke. Tudi zato se v uredništvo portala www.pag.si čutimo dolžni slavno magistralo predstaviti predvsem mlajšim generacijam, ki so bolj vajeni le »dolgočasnih in hitrih avtocest« (avtocesta A1 med Zagrebom in Pločami, pa kvarnerska A7 in istrska A8) …

Najprej bomo objavili osnovne, najbolj pomembne podatke.  Jadranska magistrala se je začela intenzivno graditi leta 1955, njeni zadnji asfaltirani odseki pa so bili »spuščeni v obratovanje« leta 1966. Seveda so bili nekateri deli slovite ceste, ki teče vse od Trsta pa do črnogorskega Ulcinja zgrajeni že pred letom 1955. Toda večina od vseh 1.006 kilometrov Jadranske magistrale je bila na novo zgrajena ali pa vsaj temeljito obnovljena, popravljena prav med že omenjenima letoma 1955-1966. Največji del Jadranske magistrale vodi čez hrvaško ozemlje (tam ima uradno ime »državna cesta D8«), Hrvaška enciklopedija trdi, da je to kar 818 kilometrov (so pa številne novinarske hiše objavile zelo različne podatke, mnoge so omenjale le okrog 640 »hrvaških« kilometrov). Mogoče se enkrat sam odpravim na pot in zmerim resnično dolžino te poti …

Se pa vsi novinarji, ki so že pisali o Jadranski magistrali, enozvočno strinjajo o tem, da je ta cesta popolnoma spremenila Hrvaško. To pa zato, ker je v mnoga pozabljena in izgubljena naselja »modrega Jadrana« (in njegovega zaledja) predvsem s turizmom prinesla nov zagon gospodarstvu, da je spet vdahnila življenje nekaterim počasi umirajočim krajem. Se pa novinarji (ponovno) strinjajo, da je bila Jadranska magistrala le nekaj debelih let po drugi svetovni vojni strašno zahteven in zapleten infrastrukturni projekt.

Vsaj 6.000 delavcev (omenja se tudi 10.000 delavcev ter pomoč vojske!?) in vsaj okrog 300 inženirjev ter arhitektov se je spoprijelo s tem težkim gradbenim projektom. Delalo se je tudi v velikih vročini ali pa pod strašnimi naleti zelo vetrovne burje. Toda delalo se je pridno, marljivo in skorajda brez daljšega oddiha. In tako je bila v dobrih desetih letih Jadranska magistrala dokončana.

Reški spletni časopis v enem izmed člankov o Jadranski magistrali navaja, da je bilo izkopanih 6,6 milijona kubičnih metrov skal in zemlje; da so nasipali okrog 5,8 milijona kubičnih metrov gradbenega materiala; da so asfaltirali okrog 4,3 milijona kvadratnih metrov asfalta. Neverjetne številke, kajne?!

Spletni časopis www.mojarijeka.hr postreže še z enim, za marsikoga trivialnim, podatkom in sicer z imenoma in priimkoma voznika in sovoznika, ki sta prva prevozila (skorajda celotno) Jadransko magistralo v enem kosu. To sta bila šoferja Petar Žgela in Anton Crljenica, ki sta vozila kamion z registrsko številko RI 87-63. Pot med Umagom in Dubrovnikom sta 29. in 30. maja 1966 s postanki vred prevozila v 22-ih urah in pol, s službeno vožnjo pa sta končala le nekaj ur prej, preden so politični mogotci odprli še zadnje asfaltirane kilometre Jadranske magistrale.

Zgodovinarji navajajo, da so bili nekateri odseki gradnje še posebno zahtevni (in nevarni). Še posebej, po navedbi AMZS, izstopa naslednji cestni odsek: Sinj – Starigrad (na tej le 30 kilometrski razdalji se – baje – naniza kar 700 spektakularnih ovinkov zažrtih v gromozansko skalo Velebita?!). Nasploh je z Jadransko magistralo tako, da imamo na eni strani skalo, veliko skalo, strmo in kamnito goro, na drugi strani pa čudovito modro morje, dišeče borovce in figovce, simpatične otočke in prekrasne sončne otoke.

Vsekakor je dovolj razlogov za kratke postanke s številnimi srce parajočimi razgledi … Še »stroga in zadržana« hrvaška enciklopedija zapiše, da se »Jadranska magistrala vije po slikoviti pokrajini ter je zaradi svoje panoramske vrednosti ena izmed številnih atrakcij hrvaškega turizma«.

Mnogi »prometni analitiki« pa trdijo, da je bila Jadranska magistrala postavljena preveč »na silo«, s premalo premisleka, da včasih teče tam, kjer ji za to sploh ni mesto. In se kot vzorčni primer omenja tisti odsek pri in v Omišu, kjer se vsako leto delajo nekajurni prometni zamaški, sama magistrala pa, resnici na ljubo, prav ponesrečeno teče prav »po polovici« gusarskega Omiša.

Zna se »nesrečno« zgoditi, da Jadranska magistrala uničuje plodna polja (Kaštela) pri Splitu. Ali pa, še bolj graje vredno, uničuje pomembna arheološka najdišča (Salona tik pri Splitu). Jadranska magistrala je bila mnogokrat celo zelo priročen razlog za nekontrolirano črno gradnjo nekontrolirano grdih hiš ali blokov. Prometni strokovnjaki za rešitev največjih problemov Jadranske magistrale svetujejo predvsem čimprejšnjo ureditev številnih obvoznic mimo večjih mest, krajev.

Glasni znajo biti tudi tisti prometni »komentatorji«, ki jih najbolj skrbi varnost na cestah. Navajajo povzetke evropskih strokovnjakov, ki so znali Jadransko magistralo uvrstiti med najbolj nevarne ceste Evrope. Res je, da je (predvsem) nekoč na Jadranski magistrali mnogo udeležencev v prometu umrlo ali pa so se hudo poškodovali (sedaj večina prometa proti morju teče po avtocestah). Za večino prometnih nesreč so bili krivi utrujeni in neučakani vozniki sami, toda tudi sama cesta ni bila popolnoma nedolžna.

Največji očitki letijo na njeno ozkost (zna se zgoditi, da je cesta D8 tu in tam široka le med 5 in 6 metri), na njeno obrabo materiala (asfalt ni ustrezne kakovosti; poudariti pa moramo, da se vendarle magistralka vendarle počasi obnavlja, popravlja). Seveda se je treba zavedati tudi, da je bila cesta planirana pred okrog 60 leti ter se elementi cestne infrastrukture nikakor ne morejo več kosati z zahtevami modernega prometa. Vozniki so na Jadranski magistrali načeloma zadovoljni s samo prometno signalizacijo, v anketah pa so pojasnili, da ima cesta zagotovo »preslabo zaščito pred zdrsi v globino« (obcestne ograje nikakor ne zadovoljujejo evropskih standardov), slepe kote in ekstremno ostre zavoje v neposredni bližini velikih skal. Tu in tam pa se zna iz višine na cesto okrušiti tudi kakšen večji kamen ali skala, ki lahko zlahka zadane vozeči avtomobil z nič slutečim voznikom.

Jadranska magistrala, ta cvetoča logistična aorta, je v času dopustov pomagala pri selitvi narodov iz zahodne, kasneje pa tudi vzhodne Evrope. Zaradi gneče (neredko se je vozilo v strnjeni koloni), nevarnih manevrov prehitevanja v »škarjice« ter v nepregledne ovinke, je bil krvni davek med turisti zelo visok. Če k temu prištejemo še zelo visoke temperature, tu in tam celo požare, ki so preskakovali magistralko ter v ekstremnih vremenskih razmerah silovite sunke burje, potem lažje razumemo zakaj je Jadranska magistrala z leti in desetletji, kljub svoji neizmerni lepoti, za voznike postala tudi prava »peklenska cesta«.

Toda, kakor veste tudi sami, zna biti ločnica med peklom in rajem mnogokrat nejasna, meglena. Mi se bomo v tem prispevku zagotovo postavili »na stran« zapriseženih motoristov, ki Jadransko magistralo dobesedno obožujejo (pa čeprav jo tudi preklinjajo, ko jo »pošprica spolzki dež«)  in jo dajejo v isti koš z nekaterimi drugimi legendarnimi panoramskimi obalnimi cestami širom sveta:  Great ocean road, Victoria (Avstralija); Amalfitana, Amalfi (Italija); Atlantska cesta, Averoy (Norveška); Chapmans peak, Cape Town (Južnoafriška Republika); Overseas highway, Florida (ZDA); Seitan Limania, Kreta (Grčija); Hana, otok Maui, Havaji (ZDA); Pacific Coast Highway, Kalifornija (ZDA) in Makran Coastal Highway v Pakistanu.

Bližamo se koncu naše poti. Za sam »finiš« bomo podali le še zaključno misel. Jadranska magistrala ni zastonj imenovana tudi »jadranska turistična cesta«. Če bomo turisti na Jadranski magistrali vozili previdno in po pameti, bomo neizmerno uživali v tem »pustolovskem cestnem filmu«. In nikakor si ne bomo želeli, da bi za naslednjim ovinkom videli njegov napis »THE END«.  Jadransko magistralo so že ponovno odkrili mnogi ustvarjalci reklamnih avtomobilističnih spotov, zakaj tega ne bi storili tudi mi? Ne dovolimo, da Jadranska magistrala postane pozabljena cesta.

Objavljeno

Sorodni članki

Puljska Arena ali Divić-grad

Amfiteater v Pulju; naj se igre začno

Mesto Pula (hrvaško) oz. Pulj (po slovensko) je najbolj znano po veličastnem amfiteatru imenovanem Arena. Puljski amfiteater, ki je bil zgrajen v prvem stoletju našega štetja, je šesti največji na svetu ter je še danes izredno dobro ohranjen.

Amfiteater v Pulju; naj se igre začno

Mesto Pula (hrvaško) oz. Pulj (po slovensko) je najbolj znano po veličastnem amfiteatru imenovanem Arena. Puljski amfiteater, ki je bil zgrajen v prvem stoletju našega štetja, je šesti največji...

Preberi več
Pulj: kiparska atrakcija

Verudela Art Park

»Hoteli smo ustvariti, kreirati, zasnovati umetniški park in turistično atrakcijo, ki je Pulj s svojo okolico še ni imel. Celotni koncept Verudela Art Parka je sestavljen od same arhitektonske umeščenosti parka v širši prostor, skulptur in nočne razsvetljave«.

Verudela Art Park

»Hoteli smo ustvariti, kreirati, zasnovati umetniški park in turistično atrakcijo, ki je Pulj s svojo okolico še ni imel. Celotni koncept Verudela Art Parka je sestavljen od same arhitektonske...

Preberi več