Compare Listings

Intervju: Barbara Slaček

Invalidi in turizem

»Ne boš verjel, vendar se na Hrvaškem skoraj bolj zavedajo specifike dostopnega turizma, kot pri nas. Zavedati so se začeli, da smo invalidi postali aktivni potrošniki, ki želimo izkoristiti naš čas na zemlji koristno in to so nam začeli nuditi.«

Intervju: Barbara Slaček

1. Barbara Slaček, pozdravljena (te bom kar tikal, ker se dokaj dobro poznava). Si odgovorna in glavna urednica revije Paraplegik, kar nekaj let si bila zaposlena na Zvezi paraplegikov Slovenije, zelo dejavna si v »mariborskem in celjskem« društvu paraplegikov, torej si na nek način idealna za intervju, v katerem naj bi se besede večinoma vrtele okrog »invalidnosti in turizma« … Za začetek pa te prosim, da kar sama predstaviš sebe in svoje delo.

New York, ZDA

Uf. Saj si me že skoraj čisto opisal. Pri devetnajstih letih sem v prometni nesreči utrpela poškodbo hrbtenjače, zaradi katere sem ostala invalidka. Včasih se mi zdi, da sem ostala tista devetnajstletnica, ki se želi izživeti. Sem polna adrenalina in vedno komaj čakam, da mine zima, da štartam v nove kaj vem kaj, karkoli. Sem žena, mama, gospodinja, ki rada kuha (obožujem kulinariko), po drugi strani pa sem velik pustolovec in to svojo radovedno žilico sem očitno prenesla tudi na sina. Kdaj kremo, kam gremo? je pri nas večno vprašanje. No, pa pojdimo. Rada imam spremembe, brez sprememb zapadem v rutino, ki me ubija. Če ni druge spremembe v življenju, si pa izmislim potovanje in je nekaj časa mir.

2. Barbara, vem tudi, da se tudi sama zelo rada potepaš … Prepotovala si že lep kos sveta, tematiko »invalidov, predvsem paraplegikov, in turizma torej poznaš skorajda v nulo«. Lahko našteješ, zelo na kratko opišeš, vsaj najpomembnejše »turistične ture«, ki si se jih lotila?

Če bi bila »zdrava« bi temu kar bi si na potovanjih želela početi res lahko rekla TURE. Vendar, ko je človek enkrat gibalno omejen, postane ziheraš in si tega res ne more privoščiti. Zato so moja potovanja, vsaj tista, ki se jih lotim v lastni domeni in pa službena, zelo skrbno načrtovana in tudi izvedena. Če se ponudi priložnost (beri: dobra volja in pomoč drugih), pa hitro skrenem iz varnega v noro.

Barbara Slaček v Grčiji

Torej, kar mi je najbolj ostalo v spominu je Dominikanska republika, Johannesburg (Južna Afrika), New York in grški otok Kythira. V dominikanski sem doživela tipičen all inclusive, 4 stars hotel v varni soseski z možnostjo kopanja v bazenu, morju in uživanja v različnih lokalnih restavracij. Kar je bilo na tem potovanju nenavadnega je bila izkušnja vožnje s štirikolesnikom po neskončnih rajskih peščenih plažah, srečanja z domačini in največja školjka, ki sem jo kdaj prinesla iz potovanj.

Johannesburg je bila adrenalinska izkušnja, polna nepričakovanih preobratov in polna strahu pred ne vem čim, verjetno krajo ali kaj podobnega in moje prvo srečanje z res velikim velemestom.

New York je itak sam po sebi ikonično mesto, mi bo pa za vedno ostal v spominu po neverjetni dostopnosti in prilagojenosti. Bi si upala iti nazaj, sama, kadarkoli. Kar se tiče Kythire je bilo pa že potovanje samo tja ena velika avantura. 2.200 kilometrov v eno smer s kombijem, štiri dekleta same, dve od teh invalidki, neprilagojenost vsega, in plavanje z velikimi morskimi želvami. Potem so pa tu še Moskva, Črno morje, pa Egipt, večji del Italije in še in še …

3. Kateri kraji so bili zate, kot parapleginjo, težavni za potovanje in kateri so bili lažji? Lahko našteješ osnovne, tiste najbolj značilne težave, na katere naletijo osebe na invalidskih vozičkih? S čim vse se morajo invalidi spopadati na svojem potovanju?

Brooklyn, New York

Pri paraplegikih je prva ovira oz. pomislek, ki ga imamo dostopnost wc-ja in kopalnice. Se mi zdi, da smo vsi pripravljeni prespati tudi v avtu, če je treba, če le imamo kam za it na stran.

Zato je sama izbira prevoza pomembna, ko se odločamo za pot. Če gremo z avtom, je pametno iti na sever ali se držati »civiliziranega« dela Evrope. Tam namreč veš, da so vsaj na počivališčih ob avtocesti sanitarije dostopne in prilagojene, pa tudi hoteli in hostli se kar najdejo. Težavo pa potem znajo predstavljati tudi cene. Ker si ne moremo privoščiti iti prespat v vsak hotel, apartma ali kaj podobnega in moramo vedno gledati na dostopnost smo zelo omejeni na tistih nekaj, ki nam to nudijo. Ti pa si lahko privoščijo višjo ceno.

Pri vlaku je enako, vendar je lažje, če je pot daljša in so vsi vlaki do destinacije s prilagojenim vagonom. V teoriji to seveda obstaja, v praksi je pa iluzija. Tega še nisem poskusila, čeprav močno razmišljam. Če se odpravljam na pot z avionom je edino o čemer razmišljam le čas potovanja, saj je ta premosorazmeren s količino popite tekočine pred odhodom, pazim pa vedno tudi na to, da obiščem zadnje možne sanitarije pred poletom in prve po pristanku. Letališča po vsem svetu so namreč lepo dostopna, kar ne moremo reči za nobeno letalo.

Do zdaj sem opisala le pot do želene destinacije, ko smo enkrat na cilju se spet in spet sprašujemo enako. Kje so sanitarije, ali je postaja metroja dostopna, ali bom lahko vstopila v muzej, mošejo ipd.

4. Zdi se mi, da mi hodeči (če se smem tako izraziti), dostikrat sploh ne opazimo arhitektonskih (no, pa seveda tudi drugih) ovir, na katerih naletite vsi vi, ki ste se zaradi takšnega ali drugačnega vzroka znašli na invalidskem vozičku?

Hiša cvetja, Beograd

Je res je. Vendar nehote, ljudje pač nismo narejeni, da bi se obremenjevali z nepotrebnimi stvarmi in za nekoga, ki ne potrebuje širših podbojev od vrat za vstop v hotelsko sobo, pač ne more vedeti kako široki so. Logično. Sama jih znam oceniti že na nekaj metrov in tudi zapomnim si za vse večne čase v kateri prostor sem lahko vstopila in kam ne. Enako je s stopnicami, kopalnicami ipd. Dostikrat se zgodi, da mi kdo reče, da je wc lepo dostopen, pri tem pa pozabi, da se vrata zapirajo navznoter in da če se zapeljem z vozičkom not, sama blokiram vrata, da bi se lahko zaprla. Če se vrata ne dajo zapreti za mano, je ta wc zame neuporaben, čeprav je morda navidezno »dostopen«.

5. Ko invalid razmišlja o nekem svojem bodočem potovanju … Na kaj mora biti še posebej pozoren pri načrtovanju poti? Katere so tiste stvari, ki invalidu (v našem primeru predvsem paraplegiku ali tetraplegiku) potovanje olajšajo oziroma dodatno polepšajo.

Kot že rečeno so osnovne stvari, ki jih paraplegiki preverimo dostopnost sanitarij, vključno s tušem, širina podbojev (še posebno pri tetraplegikih z električnimi vozički) in stopnice v objektu in izven njega. Po mestih se potem že nekako znajdemo oz. se potrudimo, da pridemo tja kamor si želimo. Brez osnovne higiene pač ne gre.

6. Invalidov nikakor ne moremo metati v isti koš. Potrebe gluhih, slepih, paralegikov, oseb s cerebralno paralizo itd. se zelo razlikujejo. Zato so tudi zelo velike razlike med potrebami »različnih invalidskih skupin« (če se smem tako izraziti), ko se odpravijo na turistično potovanje, izlet. Pa lahko kljub temu najdemo neke skupne točke?

Rdeč trg, Moskva

Seveda, tem skupnim točkam rečemo univerzalno grajeno okolje. Sama vedno rečem, da je potrebno prostor prilagoditi najtežje gibalno oviranemu tetraplegiku v kombinaciji z zanko za slepe in zanko za gluhe in zadeva je rešena. Potrebe so pri vseh ljudeh enake: fiziološke potrebe, spanje, higiena in dostopnost. Če je to univerzalno rešeno za vse, je zadeva urejena.

7. Pod pojmom »dostopni turizem« razumemo napor, da bi zagotovili dostopnost turističnih destinacij in storitev vsem ne glede na kulturne ali trajne omejitve (fizične, umske, čutne) ali posebne potrebe, ki jih imajo na primer starejši in otroci. Vem, da se podeljujejo celo certifikati »invalidom prijazno«. Pa vendar se zdi, da v praksi vendarle ni vse tako kot mora biti?

Kdo pa pravi kako mora biti? Jaz pravim, da v praksi nikoli ni in ne bo kot bi si želeli. Če imata dva paraplegika z isto stopnjo okvare oz. z enakimi fizičnimi omejitvami različne potrebe ali še huje, želje so tudi največji napori turističnih ponudnikov splavali po vodi. Seveda so pri veliko različnih nevladnih organizacijah postavljali kriterije dostopnega turizma. Vendar so vse te organizacije vlekle na svojo stran. Težko rečem, da je bila katera organizacija toliko objektivna, da je upoštevala vse kar si zgoraj naštel.

Kot že rečeno sama zagovarjam univerzalno grajeno okolje, to bi bilo okolje, ki bi bilo popolno grajeno za vse, ne glede na omejitev, ki jo ima. Ko razmišljamo v tej smeri, to ne sme biti napor nekoga da nekaj prilagodi, ampak le uvid, kaj je treba odstraniti, kar je na poti vsem. Potem bo prijazno vsem, ne le invalidom.

8. Bodiva malo konkretnejša. Kako bi ti odgovorila na vprašanje ali so npr. slovenski ponudniki turističnih storitev res prijazni do invalidov? Imajo turistični delavci dovolj znanja v odnosu na invalidnega turista, gosta? Se na trgu najde dovolj turističnih programov, ki so namenjeni invalidnim osebam? Na spletu sem našel le eno specializirano turistično agencijo za invalide, agencijo Premiki …

Akropola, Atene, Grčija

Zanimivo je, da sem želela iti pred časom na en izlet, ki so ga pri Premikih organizirali za invalide in je bil v štartu neprilagojen, ker avtobus, s katerim se je šlo, ni bil dostopen. O tem dostopnem turizmu je res čisto preveč govora, v praksi ni nikjer nikoli optimalno. Turistični delavci pa žal nimajo pojma, kaj je to invalid in kaj njegova invalidnost za samo potegne. V večini primerov oz. potovanj si sami naredimo scenarij, preverimo razpoložljivosti in možnosti. Največkrat zahtevamo fotografije, ker ljudem na besedo ne gre verjeti. Pa ne zato, ker bi lagali, ampak ker res nimajo pojma oz. niso poučeni ali pa samo nimajo občutka.

9. Berem, da v Evropski uniji živi okrog 80 milijonov invalidov. Približno 15 odstotkov svetovnega prebivalstva ima baje določene omejitve pri potovanjih zaradi različnih oblik invalidnosti ali pa njihovo zdravstveno stanje omejuje njihove zmožnosti za potovanja. To se zdi zelo veliko priložnosti za t.i. dostopni turizem (turizem za vse, tudi za invalide, starejše)?! Po podatkih, ki sem jih našel na spletu, dostopni turizem v Evropi najbolj uspeva v Španiji, Veliki Britaniji in Nemčiji, kjer imajo tudi nacionalno strategijo razvoja te veje turizma. Logika zadaj pa je povsem preprosta: prebivalstvo se stara in iz teh potreb se turizem razvija v to smer.

Vse na tem svetu se razvija v to smer. Žal sem jaz paraplegik in želim si samostojnosti. Vse na svetu je do neke mere prilagojeno za nekoga. Trudijo se prilagoditi do neke mere za nekoga. Res v popolnosti prilagojeno pa je malokje in tako bo tudi ostalo, ker takih invalidov, ki to potrebujemo pa ni tako zelo veliko, vsaj ne v številkah, ki jih navajaš. Če je v kopalnici na steni našravfana ročica za prijem, še ne pomeni, da lahko jaz do te kopalnice v osnovi dostopam. Tu pa pride na površje tisto o čemer si spraševal pri prejšnjem vprašanju. Nepoznavanje, nevednost …

Saj imamo v Sloveniji tudi en del strategije razvoja, ki je zapisan v resoluciji. Imamo tudi zakonodajo, ki lepo govori o vsem tem. Pa kaj, ko nimamo nadzora nad izvajanjem in organov pregona, ki bi skrbela za »red« na tem področju. Dokler ne bo to postala nacionalna mentaliteta nas vseh, se ne bo premaknilo nič.

10. Turistično zelo koristna (zelo poenostavljam) je invalidska kartica ugodnosti. V Sloveniji je okrog 170.000 upravičencev do te kartice ugodnosti. Kakšna pa je slika na terenu? Je ta kartica že zaživela po celi Evropi, jo (slovenski) invalidi poznajo? Kakšne ugodnosti imajo sploh invalidi s to kartico? Jo lahko koristijo tudi spremljevalci?

Metro, Moskva, Rusija

Slovenski invalidi jo poznamo in smo (vsaj mislim tako) o njej dobro seznanjeni. Sama je nimam, ker pri svojem bivanju (ki je zelo aktivno in vedno povsod) ne potrebujem oz. ne vidim, vsaj ne v Sloveniji, zaenkrat nobene take koristi, zaradi katere bi jo res mogla imeti. Jo imam namen nabaviti, saj se letos odpravljamo z avtom do Nizozemske, vendar bom sigurno prej preverila kje na poti, če sploh jo lahko uporabim in za kaj in se potem odločila, če jo bom nabavila. Mislim, da je osnovni problem, za neuporabo (če se lahko tako izrazim) te kartice ravno v tem, ker se ni še nihče na glas zadrl: »ej, pri nas boš pa lahko bival 20% ceneje!«. To je moje, zelo subjektivno mišljenje.

Ugodnosti so pa zelo različne. Če zelo posplošim lahko greste v Murski Soboti k frizerju, ki ima prilagojen salon na pričesko z 10% popusta na redno ceno ali pa v Španiji na tortiljo s 15% popustom. Kolikšna je verjetnost za oboje? Mala verjemi. Predvidevam, da imetniki oz. upravičenci kartice tudi razmišljajo na ta način. Ne vem?!

11. Ker je turistični portal www.pag.si zelo povezan z morjem, še malo zaplavajva v slani vodi. Invalidom, konkretneje paraplegikom, morska voda tudi zelo ustreza. Tudi zveza paraplegikov, si je svoj rehablitacijski center zgradila na morju, v Pacugu. V Istri, Pineti blizu Novigrada, pa ima ZPS dodatne prostore za svoje člane, nekatera društva imajo zakupljene bivalnike v kampu v Ankaranu …

Dominikanska republika

Voda je v človeški biti medij iz katerega smo vsi prišli, ki ga nujno potrebujemo za preživetje in v katerega se radi vračamo. Voda je zdravilna v vseh pogledih, če je to morska voda še toliko bolj. Je pa slana voda pri paraplegikih toliko bolje zapisana zato, ker se v njej lažje plava, saj je gostejša od sladke in telo bolj drži na površini. Njeno valovanje in pri potapljanju še tlaki poskrbijo za cirkulacijo in masažo tistega dela telesa, ki je sicer večino časa pri miru.

Pri plavanju se razbremenijo deli telesa, ki so navadno pod stalnim pritiskom (zadnjica, sedenje), v pogon pa se spravijo tisti deli telesa in mišice, ki zaradi enih in istih ponavljajočih se gibov na vozičku, ves čas mirujejo. Pri plavanju se tudi raztezajo deli telesa, ki so zaradi sedečega položaja v stalni kontrakturi.

12. Vprašam, pa čeprav ne vem, če sploh razpolagaš z informacijami … Kako je hrvaškem Jadranu, so invalidi tam »dobrodošli«? Ali pa so hrvaški turistični delavci popolnoma pozabili na invalide? Imamo kakšne primere dobre prakse? Lahko invalidi gredo jadrat? Zagotovo se tisti na vozičkih težko premikajo po starih mestnih jedrih, po vseh tistih kockah …

Grčija, želva v naročju

Ne boš verjel, vendar se na Hrvaškem skoraj bolj zavedajo specifike dostopnega turizma, kot pri nas. Ne vem kaj je krivo za to. Upoštevati je treba dejstvo, da ima Hrvaška, zaradi vojne, lepo število vojnih invalidov, ki jim je zelo naklonjena, po drugi strani imajo pa tudi več turističnih destinacij in so v osnovi v gospodarskem smislu zelo odvisni od turizma.

Zavedati so se začeli, da smo invalidi postali aktivni potrošniki, ki želimo izkoristiti naš čas na zemlji koristno in to so nam začeli nuditi. Tako je na Hrvaškem kar nekaj plaž z urejenim dostopom v morje (klančine, dvigala na pomolih). Urejen imajo celo FB portal o dostopnih plažah na Jadranu (https://www.facebook.com/Plaze-za-osobe-s-invaliditetom-1503871616493815/), vse novogradnje so prilagojene, kar se tiče pa starih mestih jeder, moramo biti pa invalidi toliko razumni in vedeti, da teh nikoli ne bodo prilagodili v tolikšni meri, da bi mi bili popolnoma zadovoljni, saj je nemogoče, pa tudi svoj čar bi izgubila.

13. Invalid paraplegik, se na morju sooča s posebnimi težavami. Kateri izziva ga čakajo? Imaš kakšne dobre nasvete za kolega paraplegika, ki se »odpravlja na morje«?

Če je dobro poskrbljeno za dostopnost (vstop, soba, sanitarije, kopalnica) objekta in okolice je fino, da če je ob hotelu bazen, naj bo dostopen, če je plaža naj ima vsaj betonirano klančino za vstop v morje. Peščene plaže niso naš prijatelj. Izogiba naj se soncu (ne glede na to kako bi rad potemnel), pije naj izdatno več vode (kljub povečanemu obisku sanitarij) in ko pride iz vode naj obvezno preobleče kopalke. Predvsem pa se na svojem dopustu ne da zmotiti, še posebno ne zaradi malenkosti, kot je npr. čuden, neodobravan pogled receptorja in naj uživa. Dopust je plačan in zatorej tudi zaslužen.

14. Barbara, kakšni so nasploh evropski trendi, načrti v »segmentu invalidskega turizma«? Vemo, da invalidi lahko počno skorajda vse … Poglejmo za primer samo šport in paraplegike: igrajo košarko in rokomet, se potapljajo, smučajo, kegljajo … Kaj pa v turizmu, gre trend tudi v to smer, da bi lahko tudi invalidi, recimo na vozičkih, počeli skorajda vse tisto, kar lahko počnemo tudi hodeči?

Beograd, Srbija

Saj mi že počnemo vse tisto, kar počnete hodeči, le da za to še vedno potrebujemo veliko pomoči. Toliko smo se infiltrirali in socializirali, da smo postali vsakdanjik v družbi. Edina omejitev je ta dostopnost zaradi katere nismo samostojni. Manjka nam samo še samostojnost in to je tudi vse kar si želimo.

Vemo, da tetraplegiki ne bodo nikoli mogli biti povsem samostojni, saj imajo druge omejitve, ampak za to so poskrbeli drugi. Pri splošni samostojnosti pa nam zaenkrat lahko pomaga le 100 % dostopnost vsega. Bi bilo fino, če bi se nehalo govoriti o invalidskem turizmu. To je trend h kateremu se nagibamo. Dajmo govoriti o univerzalnosti za vse »zdrave«, invalide, starostnike, otroke, dojenčke …

15. Mnogo smo povedali, lahko bi še mnogo več. Pa vendar … Barbara, kaj je tisto, na kaj bi ti osebno opozorila (še enkrat)? Kaj nismo dovolj jasno in glasno povedali?

Kaj nisem bila dovolj jasna in izčrpna?! 🙂 Mislim, da v osnovi ne potrebujemo veliko in da v praksi ni več toliko tega tako zelo narobe, da ne bi šlo. Možnosti za izboljšave so vedno, z malo truda in malo vloženih sredstev. Je pa vedno potrebno veliko dobre volje dobrih ljudi.

Sorodni članki