Imotski: mercedesi, vile z bazeni in jezera

Najprej nekaj osnovnih podatkov o samem Imotskem (in Imotski krajini). Mesto Imotski in Imotska krajina sta del Dalmatinske zagore, ki se vleče po 150 kilometrskem dalmatinskem pasu v okolici naslednjih večjih krajev: Knina, Drniša, Sinja, Vrlike, Imotskega in Vrgorca.

Če pa poskušamo natančneje geografsko umestiti Imotski, bo slovenskemu bralcu verjetno najlažje, če povemo, da se Imotski nahaja na drugi strani »čudovitega planinskega čudeža«, Biokovega, v samem zaledju turističnega raja, Makarske riviere. Do Baške vode je od leta 2013, ko je bil skozi Biokovo prebit in odprt tunel sv. Ilija, le 30 slabih kilometrov in prav toliko minut vožnje z avtomobilom.

Imotski je od hrvaško-bosanske meje oddaljen le nekaj kilometrov, če pa se iz Imotskega odpravite na jug oziroma jugovzhod boste po debeli uri avtomobilske vožnje prispeli v bosanski Mostar ali pa v znamenito versko romarsko središče Medžugorje. Če gremo od Imotskega »navzgor«, severno oz. severozahodno, je »hajduški« Split oddaljen slabih 90 kilometrov oz. uro in 15 minut vožnje po cestnoprometnih predpisih.

Celotno Imotsko pokrajino ob Imotskem sestavljajo še občine: Podbablje, Proložac, Runovići, Zmijavci, Zagvozd, Lokvičići, Lovreć in Cista Privo. Ključno vlogo na tem ozemlju predstavlja zelo plodno Imotsko polje, ki je v preteklih, dolgih stoletjih omogočalo osnovno življenje lokalnih prebivalcev. Čeprav govorimo o klasičnem kraškem svetu, imajo omenjeni kraji dovolj vodnih zalog (reka Vrlika s svojimi poplavami ustvari celo t.i. Prološko blato), da je bilo nekoč kmečko življenje na teh prostorih, kraških vrtačah, s pomočjo ugodne dalmatinske klime več kot le »dokaj znosno«.

Dandanes temu, žal, ni več tako. Kmetijstvo izumira, »klasičnega« gospodarstva s tovarnami in pisarnami pa tudi ni kaj dosti. Se pa v zadnjih letih, pod okriljem skupne, regionalne blagovne znamke »Imota«, vse bolj prebuja turizem, ki postaja osnovno gonilo Imotskega oz. celotne Imotske krajine. Če pa bo turizem ustvaril dovolj gospodarskega in socialnega zagona, da reši porazno demografsko sliko celotne krajine, je popolnoma drugo in zelo zahtevno vprašanje za ustrezne strokovnjake.

Treba je namreč vedeti, da se je po letu 2011 do sredine leta 2018 iz Imotske krajine izselilo najmanj 6.000 ljudi. To je katastrofalna številka, saj je bilo na bilo na popisu prebivalstva iz leta 2011 v krajini le 32.000 ljudi. Dodaten info: Imotski, celotna občina, šteje okrog 10.000 človeških duš.

Napišemo lahko, da je to že druga množična izselitev »s trebuhom za kruhom« v zadnjih 50-ih letih. Že okrog leta 1970 se je na tisoče ljudi (40 odstotkov aktivnega prebivalstva!) v iskanju boljšega življenja odselilo v Nemčijo, Avstrijo in Švico … Tisti, ki so se vrnili, so se nazaj v domovino pripeljali z nemškim mercedesom (pa četudi ni bil nov) in zato je Imotski postal tudi »mesto mercedesov« (uspešno deluje tudi klub starodobnikov, v katerem je največ … mercedesov).

Vsaj od daleč se zdi, da so »novi oziroma zadnji ekonomski begunci« vsaj delno krivi za najnovejšo turistično prebujanje Imotskega. Izgleda, da s seboj iz tujine ne vozijo le avtomobilov prestižnih znamk, ampak tudi vreče z denarjem, saj ogromne in čudovite vile z bazeni rasejo kot gobe po dežju.

Te lepo obnovljene hiše ali pa na novo zgrajene prestižne vile z bazeni, ki nudijo razkošno nastanitev in vso iskano udobje, pa kljub visokim tedenskim najemninam zlahka privabljajo turiste z debelejšimi denarnicami (predvsem iz Nemčije, Francije, Poljske in Avstrije), hkrati pa postajajo gonilo gospodarskega razvoja celotne Imotske krajine.

Enodnevne izletnike pa zagotovo najbolj zanimata »neverjetni« jezeri. Modro jezero in Rdeče jezero sta prava turistična diamanta. Ležita skorajda eno zraven drugega, tik ob samem mestu Imotski. Sta naravni fenomen.

Prekrasni turistični mega-točki, ki si zaslužita vaš obisk in poseben, svoj novinarski članek. In ga bosta na našem turističnem portalu www.pag.si tudi dobila, zato o njima v tem članku ne bomo več pisali.

Od naravnih znamenitosti omenimo tudi tri jezera v Lokvičićima, Prološko blato, Zeleno jezero in reko Vrljika, ki s svojim »čudnim«, kraškim obnašanjem, prijetno preseneti domačine in turiste. Drugače pa samo mesto Imotski v mesto in okolico vabi še z nekaterimi drugimi turističnimi zanimivostmi.
Trdnjava Topana se dviguje nad Imotskim in nad Modrim jezerom.

Ime je dobila po posebnem stolpu s topovi, ki  je v vojaški terminologiji poznana kot »topana«. Znotraj trdnjavskega obzidja najdemo tudi cerkvico »Gospe od Anđela«, sama trdnjava je dandanes odlično razgledišče, v poletnih mesecih pa se tam odvijajo tudi kulturne prireditve.

S trdnjave je tudi odličen pogled na Modro jezero in pa tudi na mestno nogometno igrišče z imenom Gospin Dolac. Ko boste tam, vam bo takoj jasno, zakaj to omenjamo. To nogometno igrišče, ki so ga odprli leta 1986, se je namreč zaradi svoje »trdnjavske kulise« znašlo na številnih mednarodnih seznamih najlepših nogometnih igrišč. Stadion v svojem srcu nosijo tudi navijači NK Imotski, saj so verzi njihove himne: »Pod trdnjavo iz kamenja in modrega jezera ponosno igra imotski prvak!«

Trdnjavo restavratorji počasi renovirajo in je zagotovo vredna krajšega turističnega obiska. Trdnjavo Topana so začeli »resneje« graditi v 10. stoletju, najbolj pomembno vlogo je igrala v času turških napadov. Leta 1816 je trdnjavo zapustil še zadnji prebivalec. V okrožju trdnjave si lahko še pogledamo spomenik borcem zadnje, osamosvojitvene, vojne na Hrvaškem. Kip je delo umetnika, akademskega kiparja Kruna Bošnjaka.

Tudi samo mesto Imotski je s svojimi »dalmatinskimi«, kamnitimi hišami in stopnicami (poglejte si t.i. Imotske skaline) ter ozkimi ulicami vsekakor zanimivo za pogledat.

Zgodovino samega mesta si lažje predstavljamo, če si ogledamo »Zavičajni muzej« (»domovinski« muzej je postavljen v nekdanje prostore industrijskega kompleksa, v katerem so odkupovali in skladiščili dalmatinski tobak) in muzejsko zbirko v frančiškanskem samostanu.

Tisti, ki se boste po Imotskem potepali po dolgem in počez lahko naletite tudi na te (mini) zanimivosti: na že omenjen frančiškanski samostan in cerkev »sv. Franje Asiškog«v samem centru Imotskega, kip pesnika in pisatelja Tina Ujevića (v Imotskem je hodil v nekaj razredov osnovne šole), v okolici mesta pa se najdejo Vukov greb, otočić Manastir, trdnjava Badnjevice, Perinuša, cerkev na Opačcu in srednjeveški nagrobni spomeniki (»stećci«).

Imotski je s svojo mediteransko arhitekturo majhno šarmantno mestece, ki s svojimi prijaznimi kmečkimi turizmi privablja tudi z odlično domačo kulinariko (še posebej je treba opozoriti na lokalni specialiteti: imotsko torto in imotske raviole). Tam, kjer je dobra hrana, se najde tudi vino … in tudi Imotski z okoliškimi »eko vasicami« in svojimi vinogradi ni tukaj nobena izjema.

Tradicijo imotske krajine pa lahko začutimo tudi, če prisluhnemo gangi – tradicionalnemu lokalnemu petju. Če nam ta oblika umetniškega izražanja ni povšeči, si lahko na širšem področju Imotskega poiščemo številne drugačne oblike zabave, prireditve, ki bodo še enkrat več dokazale, da smo se znašli na križpotju »številnih raznolikih lepot«.

Okrog mističnih jezer (in ostalih kraških pojavov) se je napletlo lepo število bajk in legend, domačini pa, kljub temu, da tega ne morejo zagotovo dokazati, trdijo tudi, da je na imotskih poljih nastala slavna ljudska pesnitev Hasanaginica.

Imočani so v slavo baladi, ki je prevedena v več kot 50 svetovnih jezikov, postavili tudi mini tematski park. Ta stoji ob robu Modrega jezera, na mestu, kjer naj bi grob Hasanaginice.

Poezija je navdihnila tudi v Imotskem rojenega slavnega hrvaškega bronastega nogometaša Zvonimirja Bobana (od tam pa je tudi srebrni iz SP v Rusiji, Ante Rebić).

Boban, ki ga marsikdo omenja v istem stavku z osamosvojitvijo Hrvaške, je o Imotskem zapisal naslednje povedne verze:

»Sve što me čini, davno si mi dao

Mala igrališta, kafenu zemlju i gard bezobraznika.

Sve što je bitno, davno sam ti oteo

Poštovanje, slobodu i divlju crtu nikad gubitničku.

Shvaćam da nikada otišao nisam

jer učenja su tvoja moja krv, a misli tvoje moja čvrsta uvjerenja

Sada, kad moja koljena mole novo proljeće,

a zagrebačke zime i predugo traju,

jasniji si grade mali, jasniji no ikad.”

Zavedamo se, da v zgornjih vrsticah nismo odkrili vrhunskega literarnega dela, vsekakor pa nam lahko že teh nekaj stavkov poezije nekdanjega nogometnega zvezdnika razkrije močan karakter prebivalcev ter močno navezanost teh ljudi na Imotsko krajino.

Poetično lepše je o »Imoti« vsekakor pisal Petar Gudelj: »Ima Imota sedmera vrata. Vrata od Neretve. Vrata od Cetine. Vrata od Bosne. Vrata od mora. Vrata od neba. Vrata od zemlje. I vrata od matere. Na sedmera vrata dođe i prođe sve imotsko: Sunce i Mjesec, jata ptica selica i zvijezda, vjetri i oblaci, vuci i poskoci, munje i vile, zemaljske i pdzemaljske vode. Dođu i prođu ljudi …«

In če vam vse našteto o Imotskem in okolici, hrvaški novi Toskani ali »zeleni rivijeri« kot jo imenujejo nekateri, kljub vsemu ni dovolj velik razlog za dolgotrajnejše dopustniško uživanje v Dalmatinski zagori, še enkrat več opozarjamo na prekrasen bližnji planinski Biokovo ali pa na uživaško, morsko Makarsko rivijero, kjer lahko svoje ude namočite tudi v slani jadranski vodi.

Za fotografije se zahvaljujemo Turistični skupnosti Imotski, glej visitimota.com.
Promocijski video, si lahko ogledate na tej povezavi, linku. Uživajte.