Compare Listings

Dalmacija band, glasbena zgodba otoka Brača

»Naš temperament je čutiti v glasbi«

Pri odkrivanju otoka Brača sem naletel na mnoge lokalne glasbenike, ki ljubiteljsko ali celo profesionalno opravljajo svoje delo. Največkrat pa so mi domačini ponovili ime Dalmacija band. Zato sem se odločil, da jih poiščem in v Postiri našel protagonista skupine Tea Svoinca, ki se z glasbo aktivno ukvarja že 40 let.

Dalmacija band, glasbena zgodba otoka Brača

Razvil se je zanimiv pogovor. Večinoma sva se po pogovarjala o glasbi, dalmatinski glasbi, tudi klapah, seveda pa je beseda stekla tudi o hrvaškem turizmu in – seveda – prekrasnem Braču.

Teo Svoinac, veseli me, da sva se spoznala, predvsem zato, ker se ime vaše skupine velikokrat ponavlja med prebivalci na Braču. Zakaj je temu tako?

Teo Svoinac

Najbrž zato, ker smo že tako dolgo na sceni in smo v tem času toliko nastopali po otoku, da nas poznajo skoraj vsi. Dalmacija band je pravzaprav nadaljevanje dua Riva, v katerem sem aktivno sodeloval deset let. Po razpadu te naveze, sem se pridružil dvema glasbenima kolegoma, od katerih je eden žal že pokojni in obdržali smo ime Dalmacija band. Tako sva ostala dva, klaviaturist Lion Boldović in jaz, kot kitarist in vokalist. V primeru nastopov na večjih dogodkih in porokah, pa se nama pridruži še Jakša Vlahović, ki je igral v spremljevalnih skupinah Jasmina Stavrosa, Alena Nižetiča, Gorana Karana, Joleta in mnogih drugih.

Ampak Teo, tvoja glasbena pot se ni pričela z Dalmacija bandom?

Res je, z glasbo smo se s prijatelji začeli ukvarjati že kot otroci, mladeniči. Pravo skupino, poimenovali smo jo Antini, pa smo ustanovili leta 1977, ko smo prvič javno nastopili. Ime je dobila po našem skupnem učitelju glasbe Anteju, ki nas je vse učil igranja inštrumentov. Umrl je zelo mlad, imel je le 27 let in njemu v spomin si je skupina nadela ime. V skupini nas je bilo pet. Res smo bili popularni in ni je bilo svetovno popularne pesmi, ki je takrat ne bi igrali. Bili smo prisotni na vseh dogodkih na Braču, ni bilo zabave brez nas. To je trajalo nekaj let, dokler nas ni razdvojila vojska.

Ko sem se vrnil z vojske leta 1981 smo ustanovili nov band z novimi člani in pevko, obdržali pa smo ime. Uspešno smo delovali tri, štiri leta, ko smo se razšli, pa je bilo zame edino obdobje v življenju, ko sedem, osem let nisem bil član nobene skupine. Nato me je poklical kolega, ki je iskal pevca in kitarista v duetu in začela sva sodelovati.

Ime skupine je najbrž povezano z vašo glasbo?

Dalmacija band ime smo si nadeli, ker ima največ povezave z našim repertoarjem, torej s pesmimi, ki jih igramo in pojemo, to pa so seveda v največji meri dalmatinske pesmi. To ne pomeni, da ne izvajamo tudi drugih hrvaških pesmi, balad, rock komadov, sevdalink in seveda, zaradi turistov,  tujih hitov in evergreenov. Ampak poudarek je na dalmatinskem melosu in izročilu.

Kje pa si se učil glasbe, igranja in petja?

Torej učil nas Ante Biočina, akademski glasbenik, naučil me je prvih akordov na kitari. Kasneje pa samostojno, tako imenovani samouki smo bili. Slišali smo skladbo na radiu, jo posneli na kaseto in nato prepisovali tekste. Igrali smo po posluhu. Tudi petja sem se naučil na ta način. Da sem poslušal originalnega izvajalca, ga posnemal in nato dodal nekaj svojega, osebnega. In tako nekako to poteka še danes, čeprav smo se vmes seveda dodatno izobrazili v petju, igranju…

So bili vsi člani skupin v teh letih domačini?

Tako je, vsi smo bili iz otoka, razen dveh pevk, ki sta sodelovali z nami. Veliko nas je glasbenikov na Braču, na vseh otokih pravzaprav. Saj vidite, da največje glasbene legende Hrvaške prihajajo prav z otokov. Morda tudi zato, ker smo si z glasbo ob vsakdanjih obveznostih krajšali čas, če že nismo bili ribiči (smeh).

Dalmacija band je danes zelo poznan na otoku?

Pa, lahko bi tako rekel. Skorajda ni ‘fešte’ ali dogajanja, na katerem še nismo sodelovali, Brač je vendarle mala sredina in se hitro razve.

In koliko »špilov« imate letno?

Letno imamo dobrih 100 nastopov, največ jih je poleti. Šest mesecev, od konca aprila do konca oktobra aktivno igramo, tri do štiri krat tedensko. Največ na majhnih križarkah, v hotelih, na zabavah v mestu, na otoških praznikih. Ne igramo pa le na Braču ampak tudi po drugih otokih, v Splitu, tu in tam v Zagrebu in tudi v Sloveniji.

Pa zmorete toliko nastopov?

Trudimo se, velikokrat moramo reči ne, saj nihče od nas tega ne opravlja profesionalno, torej s tem se ne preživljamo. Vsi imamo ob glasbenih nastopih še svoje redne službe.  Zanimivo je, da nihče v teh skupinah, ki smo jih imeli, ni živel od glasbe. V tistih časih je bilo namreč zelo pomembno, da si imel službo in vse ostalo je bilo drugotnega pomena. Redna služba je bila kot zadetek na lotu in bog ne daj, da bi zaradi glasbe pustil posel. Tako se tudi sam nisem povsem in profesionalno posvetil glasbi, imel nekih višjih ciljev, čeprav je bilo kar nekaj pobud, da naj se resneje posvetim petju.

Je bil kdaj kakšen poskus, da bi posneli svoj album, delali glasbeno kariero?

Bili so poskusi, predvsem v mladih letih. A zato potrebuješ odločnost in pogum, zato pa smo imeli premalo podpore. Kasneje, vse do danes, pa mi je takšno dodatno glasbeno udejstvovanje povsem dovolj.

Pa vendar si posnel svoj solo single?

Res je. Moral sem poskusiti, na prigovarjanje mojih prijateljev, ki pišejo tekste za avtorske skladbe. Če nič drugega, da mi ostane nek spomin, da lahko rečem, da sem posnel svojo skladbo in da za mano ostane nek glasbeni pečat, glasbena zapuščina. In tako je nastala skladba ‘Ja i sol’, za katero je tekst napisal Pjero Mirić in glasbo Alen Nižetić. Snemal sem jo v Zagrebu pred dvema letoma. S klapo Džentlmeni sem jo odpel tudi v odaji Ljepom našom, ki je na hrvaškem zelo gledana. https://www.youtube.com/watch?v=B9ev5X28BxU. In morda jo letos celo prijavim na natečaj za Splitski festival.

Držimo pesti. Je morda, poleg tega, še kakšen nastop ali dogodek, ki ti bo za vedno ostal v spominu?

Uh, veliko jih je. A morda eden zadnjih, ki ga ne bom pozabil, je bilo slovo našega velikega Oliverja Dragojevića lansko leto. Veliko njegovih pesmi namreč pojem in njegova smrt me je osebno zelo prizadela. Pa vendar sem moral naslednjo večer peti, s cmokom v grlu, prepričan, da ne bom mogel odpeti njegove pesmi. Potem pa mi je nekaj reklo, da bi si Oliver želel, da živi naprej skozi svojo glasbo, da jo je zato ustvarjal vsa ta leta. In da je moje poslanstvo širiti to glasbo med ljudi. Zbral sem moč, da sem odpel več njegovih pesmi, ob katerih je z mano pela vsa publika. Tega zagotovo nikoli ne bom pozabil.

Imaš dva otroka, zdaj že odrasla, sta podedovala tvoj talent?

Ja, oba, sin in hči sta glasbeno nadarjena, saj sta nenazadnje iz Dalmacije (smeh). Oba sta se učila klavirja, v glasbi pa je ostal sin. Kot otrok je zmagal v takrat zelo znanem glasbenem tekmovanju za mlade Turbo Limach show. Danes poje v klapi, sicer pa je tudi odličen klaviaturist. Včasih zapojeva skupaj.

Kako pa se člani banda ob vseh obveznosti pripravljate na nastope?

Dogovorimo se za termine vaj, ko imamo vsi čas. Predvsem v zimskem času, ko imamo več časa in ni toliko nastopov, osvajamo nove skladbe, aktualne. Vadimo skupaj, nato pa vsak zase vadi še doma. Končni izdelek nastane skupno, vsak doda svoje in tako nastane naša verzija skladbe.

Koliko pesmi imate v repertoarju? In koliko si jih ti odpel v vseh teh letih?

Trenutno jih znamo odpeti okoli 450, v vseh letih ustvarjanja pa sem jih najbrž odpel vsej dva tisoč. V poletnem času, ko intenzivno igramo, gotovo odpojem šest tisoč pesmi, s ponovitvami seveda.

Ali razen v Dalmacija bandu glasbeno sodeluješ še s kom?

Ja, sem član Style banda, v katerem smo zbrani glasbeniki iz različnih skupin in duetov, ki še danes aktivno ustvarjajo. Ker imamo vsi veliko glasbenih izkušenj in kilometrine, smo ustanovili posebno skupino, ki nastopa samo na večjih dogodkih, zabavah in porokah.

Teo, sam si povedal, da tvoj repertoar temelji na dalmatinski glasbi. So to pop pesmi ali so tudi mogoče tudi kakšne predelave »starih, narodnih pesmi«, če se smem tako izraziti?

V našem repertoarju prevladuje dalmatinski pop, torej aktualna dalmatinska glasba, ki je največ igramo. Seveda pa del repertoarja namenjamo tudi starim narodnim dalmatinskim skladbam ob modernejši glasbeni podlagi. Ponarodele so recimo pesmi Dva Bračanina, Da nije ljubavi, Kad si bila mala Mare in mnoge druge, lahko bi jih dolgo našteval. Brez tega ne gre.

Teo, na hrvaški obali, predvsem pri vas v Dalmaciji, je zelo popularno zborovska, klapska, glasba. Kako gledaš na klapsko glasbo? Si pel kdaj v klapi? In da samo dodam, tudi v Sloveniji je ogromno koncertov dalmatinske klapske glasbe … So ti koncerti pristni ali pa so že preveč skomercializirani?

Klapsko petje je simbol Dalmacije, kulturna zapuščina, ki jo je treba ohranjati in negovati. Seveda sem pel v klapi, ker menim, da če ne bi doživel tega edinstvenega občutka, ko osem ljudi, (v našem primeru), skupaj diha in ustvarja neverjeten spoj glasov, potem bi si težko nadel naziv pevec dalmatinske glasbe. Ko vam o tem govorim, mi gredo mravljinci po telesu.

Pel sem v klapi, dokler se je preferiralo ‘a capella’ petje. Nažalost je to danes res preveč skomercializirano. Recimo trenutno sta na Hrvaškem najpopularnejši klapi Intrade in Rišpet. V bistvu to nista pravi klapi ampak glasbeni skupini, v katerih pojeta Tomislav Bralič in v drugi Ivo Amulič. Klapa je tu manj pomembna. Petje brez podlage žal ni več dovolj zanimivo in donosno za organizatorje koncertov.

Ker si že zelo dolgo na glasbeni sceni me zanima tvoj pogled na »terase bende«? Mnogokrat je dandanes, vsaj tako se zdi meni, ta živa glasba« podcenjena«, v nekaterih krogih celo zaničevana? Zakaj je prišlo do tega, kdo je kriv? Sam moram povedati, da sem na izletu na Kornate, s turistično ladjo, bil priča pravi fešti, ki se je razvila z glasbenim triom v manj kot uri. Zdi se, da se ljudje, turisti zmeraj manj zavedajo, da lahko z živim bendom »zlahka doživijo tudi glasbeno Dalmacijo« …

Doba oziroma popularnost skupin na poletnih terasah se počasi vrača. V bistvu ponovno zavzemajo svoje mesto. Razlog, da so te skupine ali nehale igrati in peti po terasah je nesrečna vojna, ki se nam je zgodila. Organizatorji so takrat ponujali mizeren denar za takšne nastope in tako so bili glasbeniki prisiljeni v alternativo. Nastajali so dueti in tria, da so lahko še naprej nastopali po hotelih, zaslužili nekaj malega, da so preživeli.

Ker sem začel igrati v bendu in bil navajen prave žive glasbe, je bilo zame nesprejemljivo peti ob spremljavi ‘ritem mašin’. To se ne more primerjati z glasbo zaigrano v pravem bendu. Osebno sem imel še en problem, namreč, težko sem pel, medtem, ko so ljudje v vojni izgubljali svoje najbližje in svoje težko pridelano imetje. Pa tudi sam sem bil vpoklican v vojsko.  In takrat se je začela moja glasbena pavza.

Kot glasbenika te moram vprašati … od kod ta fenomen dalmatinske glasbe, melosa, ki je tudi Slovencem tako všeč? Zakaj je Slovencem, no, pa ne samo Slovencem, všeč ta vaša dalmatinska glasba? V čem je skrivnost? Meni, ki nimam pojma o glasbi, ste podoben fenomen kot Italijani, tudi italijanska glasba je takoj sprejemljiva (in gre v uho) skoraj celemu »zahodnemu svetu«?

O fenomenu Dalmacije in Dalmatincev je bilo veliko napisanega in povedanega. Kombinacija morja, oljk in kamenja, zapakirana v pesem in način, na katerega Dalmatinci prenašamo to sporočilo skozi emocije, je fenomenalen in edinstven v prostoru. Ta južni temperament se najbolj čuti prav v glasbi. Krivico nam delam, če rečem, da tukaj skoraj vsak poje, saj pojemo res vsi. V šali pravimo, da še otrok, ki se tukaj rodi ne joče, ampak poje.

V moji Postiri, ki ima 4 tisoč stanovalcev, so bile vedno vsaj štiri skupine, dve klapi, razni zbori. Če malo pogledate hrvaško estrado, najbolj poznani in popularni glasbeniki prihajajo prav iz Dalmacije. In mislim, da enostavno obstaja kemija med Dalmacijo in Slovenijo in ta poteka skozi dalmatinsko pesem. Všeč vam je izročilo, ki ga prenaša. Pojemo o morju, vinu, ljubezni in te pesmi enostavno gredo v uho, tematika vam je blizu. In veliko pojemo o nesrečni ljubezni. Vsi smo mi vsaj enkrat v življenju nesrečno ljubili. In seveda, se nas in vas takšne pesmi dotaknejo ali kot pravi Gibo, »Još te mogu pjesmom kupiti.« (smeh)

Teo, vem, da že kar dolgo kramljava in da ti kradem čas, toda naši bralci mi bodo zamerili, če ti ne postavim vsaj še nekaj vprašanj iz samega (hrvaškega) turizma. Leta 2018 sem bil po dolgem času spet na Braču in bil sem očaran, kajti zdi se mi, da sem spet naletel na turizem, ki bi si ga želel. Večinoma zelo pristno, avtohtono, domače. Sam zelo dobro poznaš razmere v turizmu, prosim, povej, kaj v hrvaškem turizmu je zelo dobro in kaj zelo slabo? Vem, vprašanje je zelo splošno, mogoče omeniš le tiste tebi najbolj v nebo vpijoče zadeve?

O turizmu na Hrvaškem lahko le laično povem nekaj besed, ker to ni moje področje, čeprav je res, da živim v turističnem kraju in na zelo turističnem otoku. Opažam, da je turizem v porastu v zadnjih letih, vse več je tujih turistov, veliko se investira, tudi na Braču, ker se zavedamo, da  je to naša edina uspešna veja gospodarstva. Vendar pa smo v državi ustvarili takšno situacijo, da nam mladi ljudje odhajajo. Najprej z otoka na celino in nato še iz države v tujino, v iskanju večjega zaslužka, boljšega življenja in novih priložnosti.

Že danes imamo velik problem s strokovnjaki v turizmu, ki bi morali skrbeti in obvladovati turistično sezono. Brez kvalitetnega kadra tudi ni dobre turistične storitve in kvaliteta le te je padla zelo nizko. So pa posamezniki, ki se zavedajo, kako je treba obravnavati gosta in takšne majhne, kot pravite avtohtone, lokalne destinacije in doživetja, so priložnost, da pokažemo kaj imamo in kaj znamo. Res pa je tudi, da vse več ljudi prihaja izven glavne turistične sezone in morali bomo razmišljati o tem, da jim bomo znali tudi takrat kaj ponuditi. Življenje na otoku žal jeseni še vedno zamre in se prebudi pozno pomladi. Ljudje pa iščejo doživetij.

Če se vrneva k Dalmacija bandu, ki skrbi za pristna glasbena doživetja na Braču in tudi širše. Na kak način vas lahko ljudje najdejo, rezervirajo nastop?

Poleti smo skoraj polno zasedeni na morju, nekaj več časa imamo v ostalih mesecih. Tudi posodobili smo se, prisotni smo na družbenih omrežjih facebook in instagram kot Dalmacija band. In na ta način nas lahko kontaktirajo, če si kdo tudi v Sloveniji želi dalmatinske glasbe. Precej smo igrali v Sloveniji, v Ljubljani, v Celju, v Kranjski gori, sodelovali na Dalmatinskih vikendih in dnevih dalmatinske kuhinje. Slovenska publika nam je zelo blizu. In z veseljem sodelujemo na takšnih dogodkih.

In za konec … že skorajda standardna vprašanja, ki jih na www.pag.si postavimo skorajda vsakemu intervjuancu. Teo, prosim, izdaj nam tvoje najlepše hrvaške dopustniške kraje in prosim, da nam turistom mogoče s svojo izbiro pomagaš tudi pri obisku kakšne dobre domače gostilne, ki pa tudi ni predraga …

Hrvaška je zelo lepa dežela, z najlepšim morjem na svetu, prekrasna obala s tisoči otokov. Imamo osem nacionalnih naravnih parkov: Brioni, Kornati, Krka, Mljet, Paklenica, Plitvička jezera, Risnjak, Severni Velebit. Turisti res imajo kaj videti. Tudi moj Brač, ki je eden najlepših otokov z najvišjim vrhom, Vidovo goro na 778 metrih. Ko se vprašanje obrne na gastronomijo, lahko priporočam restavracijo Kopačina v Donjem humcu, kjer boste deležni vrhunske postrežbe in boste uživali ob avtohtonih bračkih jedeh. Še ena odlična konoba je v Dolu, Kastel Gospodnetić. Prečudovit ambient ob vrhunski domači hrani. V Dolu boste našli tudi konobo Toni, ki ima na jedilniku celo polhe. Pa hrapačušo, tradicionalno bračko torto.

Tako, da na koncu velja le še povabilo, da pridete na Brač. Čakajo vas Dalmatinci odprtega srca s pesmijo, ribo in kozarcem dobrega vina.

Objavljeno

Sorodni članki

Pasje plaže bodo povsod

Goran Blažić objema Hrvaško

Goran Blažič je bil v Sloveniji predstavnik hrvaškega turizma kar 14 let. Turizmu se ni odpovedal niti po končanju direktorovanja na HTZ v Ljubljani. Sedaj v Sloveniji »objema Hrvaško«. Je pa bil Goran Blažić, seveda, tudi naša logična izbira za daljši intervju.

Goran Blažić objema Hrvaško

Goran Blažič je bil v Sloveniji predstavnik hrvaškega turizma kar 14 let. Turizmu se ni odpovedal niti po končanju direktorovanja na HTZ v Ljubljani. Sedaj v Sloveniji »objema Hrvaško«. Je pa...

Preberi več
Dobitnica visoke državne nagrade

Marjeta Trkman Kravar: Odpeljala vas bom v skrite kotičke

Marjeta Trkman Kravar je Slovenka, ki jo je ljubezen odpeljala na Hrvaško. 25 let je živela v Istri, sedaj je že nekaj dolgih let turistična vodnica v Zagrebu. Je odlična poznavalka (hrvaškega) turizma in torej odlična sogovornica in »naraven izbor« za intervju na slovenskem turističnem portalu www.pag.si.

Marjeta Trkman Kravar: Odpeljala vas...

Marjeta Trkman Kravar je Slovenka, ki jo je ljubezen odpeljala na Hrvaško. 25 let je živela v Istri, sedaj je že nekaj dolgih let turistična vodnica v Zagrebu. Je odlična poznavalka (hrvaškega)...

Preberi več

Sorodni članki