Compare Listings

Biokovo … ko ti zastane dih

Neverjetni razgledi

Biokovo je dolga gorska veriga Dinaridov, ki se zelo strmo vzpenja nad celotno Makarsko riviero. V srcu Biokova se skriva drugi najvišji hrvaški vrh, Sveti Jure. Ker pa je po gorovju, ki je od leta 1981 tudi hrvaški naravni park, speljana celo asfaltirana cesta, se na prekrasno Biokovo odpravijo na izlet premnogi turisti.

Biokovo … ko ti zastane dih

Biokovo skorajda zagotovo vsakega turista pusti brez besed. Že ko doma po internetu brskamo in iščemo nastanitev na dolgi Makarski rivieri nas očarajo slike, na katerih se na ozkem priobalnem pasu skrivajo simpatični manjši ali večji kraji, v njihovem ozadju pa se zelo strmo dviguje zelo fotogenični Biokovo. Ko pa smo tam zgoraj, med oblaki, na razglednih točkah Biokova, pa nam čudoviti razgledi na vasice in kraje pod nami, modro morje (vse tja do Italije, do gorovja Monte Gargano, ki je oddaljeno 150 kilometrov) razkrijejo vso lepoto teh izredno obiskanih turističnih krajev celotnega Makarskega primorja.

Foto: Ivan Pervan

Vsekakor je kamniti, apnenčasti Biokovo več kot vreden članka na našem turističnem portalu, pisanje pa bomo začeli z osnovnimi podatki. Biokovo, ki ga wikipedija okrasi z izrazom gorski hrbet, se nahaja v samem osrčju Dalmacije. Biokovo leži na področju dveh mest, Makarske in Vrgorca, ter tudi občin Brela, Baška Voda, Tučepi, Podgora, Zagvozd (tja v smeri Imotskega), Zadvarje in Šestanovac.

Biokovo je dolgo okrog 36 kilometrov in široko do nekaj manj kot 10 kilometrov, ter poteka v smeri severozahod – jugovzhod od izliva reke Cetine pri »gusarskem« Omišu, kjer ga od Dinare ločuje cestni prelaz Dupci pa vse do spodnje Neretve pri Pločah. Neredko se v planinski masiv Biokovo »nestrokovno« prištevajo tudi vzhodnejši planini Rilič in Sutvid ter Vrgorsko gorovje s hrbtom Šibenika, Svetega Mihovila … Hkrati je treba povedati tudi, da je Biokova planinski masiv, ki deli Dalmatinsko zagoro od atraktivne modre barve Jadrana.

Iz Splita do Makarske imate okrog 90 minut vožnje, od Makarske pa do najvišjega vrha Biokova, Svetega Jure-ta, pa imate spet približno toliko zelo previdne vožnje po ozki asfaltirani cesti. Vsekakor iskreno priporočamo Biokovo vsem, ki si boste privoščili dopust na Makarski rivieri, pa tudi vsem tistim, ki se odpravljate še južneje (proti Dubrovniku). Novinarji turističnega portala www.pag.si vam zagotavljamo, da vam ne bo žal, če si boste privoščili še nekajurni gorski izlet, ko boste zavili z avtoceste.

Foto: Stipe Srzić

In zakaj nam je Biokovo, ki se je nekoč imenovalo Adrion (grško) in kasneje Mons Slavorum (latinsko), tako všeč? Najprej zaradi lepote. Ta ogromna skala, ki se dviga skorajda dobesedno iz morja, bo nam zelo ogrela srce. In tako edinstveno, v paketu, doživeti morje kot gore, se zdi, je mogoče le tukaj.

Vrhovi, ki segajo čez tisoč metrov nadmorske višine so: Sveti Jure (s 1762 metri je, za Dinaro, druga najvišja hrvaška gora), Troglav (1658 m, zaradi velikih snežnih nanosov spominja na Alpe), Sveti Ilija (1642 m, na njem so občani Zagvozda obnovili kapelico; vsako leto je tam »najbolj težko dostopna sveta maša na Hrvaškem«), Ščirovac (1619 m, iz njega je krasen pogled na kanjon Cetine), Kimet (1536 m), Veliki Šibenik (1467 m, vrh je prekrit z gozdom črnega bora), Vošac (1421 m, na njem je, ob sami planinski koči, prekrasno razgledišče na samo mesto Makarsko, tja se ponavadi tudi odpravijo lažji pohodi iz Makarske), Sutvid ali Sveti Vid (1332 m) sestavlja greben s Svetim Rokom  (1228 m, na njem je cerkvica, vsako leto je tam avgusta svečana maša),  Bukovac (1262 m, vrh iznad kraja Brela, pri vzpenjanju lahko srečate »eksotične živali«, tudi zelo strupene kače).

Nad tem visokim pasom biokovskih skal, ki kot dober gospodar pazi na celotno Makarsko riviero, se med temi vrhovi skriva planota, na kateri najdemo številne fotografsko/popotniške »dobrote« in sladkosti. Raznovrsten skalni relief, drče, stolpi, manjše in večje vrtače, trdoživa drevesa (bor, hrast, bukev, t.i. »biokovsko jelko«, ki zraste do 30 metrov višine), v daljavi pa se odslikava slikovito jadransko morje, nam od sreče zlahka orosijo oko.

Foto: Ivan Pervan

Nikakor ne smemo pozabiti tudi na kraške jame, nekatere so zares globoke  (Mokre noge -831 metrov; Amfora -790 metrov). Do dandanes naj bi na Biokovem odkrili okrog 200 kraških jam, mnoge od teh so še neraziskane. Omenimo pa še številne t.i. »ledenice«, ki (skoraj) celo leto v sebi skrivajo led (pred desetletji so ga z mulami vozili na obalo, do restavracij in makarskih hotelov, da so zlahka hladili in konzervirali živila).

Turistična zveza Hrvaške je že davno zapisala, da je zaradi neponovljivih naravnih lepot, mnogih posebnosti endemične flore in favne, 19.550 hektarjev planine Biokovo že leta 1981 razglašeno za hrvaški park narave, leta 1998 pa je bil še ustanovljen tudi javni zavod »Park prirode Bikovo«. Vstopnina za vstop v Naravni park Biokovo je leta 2018 znašala 50 kun, okrog 7 evrov po osebi.

Osnovni del Naravnega parka Biokovo je tudi botanični vrt Kotišina (iznad istoimenskega zaselka, ki je od Makarske oddaljen le dobre 3 kilometre, na nadmorski višini okrog 350 metrov, v bližini vhoda pa vidimo ostanke »kaštela«). Tam lahko na nekaj več kot 16 hektarjih spoznamo na stotine rastlinskih vrst Biokova. Dodaten info: na celotnem Biokovu so našli 2.274 različnih vrst rastlin, od tega je 40 endemskih. Botaniki z velikim veseljem najraje omenjajo predvsem naslednje »rože«: »Biokovsko zvonce« (Edraianhtus pumilio), »Uskolisna zečinu« (Centaurea cuspidata) in »Slava klisura« (Centaurea gloriosa).

Foto: Slavo Jakša

Predvsem športniki, ki se bodo na Biokovo odpravili v »pohodniškem ritmu« ali pa kolesarji, ki se bodo pogumno spoprijeli z naskokom na najvišji vrh Biokova (v povprečju potrebujejo na vrh Sv. Jure 3 do 4 ure vožnje, če vmes uživajo v razgledih pa še več), pa znajo morebiti celo opaziti divje svinje, divje koze, muflone, lepo ptico »jerebico kamenjarko« in pa tudi predrzne sokole ali samozavestne orle.

Seveda pa se bo večina turistov na Biokovo odpravila kar s svojim avtom. Načeloma imate z avtom od Makarske pa do najvišjega vrha, Svetega Jure, vsaj dobro uro previdne in zelo počasne vožnje (na ozki cesti srečujete številne avte, kombije in mini avtobuse), toda verjemite, da boste na Biokovem, če bo to le vreme dopuščalo, z veseljem preživeli vsaj nekaj debelih ur.

Začetek okrog 25 kilometrov dolge biokovske ceste, najvišje hrvaške prometnice in glavni vhod v Park narave Biokovo se nahaja na 6. kilometru ceste Makarska – Vrgorac.

Foto: Stipe Srzić

Cesta je zelo dobro označena, sploh pa je edina in se z avtom skorajda ne morete izgubiti. Je tudi najvišje ležeča asfaltirana cesta v celotni Hrvaški. Na začetku se boste peljali skozi lep, gost gozd, potem pa bo visokega rastlinja vse manj, skalovja pa vse več.

Nekaj sto metrov nadmorske višine višje, na sami biokovski planoti, med vrtačami in redkimi zaplatami trave, kjer je le tu in tam še videti kakšno mini kamnito hišico (nekoč so to bila borna zavetišča za pastirje – v začetku 20. stoletja je bilo na gori pastirjev okrog 600 na sezono -, sedaj so objekte več ali manj renovirali, lepa so na pogled, le tu in tam se dobi  kakšna pijača ali mini prigrizek), če boste imeli srečo, boste srečali iskrive konje. Manjše črede prekrasnih konjičev se svobodno potikajo po Biokovem. Če se bo kakšen iha-ha sprehodil prav do ceste, do vašega avta, se ne bojte, ustavite se in konjička lepo pozdravite.

Svetujemo, da naredite vsaj dva daljša postanka. Prvi naj bo takrat, ko se boste odpravili na Vošac. Od parkirišča do vrha Vošaca, kjer je tudi planinska pot, imate slabe pol ure hoda po utrjenih in enostavnih stezah. Z Vošaca je odličen razgled na Makarsko, pa tudi na večji del Dalmacije od Splita do Neretve, pa tudi na otoke Hvar, Brač, Korčula, Vis, Mljet in pa tudi polotok Pelješac. Ker se zdi, da lahko s tiste strme skale skorajda skočimo na samo mesto, je tam obvezno poziranje in fotografiranje. Verjemite, foto »selfijem« se ne boste mogli upreti.

Foto: Slavo Jakša

Drugi daljši postanek pa vas čaka na najvišji točki Biokova. Sveti Jure je želja skorajda vseh izletnikov. Tam boste videli izredno srečne izraze kolesarjev, nekatere prestrašene obraze voznikov na majhnem parkirišču, sam vrh gore pa kazi množica visokih oddajnikov, ki jo morebiti čuva četica zdolgočasenih vojakov. Oddajnike je leta 1965 zgradila hrvaška Televizija, najvišji oddajnik izmed vseh pa je visok kar 90 metrov. Za potrebe oddajnikov so zgradili tudi cesto, ki pa so jo dokončno asfaltirali šele leta 1978.

Nekaj deset metrov nižje od oddajnikov pa je od leta 1968 postavljena nova cerkvica. Staro, ki naj bi tam stala baje od 13. stoletja, v pisnih virih pa se prvič omenja leta 1.640, so podrli zaradi oddajnikov, vsako leto pa med poletjem tja organizirajo romanje. Z vrha Svetega Jureta morje vidimo le dokaj borno,  vsekakor pa se nam odpirajo zelo lepe »planinske razglednice«. Le še to, v dodatno informacijo, delavci naravnega parka tam, zaradi gneče med poletjem, priporočajo dokaj kratek postanek.

Ker bomo o teh prekrasnih biserih Jadrana zagotovo še kaj pisali in objavljali fotogalerije, bomo počasi končali z ustvarjanjem tega prispevka. Pred zadnjo piko dovolite, da predvsem morebitne »športnike« (hribolazce, kolesarje in jadralne padalce) dobronamerno opozorimo le na muhasto vreme, ki se zna na Biokovem, ki je visoka kamnita bariera med mediteransko in kontinentalno klimo, spremeniti v nekaj minutah. Marsikdo se ušteje, ker ga podcenjuje. Tam zgoraj so sneg (visoko se ohrani v senčnih legah vse do poletja), veter, megla in dež gospodar človekovega življenja in smrti.

Foto: Stipe Srzić

Pohodniki se marsikdaj, očarani ob vseh naravnih kraških lepotah, premalo zavedajo, da je kljub ponavadi načrtovanim dokaj kratkim »turam« (povečini do največ 4 ur) treba spoštovati tudi težke »pohodne« pogoje, ki jih je ustvarila mati narava.

Zato ne preseneča, da vsako leto v tiskanih ali pa elektronskih medijih prebiramo članke o med skalami izgubljenimi in popolnoma dehidriranimi planinci (na Biokovem ni nobenih izvirov vode!). Ne dovolite, da se tudi vi znajdete na naslovnicah časopisov.

Uživajte na polno, pa vendar z veliko dozo previdnosti, Biokovo je odličen kraj za to!  

Fotografije: »Park prirode Biokovo« in fotografi: Ivo Pervan (tudi naslovna fotografija), Stipe Srzić in Slavo Jakša.

Sorodni članki

Different Split, drugačen Split

Split, temna stran mesta

Vsako mesto ima svoje čare, znamenitosti, lepote in zgodbe, s katerimi se kiti in postavlja. Obstajajo pa tudi zamolčane, skrite, manj znane, take, na katere ne moreš biti najbolj ponosen in jih ne nosiš na pladnju. A prav te so mnogokrat najbolj zanimive in privlačne. Tudi Split, veličastno in čudovito mesto, ni izjema.

Split, temna stran mesta

Vsako mesto ima svoje čare, znamenitosti, lepote in zgodbe, s katerimi se kiti in postavlja. Obstajajo pa tudi zamolčane, skrite, manj znane, take, na katere ne moreš biti najbolj ponosen in jih...

Preberi več